Jedro

Glede višine odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen je v sodni praksi ustaljeno stališče, da je to korist, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel.

Izrek

Reviziji tožnikov se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba toženke zavrne, pritožbi tožnikov pa se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženka dolžna tožnikoma v roku 15 dni nerazdelno plačati 169.722,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2011 dalje in v istem roku nerazdelno plačati 12.716,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Toženka je dolžna tožnikoma v roku 15 dni povrniti 1.714,17 EUR drugostopenjskih in revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Pravnemu predniku tožnikov je bila v denacionalizacijskem postopku z delno odločbo z dne 21. 12. 1994 vrnjena ¼ poslovnega prostora na naslovu G., z delno odločbo z dne 3. 6. 2004 pa še ¾ istega poslovnega prostora. Tožnika sta od toženke uveljavljala nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe tega prostora na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnikoma nerazdelno plačati 102.588,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (za še zahtevanih 67.133,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 6.743,63 EUR, tožnikoma pa povračilo pravdnih stroškov toženke 5.233,03 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških spremenilo tako, da sta tožnika nerazdelno dolžna toženki povrniti znesek 1.124,27 EUR. Sicer je pritožbo toženke in pritožbi tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdne stranke same nosijo svoje pritožbene stroške.

4. Zoper navedeno sodbo sta tožnika vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V njej navajata, da je odločitev o stroških pravdnega postopka napačna, saj drugostopenjsko sodišče ni pravilno upoštevalo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nepravilno je stališče pritožbenega sodišča, da je kvadratura spornega poslovnega prostora pravno pomembno dejstvo že v tožbi, na podlagi katerega sta tožnika oblikovala zahtevek. Gre zgolj in samo za dejanski in matematični podatek, ki je računsko lahko tudi napačen. Iz predloženih listin izhaja, da gre za preprosto napako, ki jo je storila celo toženka. Sodišče bi moralo zato upoštevati dejansko kvadraturo 143,80 m2. Sodišči sta kršili materialno pravo pri določitvi višine nadomestila oziroma koristi, ki bi jo tožnika imela, če bi sama upravljala z nepremičnino. Ne drži, da tožnika nista nasprotovala zatrjevani višini stroškov, ampak samo načinu izračuna, in je zato pritrditi toženki glede stroškov v tej višini. Štirideset odstotni stroški niso višina, ampak samo zakonsko določilo, da se prizna tožniku avtomatsko 40 % normiranih stroškov, več pa zgolj in samo ob dokazih, da jih je bilo več. Toženka ni nikoli dokazala, da je sploh imela kakšne stroške pri upravljanju objekta. Dokazov ni mogla predložiti, saj objekta ni vzdrževala niti minimalno in ni imela nobenih stroškov. Del stavbe se je v tem času celo zrušil. Da bi toženka upravičila svoje navedbe, bi morala te dokazno podpreti, kar pa ni storila. Sodišče bi zato moralo tožnikoma priznati odmeno v višini 100 % koristi, ki bi jo imela, če bi imela objekt v uporabi. V nadaljevanju revizije so navedeni še očitki procesnih kršitev, ki pa se očitno ne nanašajo na obravnavano zadevo. Zato jih Vrhovno sodišče ne povzema.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženki, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišči prve in druge stopnje trditev o večji površini spornih poslovnih prostorov, ob neizpolnjenem pogoju nekrivde za njihovo nepravočasno navajanje (prim. 286. člen ZPP), pravilno nista upoštevali. Navedba relevantne površine nepremičnine, glede katere tožnika uveljavljata nadomestilo za izgubo koristi po drugem odstavku 72. člena ZDen, vsekakor pomeni trditev o pravno relevantnem dejstvu, za katero veljajo pravila o prekluziji. Temu nasprotna revizijska navajanja zato ne držijo.

