Jedro

Tožena stranka je imela legitimno podlago za to, da je domnevo o nepodrejanju pravnemu redu Slovenije vezala izključno na izvrševanje namena predmetnega upravnega dovoljenje v tem smislu, da je med drugim tudi zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj za delo, tožnika zaslišala prek Veleposlaništva Republike Slovenije v Republiki Kosovo izključno v zvezi z tožnikovim poznavanjem okoliščin glede predvidenega dela in pogodbe o delu. Če namreč tožena stranka ugotovi razloge za domnevo, da vlagatelj prošnje nima namena delati v skladu s pogodbo in delovnim dovoljenjem, zaradi katerega naj bi mu bilo izdano tudi dovoljenje za prvo prebivanje, to lahko zadošča za ugotovitev, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije in ni treba, da mora biti za nepodrejanje pravnemu redu izkazana tudi kakšna druga konkretna okoliščina.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Krško je na podlagi 1. odstavka 54. člena v zvezi z 2. odstavkom 86. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 45/2014 - uradno prečiščeno besedilo, 90/2014 in 19/215, v nadaljevanju ZTuj-2) v upravni zadevi po 37. členu ZTuj-2 odločila, da se prošnja za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela tujca A.A., roj. ... 10. 1988, državljan Kosova, na vlogo družbe B. d.o.o., z dne 4. 2. 215, zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je C.C., direktor družbe B. d.o.o., pri Upravni enoti Krško podal vlogo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V postopku izdaje dovoljenja za prebivanje je upravni organ dolžan ugotavljati tudi obstoj razlogov, zaradi katerih se dovoljenje za bivanje tujca ne izda. Med drugim se po prvem odstavku 55. člena ZTuj-2 dovoljenje za prebivanje v RS tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. odstavka 33. člena tega zakona (prva alinea) in če obstajajo razlogi za domnevo (šesta alinea prvega odstavka 55.člena), da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Z namenom, da bi upravni organ ugotovil ali stranka izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz 3. in 4. odstavka 33. člena ZTuj-2, kakor tudi ali ne obstajajo morebitni razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prvega odstavka 55. člena zakona, je upravni organ pregledal uradne evidence in za podatke po uradni dolžnosti zaprosil tudi druge organe. Po pregledu vloge in podatkov iz uradnih evidenc je upravni organ ugotovil, da A.A. zaproša za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) iz razloga zaposlitve ali dela, na podlagi dovoljenja za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51% udeležbo v kapitalu gospodarske družbe B. d.o.o., in sicer za delovno mesto nabavnik in nadzornik. Upravni organ je opravil vpogled v Poslovni register RS, ki ga vodi AJPES in ugotovil, da je A.A. od 5. 3. 2014 dalje 100 % lastnik družbe B. d.o.o., zakoniti zastopnik-direktor navedene družbe pa je od istega dne C.C. Iz poslovnega registra je razvidno, da je bila navedena družba pod imenom Č. d.o.o., s sedežem Ljubljana, vpisana v poslovni register dne 25. 2. 2014, njen 100 % lastnik do 5. 3. 2014 pa je bila pravna oseba D. d.o.o., zakoniti zastopnik družbe pa od 10. 2. 2014 do 5. 3. 2014 H.H. Po podatkih iz evidence zdravstvenih zavarovanj direktor družbe B. d.o.o., C.C. v navedeni družbi ni zaposlen, pač pa je zavarovan kot zaposlena oseba pri podjetju E. d.o.o., s sedežem Novo mesto in sicer od 1. 4. 2013 dalje. Po podatkih poslovnega registra je tudi v družbi E. d.o.o., direktor in sicer od 2. 9. 2013 dalje. Upravni organ je v postopku tudi zaprosil za podatek o številu zaposlenih v družbi B. d.o.o. Iz dopisa Zavod za zdravstvenega zavarovanja Slovenije št. 0710-1/2015-KKl10 z dne 13. 2. 2015 izhaja, da v navedeni družbi od 31. 12. 2014 dalje nihče ni zaposlen. Iz dopisa Finančne prave RS št. DT 021-5477/2015-3 03-140-15 z dne 25. 2. 2015 izhaja, da ima navedena družba B. d.o.o. predložene obračune davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za plače od meseca aprila 2014 do meseca novembra 2014 ter, da davčni zavezanec do dne 25. 2. 2015 ni predložil Obračuna davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za plače za mesec december 2014. Iz uradne evidence izdanih delovnih dovoljenj, ki jo vodi Zavod RS za zaposlovanje in predložene listine k vlogi, je razvidno, da ima A.A. izdano delovno dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe, št. 20140012440, za čas od 19. 