Jedro

Reparacijski tožbeni zahtevek tožnika za čas sklenjenega delovnega razmerja s tretjo toženko ni utemeljen zaradi ugovora zastaranja (202. člen ZDR-1), ki ga je podala druga toženka. Tožba je bila vložena dne 5. 10. 2019, kar pomeni, da so zastarale terjatve tožnika, ki so zapadle do 4. 10. 2014 (in ne do 5. 10. 2014, kot je navedlo sodišče prve stopnje).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: delno razveljavi v delu I/3. točke izreka glede denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, ki jih tožeča stranka zahteva od druge tožene stranke za obdobje od 5. 10. 2014 dalje, v I/5. točki izreka glede poziva nazaj na delo in v III. točki izreka v delu, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, v celoti razveljavi v I/6. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdita nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tretja tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: v točki I/1 izreka sodbe za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi (s pripadajočimi aneksi), ki so bile sklenjene med tožnikom in tretjo toženko (za obdobje od 5. 3. 2013 do 8. 6. 2014) ter med tožnikom in prvo toženko (za obdobje od 9. 6. 2014 dalje); v točki I/2 izreka sodbe za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko od 5. 3. 2013 do 8. 6. 2014 za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto KV LTD viličarist, od 9. 6. 2014 dalje pa za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto voznik tovornih vozil (podredno: vožnja vlačilca kamiona), obe za osnovno urno postavko 9 EUR / uro, povečano za vse dodatke po kolektivni pogodbi druge toženke; v točki I/3 izreka sodbe za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja oziroma vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi od 5. 3. 2013 dalje, vključno z obračunom in izplačilom vsakomesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto), plačilo davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, malice, medletne skupinske delovne uspešnosti, regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse z obrestmi, prijavo v vsa zavarovanja, vpis delovne dobe v matično evidenco; v točki I/5 izreka sodbe za poziv tožnika v delovno razmerje s strani druge toženke po pogodbi o zaposlitvi iz 2. in 3. točke te sodbe; v točki I/6 izreka sodbe za povračilo stroškov postopka tožniku. V delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s strani druge toženke, za polni delovni čas, za delovno mesto voznik tovornih vozil, je tožbo zavrglo (točka II izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (točka III izreka sodbe).

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse (Pdp 1088/2018, III U 10/2017). Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da med drugo in tretjo toženko ni bilo elementov podjema, vendar je zavzelo zmotno stališče, da delovnega razmerja tožniku pri drugi toženki ni mogoče priznati za čas, ko je bil zaposlen pri tretji toženki. Delo je opravljal na enak način kot luški delavci. Dejstvo, da mu druga toženka ni izplačevala plače, ni bistveno, saj je šlo za obid določb ZDR-1. Dela ni organizirala tretja toženka, njena vloga je bila enaka agenciji za posredovanje delavcev drugemu uporabniku. Delovno razmerje pri tretji toženki je bilo le navidezno oziroma nično, dejansko je obstajalo pri drugi toženki. Slednja je tožnika zaposlovala na črno, zato bi mu morala priznati vse pravice za vtoževano obdobje. Zaradi zavrnitve zahtevka so mu bile kršene ustavne pravice. Sklepanje navideznih podjemnih pogodb, ki prikrivajo pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku, je prepoznano tudi v strokovni literaturi (dr. Senčur Peček, D.: Neuporaba in spremenjena uporaba institutov delovnega prava, Podjetje in delo, št. 6-7, 2015). Takšne podjemne pogodbe so nične, in sicer zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in moralo (namen je bil v izigravanju tretje osebe). Tretja toženka za agencijsko dejavnost ni bila registrirana in je ne bi smela opravljati. Šlo je za nezakonit poslovni model. Pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenila tretja toženka, so nične; ne le zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in nedopustne podlage, ampak tudi kot oderuške pogodbe ter zaradi kršitve načela vestnosti in poštenja. Kršena je tožnikova ustavna pravica do svobode dela, pa tudi druge ustavne pravice. Treba je izhajati iz primarnega načela, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če ne bi bilo nezakonitosti. To pomeni, da mora biti tožnikov položaj enak, kot če bi bil zaposlen pri drugi toženki. Podana je bila trajna potreba po njegovem delu. Dejansko je bil delavec druge toženke, zaradi česar mu je ta dolžna plačati vse prejemke in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Iz sedmega odstavka 5. člena ZPDZC-1 v zvezi s 169. členom OZ izhaja, da njegove terjatve niso zastarale. Tudi po 9. 6. 2014 je opravljal delo na enak način pri prvi toženki. Ta do 2019 ni bila registrirana kot agencija, ko je to registracijo pridobila, pa z njim ni sklenila nobene nove pogodbe o zaposlitvi. Med tožnikom in prvo toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi je nična, saj je bila dejanski delodajalec druga toženka. Če ima uporabnik trajno odprto delovno mesto, ne gre za zakonito začasno napotovanje preko agencije. Tožnik si želi še naprej delati pri drugi toženki in se ne strinja z odločitvijo po 118. členu ZDR-1. 3. Tretja toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Druga toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Razen glede razveljavljenega dela sodbe, je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas od 5. 3. 2013 dalje pri drugi toženki. Ugotovilo je, da je imel od 5. 3. 2013 do 31. 5. 2014 sklenjene pogodbe o zaposlitvi s tretjo toženko, od 9. 6. 2014 do 5. 11. 2019 s prvo toženko, od tedaj dalje pa je zaposlen v A. d. o. o. Ves ta čas opravlja delo na območju, ki je v upravljanju druge toženke, in sicer v času zaposlitve pri tretji toženki kot LTD / viličarist, nato pa kot LTD, voznik C in E kategorije.

9. Pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil s prvo in tretjo toženko, so se v vtoževanem obdobju dejansko izvajale; tožnik je bil pri njiju v delovnem razmerju in na tej podlagi vključen v vsa obvezna socialna zavarovanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti teh pogodb o zaposlitvi (z aneksi).

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen ter polni delovni čas (za obdobje od 5. 3. 2013 do 8. 6. 2014 za delovno mesto KV LTD viličarist, od 9. 6. 2014 dalje pa za delovno mesto voznik tovornih vozil / podredno: vožnja vlačilca kamiona, C in E kategorija). Kot je pravilno obrazložilo, delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas, torej mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v zavarovanja), ni mogoče priznati delovnega razmerja tudi pri drugem delodajalcu. Posledično je pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da mu je druga toženka dolžna za čas od 5. 3. 2013 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma vse pravice po pogodbi o zaposlitvi od 5. 3. 2013 dalje, ga prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja in dodatno pokojninsko zavarovanje, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ.

11. Pravilno je tudi zavrglo del tožbe, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi s strani druge toženke. Takšen zahtevek lahko delavec po 17. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) postavi le, če opravlja delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vendar tožnikov primer ni tak.

12. Čeprav sta prva in tretja toženka (formalni delodajalki tožnika) z drugo toženko sklepali pogodbe o opravljanju storitev oziroma podjemne pogodbe (619. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nista opravljali luško prekladalnih storitev, dogovorjenih s podjemnimi pogodbami, ampak sta delavce (tudi tožnika) napotovale na delo k drugi toženki. Ta je sklenitev pogodb o opravljanju storitev celo pogojevala s tem, da pravna oseba ne opravlja dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (izločitveni kriterij).

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v podobnih sporih (prim. VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 idr.) poudarilo omejitev avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določeno v 9. členu ZDR-1, in iz 13. člena ZDR-1 izhajajočo vezanost na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, itd. Ugotovilo je, da je bil s strani udeleženih pravnih oseb (druge toženke in nekaterih drugih družb) vzpostavljen specifični poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (drugi toženki), temveč delovno razmerje.1

14. Glede tretje toženke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (167. člen Zakona o urejanju trga dela - ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadaljnji) oziroma ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (druga odstavka 163. in 166. člena ZUTD), zato se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Navedene ugotovitve po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da so bila pogodbena razmerja tožnika s tretjo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljena. Njegov dejanski delodajalec je bila druga toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 namreč ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to, kot je bilo že obrazloženo, ne pomeni, da so pogodbe o zaposlitvi z aneksi, ki jih je tožnik sklenil s tretjo toženko, nične, niti to ne vpliva na njegov položaj delavca tretje toženke za čas, ko ga je ta vključila v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja.

15. Druga toženka je zaradi opisane kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec tretje toženke. Odgovornost druge toženke (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način je saniran položaj tožnika, v katerem se je ta znašel zaradi zlorabe. Kljub navedenim stališčem pa reparacijski tožbeni zahtevek tožnika za čas sklenjenega delovnega razmerja s tretjo toženko ni utemeljen zaradi ugovora zastaranja (202. člen ZDR-1), ki ga je podala druga toženka. Tožba je bila vložena dne 5. 10. 2019, kar pomeni, da so zastarale terjatve tožnika, ki so zapadle do 4. 10. 2014 (in ne do 5. 10. 2014, kot je navedlo sodišče prve stopnje). Presoji o zastaranju pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na sedmi odstavek 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1; Ur. l. RS, št. 32/2014 in nadaljnji), saj v obravnavani zadevi niso podane okoliščine za uporabo te določbe, ki tudi sicer zastaranja ne ureja drugače kot splošni predpisi obligacijskega (oziroma delovnega) prava.