8. Utemeljeno pa je revizijsko opozorilo o zmotni uporabi materialnega prava pri izračunu odmene za nezmožnost uporabe sporne nepremičnine oziroma odbijanju stroškov v višini 40 %, kolikor znaša v postopku odmere davka (od najemnin) višina normiranih stroškov. Glede višine odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen je v sodni praksi ustaljeno stališče, da je to korist, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel.(1) Eden od načinov ugotavljanja te koristi je najemnina, ki se zmanjša za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca, in za stroške vzdrževanja, če bi jih kril zavezanec.(2) Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da mora tudi v primeru (v konkretnem primeru izbranega) izračuna odmene s pomočjo hipotetičnih najemnin denacionalizacijski zavezanec opredeljeno zatrjevati stroške, ki bi jih upravičenec imel z oddajanjem v najem in na račun katerih bi se morala tako ugotovljena najemnina zmanjšati.(3) Substancirano mora navajati, za katere stroške gre in da bi jih bil ob normalnem teku stvari dolžan nositi denacionalizacijski upravičenec.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta zato glede stroškov upravljanja in vzdrževanja materialnopravno zmotno upoštevali zgolj toženkino sklicevanje na zakonsko določbo iz Zakona o dohodnini (ZDoh). Po pojasnjenem je bilo v obravnavanem primeru trditveno in dokazno breme glede omenjenih stroškov na toženki, ta pa ga z omenjenim (pavšalnim) sklicevanjem na avtomatizem iz davčnega postopka ni izpolnila. Posledice pomanjkljivosti (nesklepčnosti) tovrstnih trditev tako zadenejo toženko, zaradi česar jim sodišči ne bi smeli slediti ter od hipotetičnih najemnin odšteti 40 % normiranih stroškov vzdrževanja. Sodišče prve stopnje je navedene stroške izračunalo v višini 68.392,128 EUR. Te je odštelo od zneska hipotetičnih najemnin (170.980,32 EUR), kar je potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Ob pravilni uporabi materialnega prava je Vrhovno sodišče odmeno zvišalo za znesek 68.392,128 EUR, glede na to, da sta tožnika zahtevek postavila v višini 169.722,00 EUR, pa jima jo je prisodilo v višini, kot sta jo zahtevala (2. člen ZPP).

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji tožnikov ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je z ugoditvijo pritožbi tožnikov prisojeni znesek odmene tožnikoma zvišalo na 169.722,00 EUR (prvi odstavek 380. člena ZPP). Drugostopenjsko sodbo je bilo treba spremeniti še z zavrnitvijo pritožbe toženke v celoti (sedaj tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških), kar je logična posledica ugoditve pritožbi tožnikov in akcesorne narave pravdnih stroškov.

11. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnika sta sicer revizijo vložila tudi glede (vsebine) odločitve o stroških, ki je po svoji naravi sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP). Upoštevaje, da je revizija zoper sklep sodišča druge stopnje dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP), pri čemer sklep o stroških ni takšen sklep,(4) revizijsko sodišče na očitke revidentov glede vsebine odločitve o stroških ne odgovarja. Prvostopenjske, drugostopenjske in revizijske stroške tožnikov je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.). Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnikov, ki sedaj znaša 100 %, jima je toženka dolžna povrniti 12.716,16 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Revizijsko sodišče je pri ugotavljanju uspeha strank v postopku upoštevalo višino prvotnega vtoževanega zneska, znižanega za umaknjeni del tožbe. Ker toženka posebnega povračila stroškov v zvezi z delnim umikom tožbe ni zahtevala, je višino stroškov postopka ugotavljalo le glede na končni uspeh strank v pravdi, brez upoštevanja posebnih stroškov v zvezi z delnim umikom tožbe. Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje, do povračila katerih sta upoštevaje 100 % pritožbeni uspeh upravičena tožnika, znašajo 781,35 EUR. Stroški postopka pred revizijskim sodiščem, do povračila katerih sta upoštevaje celoten revizijski uspeh upravičena tožnika, pa znašajo 932,82 EUR. Tožnika nista zahtevala zamudnih obresti od priglašenih pritožbenih in revizijskih stroškov, zato jima jih sodišče ni prisodilo.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe II Ips 241/98, II Ips 242/98, II Ips 339/98, II Ips 40/2000, II Ips 541/2000, II Ips 412/2001, II Ips 1/2004, II Ips 348/2010, II Ips 283/2012 in druge.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo II Ips 348/2010 ter tam navedeno sodno prakso in literaturo.

Op. št. (3): Primerjaj odločbi II Ips 348/2010, II Ips 172/2011. Op. št. (4): Pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4.