9. 2014 do 18. 9. 2015 za delovno mesto nabavnik in nadzornik pri družbi B. d.o.o. Iz priložene pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 9. 2014, sklenjene za določen čas in sicer za čas veljave delovnega dovoljenja, je razvidno, da delovno mesto delavca A.A. ni navedeno, delavec pa naj bi v času trajanja delovnega razmerja na svojem delovnem mestu predvsem opravljal zadolžitve nabave materiala, opazovanje delavcev in druga dela po potrebi. Iz uradne evidence registra tujcev je razvidno, da je A.A. že zaprošal za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca zaradi zaposlitve ali dela v RS na podlagi navedene pogodbe o zaposlitvi in dovoljenja za delo, a je Upravna enota Krško postopek zaključila z izdajo sklepa o ustavitvi postopka št. 214-922/2014/11 z dne 5. 12. 2014, zaradi nesodelovanja stranke v postopku. V nadaljevanju postopka je upravni organ na podlagi pregleda vloge, predloženih listin in podatkov, pridobljenih po uradni dolžnosti, stranko z dopisom št. 214-391201516 z dne 16. 2. 2015, preko Veleposlaništva RS v Prištini skladno z ZTuj-2 pozval, da pri veleposlaništvu odda dva prstna od tisa in predloži sodbo oz. akt o zaključku postopka kaznivega dejanja št. 2012-GE-466, kot je navedeno v potrdilu o nekaznovanju Generalne policijske direkcije št. 49/2015 z dne 14. 1. 2015. Zaradi pri svojem delu zaznanih številnih zlorab tujcev v zvezi z ustanavljanjem podjetij z namenom pridobitve delovnih dovoljenj olajševalnimi pogoji, brez kontrole trga dela, in posledično pridobitve zakonitega naslova za prebivanje tujca v RS, je upravni organ v konkretnem primeru pristojno veleposlaništvo zaprosil tudi za pravno pomoč, da opravi zaslišanje A.A. v zvezi z vstopom v družbo in njegovim dejanskim namenom bivanja v RS. A.A. se je pozivu odzval in dne 6. 3. 2015 na Veleposlaništvu RS v Prištini oddal prstna odtisa za njun digitalni zajem, medtem ko akta o zaključku postopka kaznivega dejanja št. 2012-QE-466 v predpisanem roku in vse do izdaje odločbe ni predložil. Dne 6. 3. 2015 se je udeležil zaslišanja, na katerem je bil sestavljen zapisnik št. VPI15D-184, ki ga je upravna enota prejela dne 10. 3. 2015. Zaslišanje je bilo izvedeno v prisotnosti tolmača, iz zapisnika izhaja, da stranka ne razume in ne govori slovenskega jezika. Iz odgovorov A.A. na zastavljena vprašanja izhaja, da mu je dokumentacijo za izdajo delovnega dovoljenja urejal njegov stric, C.C., ki je tudi direktor družbe B. d.o.o. Imenovani mu je tudi povedal za možnost nakupa podjetja, A.A. ga je tudi pooblastil za urejanje dokumentacije družbe in ga imenoval za direktorja družbe. Družbo je kupil zaradi dela, vendar trenutno ne posluje, v družbi ni zaposlenih, za realizacijo poslov pa skrbi direktor. Podjetje naj bi imelo izdelan poslovni načrt, ki ga je naredil direktor, v letu 2014 pa je imela družba tudi že sklenjeno pogodbo s podjetjem F. d.o.o. Iz odgovora stranke tudi izhaja, da ne ve, kakšne vrste delovno dovoljenje mu je bilo izdano in za koliko časa, da je v podjetje vložil 7.500 EUR, ki jih dal na roke svojemu stricu C.C., za kar nima dokazila, da ne ve, kdo je bil prejšnji lastnik družbe, da ne ve, kdo je lastnik prostorov sedeža podjetja, da ne more dokazati, da ima podjetje izdelan poslovni načrt, da ne more dokazati sodelovanja s podjetjem F. d.o.o., da mu ni znano glede odpovednega roka po pogodbi o zaposlitvi, da ne ve, do kdaj ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, da je za ustanovitev podjetja izbral Slovenijo, ker ima tu sorodstvo, da bo živel na naslovu podjetja in da pogodbe o najemu še ni podpisal, da ne pozna delovne niti davčne zakonodaje v RS ter da ne pozna pojmov kot so konkurenčna klavzula, kratic d.n.o, s.p., d.d. Podal je tudi izjavo, da sta v družbi B. d.o.o. družbenika on sam in direktor družbe, da so obveznosti družbenikov podpisovanje pogodb, nabava materiala in vodenje delavcev. V zvezi s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je pojasnil, da jo je podpisal 5. 3. 2014, torej z dnem, ko je postal lastnik navedene družbe, ni pa vedel podatkov do kdaj ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in podatkov o odpovednem roku v pogodbi.