16. Glede prve toženke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila z odločbo ... vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku, zato je zaključilo, da je zakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi z delavci, ki jih je napotovala k uporabnikom (torej tudi k drugi toženki). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče najmanj preuranjeno izključilo, da pogodbena razmerja tožnika s prvo toženko niso bila zlorabljena preko omenjenega nezakonitega poslovnega modela. Tožnik se je zaposlil pri prvi toženki 9. 6. 2014. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je bila prva toženka šele v letu 2019 vpisana v register, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje sicer sklicevalo na številko odločbe o vpisu v register, vendar je v ponovljenem sojenju dolžno ugotoviti, kdaj točno je bil ta sploh opravljen. Šele od tedaj dalje je sploh lahko zakonito opravljala agencijsko dejavnost (drugi odstavek 168. člena ZUTD). Za čas pred tem veljajo za razmerje med prvo toženko, tožnikom in drugo toženko v vsakem primeru enaka pravna stališča, kot so bila obrazložena za razmerje med tretjo toženko, tožnikom in drugo toženko (vključno z odgovornostjo druge toženke za prejemke iz delovnega razmerja).

17. Tudi sicer obstoj pravilno registrirane in vpisane dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku v okoliščinah tega spora ne more biti ovira za ugotovitev zlorabe (zgoraj omenjenega poslovnega modela) na škodo tožnika. Sodišče EU je namreč v zadevi C-681/18 med drugim poudarilo2, da je namen Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela tudi ta, da delo prek agencij ne postane stalen položaj delavca, zaposlenega pri taki agenciji; za indic za zlorabo zaporednih napotitev lahko gre, če zaporedne napotitve istega delavca, zaposlenega pri agenciji, v isto podjetje uporabnika, privedejo do obdobja zaposlitve v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je mogoče razumno šteti za „začasno“3. Sodišče prve stopnje je tako v ponovljenem sojenju dolžno presoditi, ali je delo tožnika v času, za katerega bo ugotovilo, da je imela prva toženka pravilno registrirano dejavnost posredovanja dela, predstavljalo stalen položaj tožnika (v smislu zgornjih stališč) in s tem zlorabo tožnikovega dela preko agencije s strani druge toženke. V okviru te presoje naj upošteva že ugotovljeno dejstvo, da iz pogodb o zaposlitvi, ki jih je prva toženka sklenila s tožnikom, ne izhaja, da bi bile sestavljene na podlagi določb 59. do 63. člena ZDR-1 in 163. člena ZUTD; prva toženka je imela z drugo toženko sklenjene podjemne pogodbe za luško prekladalne storitve; skupno obdobje tožnikovih zaporednih napotitev k drugi toženki s strani prve toženke (in neposredna predhodna zaposlitev pri tretji toženki, ki je, kot že obrazloženo, predstavljala zlorabo njegovih pravic); istovrstnost dela, ki ga tožnik v celotnem vtoževanem obdobju opravlja za drugo toženko; morebitne druge relevantne okoliščine (npr. nadaljevanje opravljanja istovrstnega dela preko A. d. o. o. po prenehanju zaposlitve pri prvi toženki). V primeru zaključka, da so bila pogodbena razmerja tožnika s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljena, za tožnika in drugo toženko nastopijo enake pravne posledice, kot jih je pritožbeno sodišče obrazložilo v zvezi s tretjo toženko, pri čemer je za ta spor ključna zlasti odgovornost druge toženke kot dejanske delodajalke za prejemke iz delovnega razmerja in obveznost poziva tožnika na delo.

18. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo vseh dejstev, ki so bistvena za presojo o zlorabi za čas zaposlitve tožnika od 5. 10. 2014 dalje in posledično za odločitev o tožbenem zahtevku glede prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja (plače, potni stroški, malice, delovna uspešnost, regresi, trinajste plače) in reintegracijo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu I/3. točke izreka glede denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, ki jih tožnik zahteva od druge toženke za obdobje od 5. 10. 2014 dalje, v I/5. točki izreka glede poziva nazaj na delo in v stroškovnem delu (I/6. točka izreka, III. točka izreka v delu, da tožnik krije sam svoje stroške). V tem obsegu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj gre za obsežnejše sklope dejstev, od katerih je odvisna tudi utemeljenost zahtevka po višini, ki je sodišče prve stopnje sploh še ni ugotavljalo (predlagan je bil npr. tudi dokaz z izvedencem finančne stroke). Obenem opozarja na to, da je druga toženka v odgovoru na tožbo ugovarjala tudi delno zastaranje zakonskih zamudnih obresti.

19. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja obsežnejših sklopov dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

20. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

21. Tretja toženka je dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v sporu o obstoju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

1 Tudi v obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku dajala navodila in ga nadzirala druga toženka, delo je opravljal v območju, ki je bilo v njenem upravljanju, delovni proces je organizirala druga toženka, ki je naročala potrebno delovno silo tudi pri prvi in tretji toženki itd. 2 Prim. 60., 69. in 71. točko obrazložitve. 3 Prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1.