Jedro

O tožničini (1.) zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bilo že pravnomočno odločeno (z odločbo je bilo ugotovljeno, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine). Pri vložitvi (2.) zahteve gre za isto upravno zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Od izdaje (1.) odločbe, s katero je bila tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnjena, se dejansko stanje in pravna podlaga nista spremenila. V konkretnem primeru je zato izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je bila izdana zavrnilna odločba in se po izdaji zavrnilne odločbe dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Zato je odločba toženca, s katero je ta o priznanju pravice do vdovske pokojnine ponovno odločal po vsebini, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 16. 5. 2012 ter odločilo, da ostane v veljavi sklep toženca št. ... z dne 12. 4. 2012 (I. točka). S sklepom pa je tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva, da ji toženec izplača prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so bili plačani v času delovnega razmerja njenega moža v Republiki Sloveniji, zavrglo (II. točka).

Tožnica je zoper sodbo in sklep vložila pritožbo, iz pritožbenih navedb pa je razvidno, da izpodbija le sodbo. Ne strinja se, da ji kot vdovi, ki v času smrti njenega moža ni dopolnila 53 let starosti, ne pripada nobena pravica na podlagi delovne dobe, ki jo je v Sloveniji dopolnil njen mož, še posebej, ker sta bila ob moževi smrti še oba otroka A.A. in B.B. mladoletna. V trenutku moževe smrti in še nekaj let potem, ni bil podpisan sporazum med Slovenijo in BIH. Zato ni bilo pogojev za priznanje pravic za čas njunega šolanja. Meni, da obstaja zakonska podlaga za priznanje vdovske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba niti ne očita.

Predmet presoje sta v tem postopku upravna akta toženca in sicer dokončna odločba ... z dne 16. 5. 2012 in sklep opr. št. ... z dne 12. 4. 2012, s katerim je toženec tožničino zahtevo vloženo 12. 7. 2011 za priznanje pravice do vdovske pokojnine na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP), zavrgel. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica rojena 4. 10. 1958 že dne 5. 2. 2009 pri tožencu vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem C.C., umrlem 3. 9. 1992. Toženec je z odločbo št. ... z dne 14. 9. 2009, ki jo je tožnica prejela 19. 9. 2009, zahtevo zavrnil. Zoper citirano odločbo tožnica ni vložila pritožbe tako, da je postala dokončna in pravnomočna.

Dne 12. 7. 2011 je tožnica pri tožencu vložila novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Upravna akta, izdana na podlagi takšne zahteve oziroma pritožbe vložene zoper prvostopni sklep, sta predmet presoje v tem postopku, torej, ali je toženec s sklepom z dne 12. 4. 2012 pravilno tožničino zahtevo zavrgel oziroma pravilno z dokončno odločbo z dne 16. 5. 2012 njeno zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo o tožničini (1.) zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine vloženi 5. 2. 2009 že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 14. 9. 2009 in sicer je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine.

Pri vložitvi (2.) zahteve z dne 12. 7. 2011, gre tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za isto upravno zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 14. 9. 2009. Z obema zahtevama je tožnica uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine. Od izdaje odločbe z dne 14. 9. 2009, s katero je bila tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnjena, se ni spremenila materialnopravna podlaga. Tako se ni spremenil ne 110. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki je veljal že v času izdaje odločbe z dne 14. 9. 2009, enako pa je tedaj že veljal tudi Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/2008-MP, št. 10/2008 - Sporazum z BIH). Spremenilo pa se tudi ni dejansko stanje, saj dejstvo, da je tožnica že po odločbi z dne 14. 9. 2009 dopolnila 53 let, ne predstavlja spremenjenega dejanskega stanja. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine je namreč pomembna starost vdove ob smrti moža. Pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da spremenjenega dejanskega stanja ne predstavlja niti dejstvo, da je tožnica ob smrti moža skrbela za dva mladoletna, šoloobvezna otroka.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno štelo, da je v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je bila izdana zavrnilna odločba in se po izdaji zavrnilne odločbe dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pravilen in zakonit sklep toženca z dne 12. 4. 2012, nepravilna pa dokončna odločba toženca z dne 16. 5. 2012, ker je toženec o priznanju pravice do vdovske pokojnine ponovno odločal po vsebini. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločbo toženca z dne 16. 5. 2012 odpravilo ter odločilo, da je sklep z dne 12. 4. 2012 pravilen in zakonit. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.