2. Organ je skrbno pretehtal izjave stranke ter v povezavi s podatki, pridobljenimi po uradni dolžnosti, ugotovil sledeče: da je A.A. od 5. 3. 2014 dalje edini lastnik - družbenik podjetja B. d.o.o., - da mu je nakup družbe in delovno dovoljenje pri pristojnem organu urejal njegov stric C.C., ki je od 5. 3. 2014 tudi direktor navedene družbe, ki mu je tudi povedal za možnost nakupa družbe; da je podjetje kupil z denarjem, za katerega nima dokazila o izročitvi; da je C.C. direktor družbe B. d.o.o. zaposlen v drugi družbi, in sicer podjetju E. d.o.o., v katerem je prav tako direktor; da ima podjetje B. d.o.o. odprt TRR, vendar trenutno ne posluje, od 31. 12. 2014 dalje pa tudi nima zaposlenih; da naj bi A.A. pogodbo o zaposlitvi, ki je sicer sklenjena za določen čas in sicer za čas veljavnosti delovnega dovoljenja št. 20140012440, ki je bilo izdano 19. 9. 2014, stranka podpisala že 5. 3. 2014, torej z dnem, ko je postal lastnik navedene družbe in ko delovno dovoljenje še sploh ni bilo izdano; da stranka v lastnih izjavah namero o bivanju v RS utemeljuje tudi s sorodniki, ki že živijo v RS, navaja, da je izbral Slovenijo za ustanovitev podjetja, ker ima v Sloveniji sorodstvo; da A.A. ne ve ključnih podatkov v pogodbi o zaposlitvi: do kdaj ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, podatkov o odpovednem roku v pogodbi, podatkov o izdanem delovnem dovoljenju za zaposlitev tujca ter informacij v zvezi z najemom prostora za sedež družbe, kjer naj bi tudi sam prebival. Iz zapisnika tudi izhaja, da stranka ne zna in ne razume slovenskega jezika. A.A. na zaslišanju tudi na konkretna vprašanja o družbenikih ter obveznostih in odgovornostih družbenikov v podjetju, poslovnem načrtu podjetja ter poslovanju podjetja v preteklem letu, strokovnem znanju za opravljanje dela v skladu z zakonodajo ni podal konkretnih odgovorov oz. ni poznal odgovorov. Prav tako mu nista poznana davčna in delovna zakonodaja RS. V konkretnem primeru zato obstaja zadržek za izdajo dovoljenja po šesti alinei prvega odstavka 55. člena zakona, ker obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. V skladu z navedenim upravnega organa tudi ni prepričal, da bo v RS bival v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo zaprošeno dovoljenje, kot to določa 5. odstavek 35. člena ZTuj-2. Zato je upravni organ pred izdajo odločbe stranko v dopisu, št. 214-39/2015/11 z dne 20. 3. 2015 seznanil z ugotovitvami in ji dal možnost, da se o njih izreče. Pooblaščenec je v imenu stranke z dopisom z dne. 9. 4. 2015, ki ga je upravni organ prejel 10. 4. 2015, odgovoril na ugotovitve upravnega organa in podal strankine razloge, da se ji zahteva za izdajo dovoljenja za prebivanje v RS odobri ter v dokaz, da družbo ni kupil s kakšnim drugim namenom, priložil tudi izvajalsko pogodbo med podjetjema B. d.o.o. in F. d.o.o. podpisano dne 5. 6. 2014 ter sporazum o ureditvi varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču prav tako z dne 5. 6. 