Jedro

Zakon za primere, kadar skupne stroške med etažne lastnike deli upravnik in obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, določa, da mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe (drugi odstavek 71. člena SZ-1). Iz besedila zakonske določbe ne izhaja, da bi bil upravnik tretji osebi dolžan posredovati zgolj identifikacijske podatke o etažnem lastniku in skupno višino njegove neplačane obveznosti, in še manj, da bi zgolj ti podatki zadostovali za vložitev tožbe zoper neplačnika. Izraz "podatki o etažnem lastniku, potrebni za vložitev tožbe" pomeni vse podatke, potrebne za specifikacijo višine tožbenega zahtevka, saj upnik lahko v pravdi uspe le z ustrezno konkretiziranim in substanciranim tožbenim zahtevkom.

Zahteva po ustreznem substanciranju tožbenega zahtevka v skladu z dogovorjenim ključem delitve v notranje razmere med etažnimi lastniki nikakor ne posega, kot to zmotno meni revidentka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.110,20 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

dopuščena revizija - večstanovanjska stavba - dobava toplotne energije - izterjava obveznosti - razmerje med dobaviteljem storitve in etažnim lastnikom - - delež etažnega lastnika - tožbeni zahtevek

Obrazložitev

1. Tožnica (dobaviteljica toplotne energije) je od toženke (etažne lastnice) vtoževala plačilo računov za dobavo toplotne energije v obdobju od sredine leta 2011 do sredine leta 2012 v skupnem znesku 22.190,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 208695/2012 z dne 29. 12. 2012, in zavrnilo tožbeni zahtevek (1. točka izreka) ter tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke (2. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povračilo pritožbenih stroškov toženke (II. točka izreka).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 111/2015 z dne 13. 10. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali je tožeča stranka kot dobavitelj toplotne energije dolžna v pravdnem postopku zaradi izterjave neplačane terjatve, ki ga vodi zoper neplačnika, ki je prejemnik toplotne energije, navajati merila in elemente, iz katerih bo razviden izračun deleža, ki ga je dolžan plačati etažni lastnik._

5. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

6. Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

7. Tožnica je dobavljala toplotno energijo za več nepremičnin v etažni lastnini, katerih upravnica je bila družba A., d. o. o. Slednji je tožnica dostavljala mesečne račune za dobavljeno energijo za skupno dobavno in merilno mesto za določen objekt, ta pa je skupne stroške nato razdeljevala med posamezne etažne lastnike, med njimi toženko. Toženka je imela v lasti več posameznih prostorov v več različnih objektih.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker naj bi tožnica v pravdi kljub toženkinim ugovorom glede višine terjatve ne navedla, kakšen je ključ delitve stroškov iz posameznega računa, dostavljenega upravnici za skupno dobavno mesto. Toženka namreč ni zavezanka za plačilo celotnih še neplačanih stroškov za določen objekt, četudi ima v njem v lasti kakšne posamezne dele. Hkrati je toženka dokazala, da določenih posameznih delov v spornem obdobju niti ni več imela v "dejanski" lasti (temveč le v "formalni" lasti, saj se nekateri kupci še niso vpisali v zemljiško knjigo) in jih tudi ni uporabljala, tožnica pa ni navedla nobenih dejstev o tem, na katere posamezne dele v objektih se sploh nanaša plačilo vtoževanih zneskov.

9. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbeno tezo, da dobavitelj nima dolžnosti opredeliti ključa delitve stroškov na posamezne dele, ker naj bi ne imel nadzora nad spremenljivkami, od katerih je odvisna delitev stroškov (zaradi česar naj bi lahko etažni lastnik imel ugovore v tej smeri kvečjemu zoper upravnika). Pojasnilo je, da je bila pogodba za dobavo toplotne energije sklenjena med tožnico in etažnimi lastniki, ki jih je upravnik zgolj zastopal. Obveznosti etažnih lastnikov za plačilo dobavljene energije so deljive, pri čemer v pravdi tožnica nosi trditveno in dokazno breme glede merila za delitev (ki je nespremenljivo in temelji bodisi na pogodbi bodisi na zakonu) ter spremenljivk (na primer odčitkov na kalorimetru ali števila oseb v prostoru). Te podatke bi si lahko priskrbela pri upravniku na podlagi drugega odstavka 71. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1), pa tega ni storila. Ker je sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek spoznalo za neutemeljen že na tej podlagi, siceršnja nepravilnost stališča sodišča prve stopnje o pomembnosti dejanskega, ne pa formalnega lastništva posameznih delov objektov ni bila odločilna.

