Jedro

Za naročnika storitev je ob sklepanju pogodbe bistveno, koliko ga bo dogovorjena storitev stala. Naročnika ne zanima, kako je končna cena oblikovana. In prav ceno kot bistveno sestavino pogodbe o delu sta pravdni stranki dogovorili v 11. členu Pogodbe v znesku 1.600.000,00 SIT mesečno, pri čemer je bilo izrecno določeno, da so v tej ceni vračunane vse dajatve. Pravdni stranki sta s tem očitno opredelili končno ceno čiščenja. Le za to ceno je izkazano soglasje volj obeh pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe (primerjaj 26. člen ZOR). Prvostopenjsko sodišče je zato pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno uporabilo določilo 11. člena pogodbe tako, kot se glasi, kar je skladno s 1. odst. 99. člena ZOR.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka) potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/1664 z dne 21.9.2000, obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 1.600.000,00 SIT od dne 28.8.1999 do 14.9.1999 (1. točka izreka), v preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi v 1. in 3. točki razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka), navedeni izvršilni sklep razveljavilo in postopek ustavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 1.787.793,00 SIT od dne 6.8.1999 do 27.8.1999, ter za zakonske zamudne obresti od zneska 187.793,00 SIT od 6.8.1999 do 14.9.1999 (3. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 13.500,00 SIT (4. točka izreka).

Zoper 2. in 4. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma razveljavi sodbo in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zavrnjeni del tožbenega zahtevka predstavlja dodatno zaračunan DDV na dogovorjeno mesečno ceno za opravljeno delo čiščenja 1.600.000,00 SIT po računih št. 71900562, št. 71901092 in št. 71901242. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki v 11. členu Pogodbe o opravljanju storitev čiščenja z dne 17.12.1997 (priloga A4) dogovorili ceno za čiščenje v bruto znesku 1.600.000,00 SIT na mesec. Navedena cena je namreč vključevala tudi vse predpisane davščine. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bila s takim dogovorom o ceni storitve (ki je vključevala tudi prometni davek) mišljena tudi sprememba cene glede na vsakokratne davščine, upoštevaje torej tudi kogentne določbe Zakona o davku na dodano vrednost ob uveljavitvi DDV, zaradi česar sprememba pisne pogodbe glede cene ni bila potrebna.

Za naročnika storitev je ob sklepanju pogodbe bistveno, koliko ga bo dogovorjena storitev stala. Naročnika ne zanima, kako je končna cena oblikovana. In prav ceno kot bistveno sestavino pogodbe o delu sta pravdni stranki dogovorili v 11. členu Pogodbe v znesku 1.600.000,00 SIT mesečno, pri čemer je bilo izrecno določeno, da so v tej ceni vračunane vse dajatve. Pravdni stranki sta s tem očitno opredelili končno ceno čiščenja. Le za to ceno je izkazano soglasje volj obeh pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe (primerjaj 26. člen ZOR). In ker tožeča stranka ni dokazala, da sta pogodbeni stranki končno ceno njenih storitev sporazumno zvišali in s tem spremenili pogodbeno določilo o ceni storitve, njeno enostransko povečanje cene ne more biti podlaga utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem obsegu.

Pritožnica sicer skuša utemeljiti tožbeni zahtevek z njeno enostransko razlago pogodbe, po kateri je že samo po sebi umevno, da se s spremembo (zvišanjem) davka spremeni tudi končna cena storitve glede na to, da je bil davek že vračunan v ceno. Vendar je določilo 11. člena pogodbe o dogovorjeni ceni čiščenja toliko jasno, da ne terja nobene dodatne razlage. Prvostopenjsko sodišče je zato pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno uporabilo določilo 11. člena pogodbe tako, kot se glasi, kar je skladno s 1. odst. 99. člena ZOR.

Ker so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je tožnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.