2014. V dopisu pojasnjuje, da A.A. v RS namerava dejansko prebivati skladno z namenom, zaradi katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje, to je zaradi dela in se zavezuje, da se bo podrejal pravnemu redu RS ter se v nadaljevanju dopisa opredeljuje do vseh okoliščin, navedenem v dopisu upravnega organa št. 214-39/2015/11 z dne 20. 3. 2015. Ker na Kosovu nima dela niti zaposlitve, je zaprosil oz. naročil svojemu stricu C.C., da v njegovem imenu v Sloveniji kupi podjetje, preko katerega bi opravljal delo. Navaja, da je C.C. stranki tudi svetoval, da kupi družbo z organizacijsko obliko d.o.o., s pojasnilom, da bi mu takšno podjetje najbolj ustrezalo, stranka pa je takšno pojasnilo sprejela in se posledično ni poglabljala oz. zanimala za druge organizacijske oblike gospodarskih družb v RS. V dopisu podarja, da je za nakup družbe, za pridobitev dovoljenja za zaposlitev pri pristojnem organu in za najem prostora za sedež kupljene družbe pooblastil strica C.C., ki je nato s pooblastilom družbo kupil in uredil vse druge aktivnosti v tej zvezi, tudi pripravil vse ostale listine, potrebne za prebivanje in delo vložnika v Sloveniji, vključno s pogodbo o zaposlitvi in stranko tudi z vsem navedenim obvestil, pri čemer pa si določenih podatkov A.A. ni zapomnil, saj mu določeni podatki vse do prihoda v Slovenijo niso pomembni oz. navaja, da se bo z njimi seznanil takrat, ko bo prišel v Slovenijo. Takrat naj bi se spoznal tudi z davčno in delovno zakonodajo in drugimi predpisi v RS. V zvezi s sredstvi za nakup podjetja C.C. na roke navaja, da ni v nasprotju z nobenim predpisom in da je bilo dosti bolj enostavno, da je C.C. izročil gotovino, naslednji pa je nato plačal nakup družbe. Upravni organ je pred odločitvijo ponovno pretehtal vse v obrazložitvi odločbe že predhodno predstavljene ugotovitve v konkretni zadevi, pri čemer jih je skrbno ocenjeval tudi z vidika pri svojem delu zaznanih sistematičnih zlorab tujcev v postopkih izdaje dovoljenj za bivanje tujcev v RS, ki ustanavljajo kapitalske gospodarske družbe s pomočjo tretjih oseb z namenom lažje pridobitve delovnega dovoljenja brez kontrole trga dela za katere se pod olajševalnimi pogoji lahko pridobi delovno dovoljenje za večinskega lastnika, saj je zaradi ekonomske situacije siceršnje zaposlovanje tujcev z osnovnošolsko izobrazbo oziroma pridobivanje dovoljenj za zaposlitev in delo tujcev v skladu z veljavno zakonodajo glede na ekonomske razmere in razmere na trgu delovne sile oteženo. Na podlagi tako pridobljenega delovnega dovoljenja tujci pridobijo dovoljenje za prebivanje, ki ga zlorabijo za bivanje v RS iz drugih razlogov, kot jim je bilo izdano ali za odhod in bivanje v druge države evropske unije, tako ustanovljena družba pa posluje netransparentno, s povezanimi ali istimi poslovodnimi osebami in delno fiktivnimi finančnimi tokovi. O navedeni problematiki je v več primerih zavzemalo stališča tudi Upravno sodišče, npr. v sodbah I U 1790/2011, I U 1695/2011 in I U 1944/2013. Upravni organ je v postopku namreč vezan na načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP; stranka v svojem odzivu ni navedla nobenih dodatnih dejstev in okoliščin, ki bi vplivale na drugačno presojo upravnega organa, kot že predhodno navedeno.