10. Tožnica v reviziji takemu stališču nasprotuje in navaja, da je na podlagi drugega odstavka 71. člena SZ-1 upravnik dolžan dobavitelju posredovati le podatek o etažnem lastniku in neplačanem delu obveznosti, ne pa tudi podatkov o merilih za delitev obveznosti med etažne lastnike. Slednja so v interni pristojnosti etažnih lastnikov in na tej podlagi jim upravnik izstavlja ločene račune. Gre za stvar pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki in pogodbe o upravljanju, ki sta za dobavitelja res inter alios acta. Tako dogovorjeni ključ delitve obveznosti zato tudi ne more biti predmet pravde med dobaviteljem in etažnim lastnikom. Dobavitelj upravniku izstavi račun za celotno dobavljeno energijo in je upravičen do celotnega poplačila. Stališče sodišča druge stopnje naj bi dobavitelju v primeru neodzivnosti upravnika glede posredovanja podatkov efektivno onemogočilo izterjavo obveznosti oziroma mu povzročalo dodatne stroške z vlaganjem odškodinskih tožb zoper upravnike.

11. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

12. Revizija ni utemeljena.

13. Pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami upravnik nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov (prvi odstavek 68. člena SZ-1). Pogodba je torej sklenjena med tretjo osebo in etažnimi lastniki, pri čemer slednji tretji osebi odgovarjajo za izpolnitev po pravilih, ki veljajo za deljive obveznosti (drugi odstavek 70. člena SZ-1). To pomeni, da je vsak od njih odgovoren le za svoj del obveznosti (ne odgovarjajo solidarno za celotno obveznost), obveznost pa se med njimi deli na enake dele, če ni določena drugačna delitev (drugi odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika).1 Drugačna delitev je lahko dogovorjena med etažnimi lastniki ali pa temelji na veljavnih predpisih. Predpisi, veljavni v obdobju, za katerega tožnica vtožuje neplačane obveznosti (od julija 2011 do julija 2012), so etažnim lastnikom prepuščali odločitev o določenih parametrih za delitev in obračun stroškov za toploto. V tako določen način ("ključ") delitve stroškov tretje osebe (upniki) ne morejo posegati.

14. Etažni lastniki lahko svoje obveznosti do tretje osebe poravnajo tako, da jim ta, upoštevaje dogovorjeni ali drugače določeni ključ delitve, vsakemu posebej izstavi ločene račune, ali pa tako, da delitev stroškov med etažne lastnike opravi upravnik, prav tako upoštevaje ključ delitve, ter nato plačila, prejeta od vsakega posameznega etažnega lastnika, brez odlašanja posreduje tretji osebi (prvi odstavek 71. člena SZ-1).2 Za slednji primer je šlo tudi v obravnavani zadevi.

15. Tretja oseba lahko v pravdi od posameznega etažnega lastnika zahteva zgolj tisti del obveznosti, ki odpade nanj v skladu s ključem delitve. Zakon zato za primere, kadar skupne stroške med etažne lastnike deli upravnik in obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, določa, da mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe (drugi odstavek 71. člena SZ-1). Iz besedila zakonske določbe ne izhaja, da bi bil upravnik tretji osebi dolžan posredovati zgolj identifikacijske podatke o etažnem lastniku in skupno višino njegove neplačane obveznosti (za kar se neutemeljeno zavzema revidentka), in še manj, da bi zgolj ti podatki zadostovali za vložitev tožbe zoper neplačnika. Izraz "podatki o etažnem lastniku, potrebni za vložitev tožbe" pomeni vse podatke, potrebne za specifikacijo višine tožbenega zahtevka, saj upnik lahko v pravdi uspe le z ustrezno konkretiziranim in substanciranim tožbenim zahtevkom. Trditveno in dokazno breme glede pravotvornih dejstev je v pravdi namreč na tožniku, razen če zakon za posamična dejstva ne predpisuje obrnjenega dokaznega bremena.

