Jedro

Določba 73. člena ZTLR predstavlja pravno fikcijo, katere smisel je, da se ohrani kontinuiteta posesti med zapustnikom in dedičem, pri tem pa ni bistveno, ali je bil zapustnik lastnik stvari.

Izrek

Pritožbo se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo restitucijskemu in prepovednemu zahtevku v zvezi z ugotovitvijo, da je toženec motil tožnico v soposesti trisobnega stanovanja s tem, da je neugotovljenega dne med 6. in 22.11.1998 zamenjal ključavnico vhodnih vrat stanovanja ter vrata zaklenil, s čimer je tožnici onemogočil soposest stanovanja.

Tožena stranka vlaga pritožbo proti navedenemu sklepu in zatrjuje vse pritožbene razloge. Sodišče prve stopnje naj bi napačno ugotovilo, da sporno stanovanje spada v zapuščino. Pravilno sicer navaja, da je bila sklenjena darilna pogodba, na podlagi katere je zapustnica podarila stanovanje tožencu, si izgovorila dosmrtno pravico rabe stanovanja ter izrecno izjavila, da se to darilo ne všteje v dedni delež tožene stranke. Glede na navedeno je to stanovanje že v času življenja zapustnice pridobil toženec v last in posredno posest, neposredno posest pa je pridobil takoj ob smrti zapustnice. Napačna ugotovitev dejanskega stanja je imela za posledico napačno uporabo materialnega prava, to je 73. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), saj stanovanje ni bilo predmet dedovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 73. čl. ZTLR, po katerih postane dedič posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Navedena določba predstavlja pravno fikcijo, katere smisel je, da se ohrani kontinuiteta posesti med zapustnikom in dedičem, pri tem pa ni bistveno ali je bil zapustnik lastnik stvari. V konkretnem primeru je tako bistveno le ali je bila zapustnica posestnica stanovanja in ali je tožnica njena dedinja. Ker ti dejstvi nista sporni, kakor tudi niso sporne ostale predpostavke motenja posesti stvari, je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je bila tožnica skupaj s tožencem soposestnica spornega stanovanja, dejanje toženca pa je pomenilo odvzem tožničine soposesti. Ker tako pritožbene trditve niso utemeljene, podani pa tudi niso razlogi, ki jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep prve stopnje (380. čl. v zvezi s 368. čl. Zakona o pravdnem postopku).