3. Tožnik je v gospodarsko družbo v tuji državi za njegov položaj brezposelne osebe v matični domovini vložil nemajhna sredstva, kljub njegovi izobrazbi in brez praktičnih podjetniških izkušenj, kljub nepoznavanju in nerazumevanju slovenskega jezika in hkratnem pomanjkanju posla za opravljanje dela že ustanovljenih družb na območju RS, je nesporno prevzel pravice in obveznosti družbenika družbe, ki pa jih ne pozna. Iz podanih izjav je mogoče sklepati, da tudi ne pozna osnovnih pojmov in obveznosti, ki jih veljavna zakonodaja nalaga družbenikom (vodenje knjige sklepov, postavitev in odpoklic poslovodij, ukrepi za pregled in nadzor dela poslovodij, razporejanje dobička, ipd.), pri čemer tudi izjava tujca samega, da sta družbenika on in direktor, potrjuje oceno upravnega organa, da je A.A. postal večinski družbenik družbe B. d.o.o s pomočjo tretjih oseb, z namenom lažje pridobitve delovnega dovoljenja in posledično pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS. Upravni organ pritrjuje navedbam pooblaščenca stranke, da je družbenik zaradi nepoznavanja zakonodaje in poslovanja določil poslovodno osebo, ki mora v skladu z veljavno zakonodajo skrbeti za poslovanje družbe, dejansko voditi posle družbe, vendar pa mora družbenik za izvajanje podjetniške pobude poznati vsaj osnove korporacijskega upravljanja družb in delovno pravno zakonodajo države v kateri posluje. Nepoznavanje teh osnov oziroma tudi dodatno pojasnjevanje pooblaščenca; da se bo A.A. z zadevami, vezanimi na družbo, njegovo delo v njej, vključno z vsebino pogodbe o zaposlitvi in slovensko zakonodajo ukvarjal šele, ko bo prišel v Slovenijo, pa upravnemu organu nesporno potrjuje domnevo, da je cilj vstopa v družbo pravzaprav pridobitev delovnega dovoljenja in zaposlitev v njej na lažji način, brez kontrole trga dela oziroma brez predhodnega preverjanja razpoložljivega kadra v evidenci brezposelnih oseb v RS, kar je torej konkreten primer sistematične zlorabe zakonodaje RS in vsebuje posamezne elemente kaznivega dejanja poskusa preslepitve organa; družba trenutno ne posluje in nima zaposlenih delavcev, kljub poslovanju v lanskem letu, saj po sveže pridobljenih podatkih iz uradne evidence zdravstvenih zavarovanju družba B. d.o.o. nima zaposlenih delavcev, ob tem pa bi A.A. sam opravljal delo na delovnem mestu nabavnik in nadzornik na sedežu delodajalca (kot izhaja iz delovnega dovoljenja). Nenazadnje pa, ob vseh predstavljenih okoliščinah vstopa v družbo A.A., kot jih navaja pooblaščenec, upravni organ dodaja, da razume željo stranke, da bi delal v RS in da je zaprosil za pomoč sorodnika strica C.C., direktorja družbe B. d.o.o., vendar pa bi ga lahko le-ta zaposli1 v družbi E. d.o.o., v kateri je zaposlen kot direktor in ki izvaja enako dejavnost. Pooblaščenec stranke je v odgovoru na seznanitev stranke z ugotovitvami predlagal po potrebi tudi izvedbo zaslišanja direktorja družbe C.C., vendar pa je upravni organ upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka (14.člen ZUP) zavzel stališče, da morebitne izjave direktorja ne morejo dopolniti in spremeniti izjave stranke same, ki se navezujejo na okoliščine vstopa in namene bivanja stranke. Na podlagi vsega navedenega je upravni organ ugotovil obstoj razlogov za domnevo, da se ZTuj-2 in da razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje, zato je odločil, kot je navedeno v 1. točki izreka odločbe.

4. V tožbi tožnika predlagata zaslišanje zakonitega zastopnika drugega tožnika, to je C.C. ter zaslišanje prvega tožnika. Prvi tožnik je že v svoji izjavi z dne 9. 4. 2015, podani po pooblaščencu, poslani prvostopnemu organu, pojasnil in odgovoril na vse. Ker na Kosovu nima dela niti zaposlitve, je zaprosil oziroma naročil svojemu stricu C.C., ki v Sloveniji živi že od leta 1994, da v njegovem imenu v Sloveniji kupi podjetje, preko katerega bi opravljal delo. Tožniku je C.C. svetoval, da kupi družbo z organizacijsko obliko d.o.o., s pojasnilom, da bi mu takšno podjetje najbolj ustrezalo. Tožnik je takšno pojasnilo sprejel in se posledično ni niti poglabljal oziroma zanimal za druge organizacijske oblike gospodarskih družb v RS, kot npr. d.d., d.n.o., s.p . Tako okoliščina, da tožnik ob zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Prištini ni vedel, kaj navedene kratice pomenijo, še nikakor ne pomeni, da družbe ni kupil zaradi navedenega