Jedro

Tožnica je kot razlog svoje neupravičene odsotnosti tako v pritožbi kot tudi v reviziji navajala protipravno ravnanje toženca, zaradi katerega ni imela finančnih sredstev za prevoz na delo, zaradi česar njena odsotnost z dela naj ne bi bila neupravičena. Navaja, da gre za višjo silo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so revidentkine navedbe zmotne, ker gre pri obravnavanem vprašanju za izpolnjevanje obveznosti tožnice, ne pa za morebitno uveljavljanje odškodninskega zahtevka tožene stranke zoper tožnico, pri čemer bi tožnica ugovarjala zahtevku z zatrjevanjem dejstev, ki bi utemeljevala oprostitev tožnice odškodninske odgovornosti (177. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99 - ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnici po zaključenem bolniškem staležu kljub pozivu toženca ni zdelo smiselno vrniti se na delo, potem ko je toženec pozval, da naj se vrne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da naj razveljavi sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela, ter da ugotovi, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delovno mesto pomožne kuharice, ji plačati izgubljeni zaslužek z zamudnimi obrestmi ter prispevke za socialna zavarovanja in ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo od 3.11.1997 dalje do vrnitve na delo. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker se tožnica po končani odsotnosti z dela zaradi bolezni ni vrnila na delo. Tožničinih navedb, da se na delo ni vrnila, ker ji tožena stranka ni izplačala nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, sodišče ni štelo kot opravičljiv razlog za izostanke z dela.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožnica pritožila.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica 16.10.1997 prejela poziv delodajalca, da naj se vrne na delo, vendar ga ni upoštevala in je ostala doma. Zavzelo je stališče, da bi se morala tožnica po tem, ko ni bila več v bolniškem staležu in ko je prejela poziv toženca, da naj se vrne na delo (oktober 1997), vrniti na delo, česar se je tudi sama zavedala. Sodišče je poudarilo, da nesporazumi tožnice s tožencem in morebitna nedopustna ravnanja toženca ne morejo biti utemeljeni razlog za to, da se ni vrnila na delo, ter da njena popolna pasivnost ne more biti v breme toženca.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da naj revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in ugodi njeni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ali da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da toženec za tožnico ni plačeval ustreznih prispevkov v sklade socialnih zavarovanj, ter da ji ni izplačeval plače. To je bil razlog, da finančno ni bila zmožna, da bi se vrnila na delo, saj ni premogla stroškov prevoza, kar je treba šteti kot višjo silo. Med odsotnostjo zaradi bolezni je ostala brez nadomestila plače. Te odločilne okoliščine je tožnica v postopku navedla in opozorila, da je zoper toženca vložila tožbo zaradi plačila nadomestila, vendar sodne zadeve niso bile združene in skupno obravnavane.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Določila 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 5/91, 71/93, 29/95) določajo, da delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo. Upravičenost ali neupravičenost odsotnosti z dela je treba presojati z vidika pravic in obveznosti, ki jih imata stranki pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju. Če delodajalec presodi, da je bila delavčeva odsotnost z dela neupravičena, je v primeru spora dolžan to dokazati, ker je dokazno breme v primeru spora o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja na pobudo delodajalca na strani delodajalca (Konvencija MOD št. 158, Uradni list SFRJ, št. 4/84 - MP). Če delavcu ni mogoče dokazati neupravičenosti izostanka, zahtevanega števila dni ter zaporedja izostankov, določil 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR ni mogoče uporabiti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Tožnica je kot razlog svoje neupravičene odsotnosti tako v pritožbi kot tudi v reviziji navajala protipravno ravnanje toženca, zaradi katerega ni imela finančnih sredstev za prevoz na delo, zaradi česar njena odsotnost z dela naj ne bi bila neupravičena. Navaja, da gre za višjo silo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so revidentkine navedbe zmotne, ker gre pri obravnavanem vprašanju za izpolnjevanje obveznosti tožnice, ne pa za morebitno uveljavljanje odškodninskega zahtevka tožene stranke zoper tožnico, pri čemer bi tožnica ugovarjala zahtevku z zatrjevanjem dejstev, ki bi utemeljevala oprostitev tožnice odškodninske odgovornosti (177. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99 - ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnici po zaključenem bolniškem staležu in kljub pozivu toženca ni zdelo smiselno vrniti se na delo, potem ko jo je toženec pozval, da naj se vrne. S tem je kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, njena odsotnost z dela pa ni bila upravičena. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica od 3.11.1997 odsotna z dela več kot pet zaporednih dni, zato je imela tožena stranka pravico, da je odločila o prenehanju delovnega razmerja tožnice na temelju 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP ter ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.