16. ZS-1 ne določa, da bi bilo dokazno breme obrnjeno, temveč izrecno poudarja, da je upnik tisti, ki od upravnika zahteva podatke, potrebne za vložitve tožbe. Tako posledico bi bilo zato neustrezno vzpostaviti z razlago, po kateri bi tožnik lahko le pavšalno navedel višino skupne (ali mesečne) neplačane toženčeve obveznosti in (kljub toženčevem ugovoru glede neobrazloženosti višine terjatve) svojih navedb ne bi bil dolžan obrazložiti, temveč bi bil toženec dolžan zatrjevati in dokazovati, zakaj vtoževani znesek ne ustreza dejanskemu dolgu (upoštevaje ključ delitve, spremenljivke, ki so v vsakem obračunskem obdobju vplivale na izračun višine obveznosti v skladu s tem ključem, število in lastnosti posameznih delov stavbe v lasti etažnega lastnika, ipd.). Trditveno in dokazno breme bi se na toženca prevalilo šele, ko bi bil ustrezno seznanjen z načinom izračuna dolga in bi ugovarjal, na primer, da pri izračunu ni bil uporabljen pravilen ključ delitve, da so bile upoštevane napačne vrednosti spremenljivk, ipd. Morebitne upravnikove napake pri delitvi stroškov etažnemu lastniku namreč ne morejo iti v škodo, zato lahko tudi v pravdi s tretjo osebo dokazuje, da ne dolguje toliko, kot mu je bilo zaračunano. Revizijsko stališče, da je pravilnost izračuna izključno stvar razmerja med etažnim lastnikom in upravnikom, je zato nepravilno.

17. Za razporeditev trditvenega in dokaznega bremena tudi ni bistveno, da je ključ delitve stroškov stvar notranjega razmerja med etažnimi lastniki (v okviru, ki ga dopuščajo veljavni predpisi). ZS-1 namreč upniku (tožniku) omogoča, da od upravnika pridobi tako podatke o ključu delitve stroškov kot tudi vse ostale podatke, potrebne za vložitev tožbe. Če mu upravnik teh podatkov ne posreduje, lahko odškodninsko odgovarja. Edina posledica dogovora etažnih lastnikov je, da upnik lahko od posameznega etažnega lastnika zahteva le plačilo deleža, ki odpade na etažnega lastnika v skladu z dogovorjenim ključem delitve, in da etažni lastnik ne more ugovarjati, da bi stroški morali biti obračunani ob upoštevanju drugačnega ključa delitve od dogovorjenega. Le v tem smislu ključ delitve ne more biti predmet pravde med upnikom in etažnim lastnikom. Zahteva po ustreznem substanciranju tožbenega zahtevka v skladu z dogovorjenim ključem delitve pa v notranje razmerje med etažnimi lastniki nikakor ne posega, kot to zmotno meni revidentka.

18. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je po obrazloženem pritrdilen: tožnica kot dobaviteljica toplotne energije je v pravdi zaradi plačila toplotne energije zoper posameznega etažnega lastnika dolžna navajati merila in elemente, iz katerih je razviden izračun deleža, ki ga je dolžan plačati etažni lastnik.

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

20. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije lastne revizijske stroške (II. točka izreka), toženki pa je dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 1.110,20 EUR (890,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300, 20,00 EUR pavšala za materialne stroške po tar. št. 6002 ter 200,20 EUR za 22 % DDV).

1 Glej tudi odločitev VS RS v zadevi II Ips 77/2011 z dne 12. 9. 2013. 2 6. in 7. točka prvega odstavka 3. člena v relevantnem obdobju veljavnega Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Ur. l. RS, št. 7/2010) sta določali, da je izvajalec delitve in obračuna stroškov za toploto lahko upravnik stavbe, dobavitelj toplote ali upravljalec kurilne naprave.