namena. Tožnik je za nakup družbe pooblastil svojega strica C.C., ki je nato s pooblastilom družbo kupil in uredil vse druge potrebne aktivnosti v tej zvezi. Tožniku ni bilo pomembno, od koga je C.C. družbo kupil in ga to niti ni zanimalo. Bistveno mu je bilo, da je prišel do družbe za dogovorjeno ceno. Tožnik je C.C. tudi pooblastil, da zanj pridobi dovoljenje za zaposlitev pri pristojnem organu, kar je slednji tudi storil. Po pridobitvi ga je C.C. o tem sicer obvestil, ni pa mu poslal dovoljenja, ki je ostalo na sedežu družbe v Sloveniji. Ne more se šteti v škodo tožniku, če je dal sredstva za nakup podjetja C.C. na roke, kar prav tako ni v nasprotju z nobenim predpisom. Nakazilo sredstev preko bančnih računov iz Kosova v Slovenijo bi namreč trajalo dalj časa, prav tako pa tudi provizija za takšno nakazilo ni zanemarljiva. Dosti bolj enostavno je bilo, da je C.C. izročil gotovino, slednji pa je nato plačal nakup družbe. Tožnik je že v omenjeni vlogi predlagal, da se glede te okoliščine zasliši tudi C.C., ta dokazni predlog pa je upravni organ po oceni tožnika neutemeljeno zavrnil. Ta priča bi lahko namreč potrdila, da je prejela denar v gotovini od prvega tožnika za namen nakupa družbe. Glede na to je vsakršen dvom upravnega organa o izročitvi denarja C.C. neutemeljen in brez vsake dokazne opore. Prav tako je tožnik pooblastil za najem prostora za sedež kupljene družbe strica C.C., ki je prostore v ta namen tudi pridobil na naslovu sedeža družbe. Tožnik niti sam ni mogel iskati teh prostorov, ker v Sloveniji niti ni bil niti zaenkrat ne more priti in je prostore po svoji presoji poiskal C.C. Obvestil ga je sicer o lastniku teh prostorov, vendar si priimka ni zapomnil, prav tako pa mu ta podatek ni pomemben vse do takrat, ko bo prišel v Slovenijo. Tožnik je pojasnil, da je za nakup podjetja izbral Slovenijo iz razloga, ker tu živijo sorodniki, predvsem tudi stric C.C., ki je že direktor družbe in bo tožniku tudi pomagal pri delu, kakor tudi urejanju poslov glede družbe in ne nazadnje tudi pri sporazumevanju, ker obvlada slovenski jezik, glede na to, da že dalj časa živi v Sloveniji. Nadaljnji dokaz, da tožnik družbe B. d.o.o. ni kupil s kakšnim drugim namenom, je tudi ta, da je ta družba v letu 2014 že poslovala in tudi sklepala posle. Poslovanje družbe je vodil C.C. kot njen direktor, prav tako pa obstajajo pogodbe o poslovnem sodelovanju. Nenazadnje je tudi iz podatkov FURS, ki se nahajajo v spisu, razvidno, da je družba B. d.o.o. v pretežnem delu leta 2014 predlagala FURSU REK - 1 obrazce za zaposlene, kakor tudi, da ta družba nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti. Sam tožnik v letu 2014 v družbi ni mogel delati iz razloga, ker še ni imel pridobljenega dovoljenja za delo, prav tako pa si takrat še ni pridobil dovoljenja za bivanje. Glede na to se je dogovoril z direktorjem družbe C.C., da je on vodil poslovanje družbe ter mu je o poslovanju poročal. Tožnik je upravnemu organu že predložil izvajalsko pogodbo št. 7/2014, sklenjeno dne 5. 6. 2014 med B. d.o.o. in F. d.o.o. iz Novega mesta ter sporazum z dne 5. 6. 2014, ki je prav tako sklenjen med navedenima subjektoma. Glede očitka, da podjetje naj še ne bi imelo poslovnega načrta, tožnik pojasnjuje, da ta načrt niti ni obvezen, poleg tega pa ga je dolžan pripraviti direktor družbe, kar bo slednji v dogovoru z njim tudi storil. Družba, ki se ukvarja z gradbeništvom, bo kmalu začela poslovati in pred tem tudi pripravila ustrezni poslovni načrt. Sicer pa tudi ni nikjer predpisano, da bi moral družbenik pripraviti poslovni načrt za svoje podjetje in je posledično takšna zahteva upravnega organa neutemeljena. Neutemeljen je očitek tožniku, da ne pozna davčne in delovne zakonodaje v RS. S slednjo se še ni mogel seznaniti, o potrebnih stvareh iz tega področja se je pozanimal pri C.C., ki mu je dal ustrezna pojasnila, vsekakor pa se bo s tovrstnimi in tudi drugimi predpisi v celoti seznanil, ko bo prišel v Slovenijo in jih tudi dosledno spoštoval. Upravni organ v nadaljevanju navaja, da je prošnjo ocenjeval tudi z vidika pri svojem delu zaznanih številnih sistematičnih zlorab tujcev v postopkih izdaje dovoljenj za bivanje s pomočjo tretjih oseb. Takšno postopanje upravnega organa je nedovoljeno in v nasprotju s predpisi. Tudi če bi ta okoliščina držala, ne more vplivati na odločitev upravnega organa v konkretni zadevi, ker