Jedro

Sklep o priporu z navedbo, da je zoper osumljenca vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja po 310. členu KZ, ne trdi, da je osumljenec storil to kaznivo dejanje, ampak da je podan utemeljen sum, da ga je storil. V tej fazi postopka se za odločitve sodišča lahko uporablja ta raven dokazanosti in ne gre za kršitev domneve nedolžnosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov osumljenega V.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper V.B., zoper katerega je bila zahtevana preiskava zaradi kaznivih dejanj poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku v zvezi z 2. in 1. odstavkom 302. člena KZ in 22. členom KZ, napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po 3. odstavku 303. člena in nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ, odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od pridržanja dne 31.12.2006 ob 17.05 uri.

Zagovorniki osumljenca so zoper sklepa o odreditvi pripora vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Navajajo, da je sodišče ponovitveno nevarnost utemeljilo z okoliščino, da je zoper osumljenca vložena obtožnica, s tem pa je prekršilo ustavno in zakonsko določeno domnevo nedolžnosti. Tudi z okoliščino, da je bil osumljenec že obsojen za dve tatvini, se ne more utemeljiti ponovitvene nevarnosti, ker je treba za takšno nevarnost natančno navesti dejstva, ki kažejo nanjo. Zgolj osumljenčev spor s policisti za takšno nevarnost ne zadošča. Utemeljitev pripora s stališčem, da je osumljenec nagnjen k izvrševanju kaznivih dejanj, je napačna, ker takšno nagnjenje pomeni le abstraktno možnost. Predlagajo, da se izpodbijana sklepa razveljavita.

Vrhovna državna tožilka na zahtevo odgovarja, da se okoliščina, da je zoper osumljenca vložena obtožnica za enako kaznivo dejanje, kot se v tem postopku zahteva preiskava zoper njega, lahko upošteva pri oceni, ali obstaja nevarnost, da bo osumljenec ponovil ali dokončal kaznivo dejanje, ki z njim grozi, zato sodišče z upoštevanjem te okoliščine ni kršilo domneve, da je osumljenec nedolžen, dokler za določeno kaznivo dejanje ni pravnomočno obsojen. Tudi ostale okoliščine, ki jih navajata izpodbijana sklepa, je sodišče utemeljeno upoštevalo pri oceni ponovitvene nevarnosti. Predlaga, da se zahteva zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornikov osumljenega V.B. ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena ter 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, ne more pa je vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbah 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkuša le tiste kršitve zakona, ki jih vložnik uveljavlja v zahtevi, kar pomeni, da morajo biti kršitve zakona določno opredeljene in ustrezno obrazložene, da jih je moč preskusiti.

Po določbah 2. odstavka 202. člena ZKP se pripor odredi s pisnim sklepom, ki med drugim obsega zakonski razlog za pripor in obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala pripor iz določenega pripornega razloga. Po določbah 11. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z določbami 403. člena ZKP je bistvena kršitev določb postopka, če sklep o priporu nima dejstev o odločilnih dejstvih ali so razlogi nejasni ali si nasprotujejo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je obrazložila bistveno kršitev postopka s tem, da je "argumentacija ... v nasprotju z Zakonom o kazenskem postopku ter ustavno določbo o domnevi nedolžnosti", ko je sodišče kot okoliščino, ki kaže na ponovitveno nevarnost, upoštevalo "način storitve kaznivega dejanja, da je bil obdolženec že obsojen za dve kaznivi dejanji tatvine in da je zoper njega uveden kazenski postopek". Od teh trditev bi se lahko le navedbo, da je zoper osumljenca vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja po 310. členu KZ, štelo kot zatrjevano kršitev domneve nedolžnosti po 27. členu Ustave in 3. členu ZKP. Toda sklepa ne trdita, da je osumljenec storil to kaznivo dejanje, ampak da je podan utemeljen sum, da ga je storil. V tej fazi postopka se za odločitve sodišča lahko uporablja ta raven dokazanosti tako za odreditev pripora kot tudi za uvedbo preiskave. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi z dne 3.12.1999, opr. št. I Ips 280/99 in drugih. Sodišče torej ni prekršilo domneve nedolžnosti.

Tudi druge okoliščine, ki zanje zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da jih je sodišče nezakonito uporabilo za utemeljitev ponovitvene nevarnosti, je sodišče smelo upoštevati. Zahteva tudi sicer ne pojasni, katere zakonske določbe naj bi bile prekršene. Vsekakor pa upoštevanje določenih dejstev in okoliščin za utemeljitev pripornega razloga ne pomeni kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Trditev, da sklepa nimata razlogov o ponovitveni nevarnosti za kaznivi dejanji po 310. in 303. členu KZ, ni utemeljena, kar izhaja že iz dejstva, da jih zahteva spodbija, ker se z njimi ne strinja. Torej tudi v tej smeri zahteva zagovornikov za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ker zahteva zagovornikov osumljenega V.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.