bi se takšno ravnanje lahko štelo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Tožnik je pojasnil, zakaj družba trenutno ne posluje, za poslovanje v lanskem letu pa se družbi ne more ničesar očitati. Poslovanje družbe je vodil tudi v tem času direktor C.C., družba je tudi izpolnila vse predpisane dolžnosti. Ko se bo tožnik v družbi zaposlil, bo slednja začela s poslovanjem in ni namenjena nikakršni zlorabi, kakor to zmotno meni upravni organ. Upravni organ je v postopku očital tožniku predvsem okoliščine, ki spadajo v pristojnost zastopnika družbe, kar pa prvi tožnik ni. V izpodbijanem sklepu je upravni organ nato takšne očitke razširil oziroma spremenil tako, da sedaj prvemu tožniku očita nepoznavanje dolžnosti družbenika, kar mu prej ni očital. Takšno ravnanje je nepravilno iz dveh razlogov. S takšnimi očitki se namreč tožnik predhodno ni mogel seznaniti in do njih opredeliti, kar predstavlja kršitev postopka in ustavnega jamstva enakega varstva pravic. Drugi razlog je popolnoma neutemeljenost takšnih očitkov. Prvi tožnik se bo zanesljivo seznanil z nalogami družbenika (vodenje knjige sklepov, postavitev in odpoklic poslovodij, nadzor njihovega dela, razporejanje dobička itd.) in nobenih okoliščin ni, ki bi kazale na nasprotno. Tako prvemu tožniku ni mogoče očitati nepoznavanje osnov koorporacijskega prava, kar je kot že pojasnjeno novost v izpodbijanem sklepu. Prvi tožnik se bo tudi seznanil z delovnopravno zakonodajo v R Sloveniji in je nasprotni očitek upravnega organa neutemeljen. Tako nikakor ni mogoče zaključiti, naj bi te okoliščine predstavljale domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu R Slovenije. V tej zvezi z navedeno zakonsko določbo tožnik še meni, da je slednja neustavna, ker dopušča široko polje manevrskega prostora upravnim organom pri odločanju in bo po potrebi v nadaljevanju tudi sprožil ustrezen postopek pri Ustavnem sodišču. S prihodom prvega tožnika v Slovenijo bo družba začela poslovati. Neumestno in napačno je nadaljnje navajanje upravnega organa, češ da bi se prvi tožnik lahko zaposlil v družbi E. d.o.o., v kateri je zaposlen C.C. kot direktor. Tožnik svobodno izbira način opravljanja dela in se je odločil za samostojno družbo ter mu posledično upravni organ povsem brez potrebe navaja, kje in kaj nanj bi delal. Predlaga, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi in da tožbi ugodi ter odločbo odpravi, in da tožena stranka povrne tožeči stranki stroške postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZTuj-2 in je celovito, obširno in natančno utemeljila relevantno dejansko stanje, ki ga je aplicirala na zakonski dejanski stan, zato sodišče ugotavlja, da odločitev ni arbitrarna in v tem smislu nezakonita in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak bo izpostavilo samo določene poudarke v obrazložitvi izpodbijanega akta in dodalo materialno-pravne razloge za odločitev tudi z vidika ustavno-pravnega ugovora tožečih strank.

7. Z vidika ZTuj-2 je bistveno, da pristojni organ tujcu, ki želi bivati v Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, „lahko“ izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. Beseda „lahko“ v tem določilu, ki vzpostavlja diskrecijo upravnega organa, pa se povezuje z določilom 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, ki postavlja dodaten pogoj za izdajo dovoljenja, in sicer, da ni izkazana domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Na slednji pogoj pa je tožena stranka oprla izpodbijani akt. 8. Tožena stranka je imela legitimno podlago za to, da je domnevo o nepodrejanju pravnemu redu Slovenije vezala izključno na izvrševanje namena predmetnega upravnega dovoljenje v tem smislu, da je med drugim tudi zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj za delo, tožnika zaslišala prek Veleposlaništva Republike Slovenije v Republiki Kosovo izključno v zvezi z tožnikovim poznavanjem okoliščin glede predvidenega dela in pogodbe o delu. Če namreč tožena stranka ugotovi razloge za domnevo, da vlagatelj prošnje nima namena delati v skladu s pogodbo in delovnim dovoljenjem, zaradi katerega naj bi mu bilo izdano tudi dovoljenje za prvo prebivanje, to lahko zadošča za ugotovitev, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije in ni treba, da mora biti za nepodrejanje pravnemu redu izkazana tudi kakšna druga konkretna okoliščina.

9. Tožnika sicer ščiti tudi pravica, da mu je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto v Sloveniji (3. odstavek 49. člena Ustave), vendar samo v razmerju do drugih tujcev, ki so v bistveno enakem pravnem položaju, ne pa v razmerju do državljanov Slovenije, kajti po 13. členu Ustave imajo tujci v skladu z mednarodnimi pogodbami zagotovljene pravice z ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po Ustavi ali po zakonu samo državljani.

10. Iz podatkov v spisu tudi ne izhaja in tožnik tega tudi ne uveljavlja, da bi bila konkretna odločitev za tožnika diskriminatorna. Po mednarodnem pravu, ki velja v državah Sveta Evrope, države podpisnice Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin suvereno in v skladu z mednarodnimi obveznostmi izvršujejo nadzor nad vstopom, bivanjem in tudi odstranitvijo tujcev iz svojega ozemlja.(1)

11. Tožeča stranka ima sicer prav, da okoliščine nepoznavanja predmetnega podjetja, ki jih je v dokazni oceni navedla tožena stranka, načeloma ne izkazujejo nujno obstoja domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije v tem smislu, da je njegov namen drug, kot je delo v omenjenem podjetju. Vendar pa po drugi strani tudi nobena od ugotovljenih ali nespornih okoliščin, kot jih interpretirata tožeči stranki, ne izpodbija v zadostni meri dokazne ocene o domnevi, na katero se sklicuje tožena stranka. Tožnikov stric C.C. vendarle je direktor podjetja B. d.o.o., a to podjetje v času izdaje odločbe ni poslovalo oziroma ni kakor koli delovalo na trgu niti ni direktor kogar koli zaposlil, da bi ga tožnik, ki naj bi bil po pogodbi nadzornik, nadzoroval. C.C. je namreč zaposlen v drugem podjetju. Tožeči stranki nista v upravnem postopku navedli nobenih poslovnih načrtov v bližnji prihodnosti in tega tudi nista dokazovali, ampak sta se sklicevali zgolj na pogodbo, ki je bila podpisana v preteklosti, vendar o morebitnem uresničevanju te pogodbe nista navedla nič prepričljivega. Prvo tožeča stranka je že v preteklosti poskušala dobiti dovoljenje za prvo prebivanje, a je bilo treba zaradi njenega nesodelovanja postopek ustaviti. Kako bi lahko podjetje začelo delovati šele po tem, ko bi prvo tožeča stranka prišla v Slovenijo, pri čemer tožnik ne razume in ne govori slovenskega jezika, je naslednja okoliščina, ki govori v prid dokazni oceni tožene stranke. Tožnik tudi ni pojasnil, zakaj v postopku ni predložil listine o zaključku postopka (št. 2012-QE-466) ugotavljanja odgovornosti za kaznivo dejanje. Prvo tožeča stranka tudi ni omenjala nobene konkretne poslovne priložnosti v Sloveniji, ampak da se je za Slovenijo odločila, ker ima tu sorodstvo. Če temu sodišče doda še vse okoliščine o nepoznavanju predmetnega podjetja, na katere se je oprla tožena stranka, potem sodišče nima dvoma, da izpodbijana odločba ni arbitrarna ali diskriminatorna in da je dokazna ocena dovolj uravnotežena in zadovoljivo smiselna.

12. Tožnik je sicer zahteval izvedbo glavne obravnave in je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje direktorja družbe, vendar pa ni utemeljil, kako bi lahko ta zaslišanja pomembno vplivala na odločitev. Sodišče namreč verjame tožniku, da je dal denar stricu, da uredi vse potrebno za nakup podjetja, kar sicer predlaga tožnik kot dokazni predlog, vendar pa ta okoliščina med strankama ni sporna. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je tožnikove navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“(2) Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.(3) Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

13. Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

opomba (1) : Cruz Varas and Others v. Sweden, 20. 3. 1991. opomba (2) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10. opomba (3) :Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012.