Jedro

Stvarnopravnega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja smiselno ni mogoče razčleniti na „temelj“ in „višino“, kar pa je zakonski pogoj za uporabo instituta vmesne sodbe po 315. členu ZPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je o tožnikovem zahtevku odločilo z vmesno sodbo, ker je potrebna odmera zemljišča s strani geodeta in parcelacija, kar je povezano z znatnimi stroški, po presoji sodišča druge stopnje ne vzdrži.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zadeva se dodeli drugemu sodniku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku vmesne sodbe z dne 13. 12. 2010 razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju utemeljen, v izreku sklepa z dne 9. 2. 2011 pa je sklenilo, da se ugovor toženke zoper sklep z dne 13. 12. 2010 zavrne.

Zoper vmesno sodbo z dne 13. 12. 2010 se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je tožnik vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine in izstavitev zemljiškoknjižne listine za del nepremičnine po izvedbi parcelacije. Gre za dva ločena zahtevka in je izrek vmesne sodbe nerazumljiv, ker ni jasno, o katerem tožbenem zahtevku je sodišče odločilo – prvem, drugem ali obeh (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Nadalje je podana kršitev po 315. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker je sodišče odločilo o stvarnopravnem ugotovitvenem zahtevku z vmesno sodbo. Stvarnopravni zahtevki nimajo temelja in višine in zato uporaba instituta vmesne sodbe ni pravilna, saj od pogojev za originarno pridobitev lastninske pravice ni mogoče ločevati stvari same. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je izdaja vmesne sodbe potrebna iz razloga, ker bo moral zemljišče odmeriti geodet, kar je povezano z velikimi stroški, ni razumljiva. V predmetni zadevi priposestvovanje ni nastopilo, sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo postopkovne kršitve z ugotovitvijo, da nepremičnina nikoli ni bila v družbeni lastnini. Tožnik je sam trdil, da je bilo zemljišče v družbeni lastnini in da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobil na podlagi ZLNDL. Med strankama ni bilo spora o dejstvu, da je bila sporna nepremičnina vse do 25. 7. 1997 v družbeni lastnini in sodišče ni imelo nobene zakonite podlage, da je izven trditev ugotovilo drugače. Sodišče je samo, brez ustrezne podlage, ugotovljalo rabo nepremičnine. Napačni so zaključki o dobri veri tožnika. Če so tretji odtujevali toženki lastno nepremičnino, to ne more učinkovati v njeni pravni sferi. Tožnik je na naroku dne 8. 11. 2010 sam izpovedal, da mu prodajalec ni skrival, da parkirni prostor ni vpisan v zemljiški knjigi in da bodo težave s toženko. Torej je vedel, da stvar ni njegova. Tožnik je pogodbo sklenil 26. 11. 2007 in argument neurejenega zemljiškoknjižnega stanja ni kredibilen. Ni jasno stališče sodišča, da toženka ni imela pravice uporabe od leta 1980 dalje. Ne drži, da je pravna prednica toženke s pogodbo z dne 11. 12. 1980 prodala pravnemu predniku tožnika del sporne parcele. Take določbe pogodba iz leta 1987 ne vsebuje, pogodba iz leta 1980 pa v spis ni bila predložena in njena vsebina ni znana. Dejanski zaključek sodišča je napačen in tudi „protilistinski“, saj take listine v spisu ni. Zaključek, da ima tožnik „v rokah sklenjeno verigo pogodb“ je zmoten, ker pogodba z dne 11. 12. 1980 v spis ni bila predložena. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora zastaranja. Zahtevek za izstavitev tabularne listine je zastaral, izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov in jo bremeni napačna uporaba 350. člena OZ. Sodišče se tudi ni opredelilo, kako je lahko prišlo do vpisa na podlagi ZLNDL, če šteje, da na nepremičnini ni bilo družbene lastnine. Sodišče je odstopilo od ustaljene sodne prakse in kršilo toženkino pravico po 22. členu Ustave republike Slovenije (URS) - enako varstvo pravic.

Na pritožbo toženke zoper vmesno sodbo je odgovoril tožnik in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in vmesno sodbo potrdi in toženki v plačilo naloži tožnikove stroške odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Toženka se je pritožila tudi zoper sklep z dne 9. 2. 2011 zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi kršitve 22. in 25. člena URS in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da sklep o začasni odredbi z dne 13. 12. 2010 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, podredno zavrne, nadalje podredno pa, da ga vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedla je, da sodišče svojo odločitev argumentira na nenavaden način in ne odloča o dejstvih, ki jih je v ugovoru navedla toženka. Izpodbijani sklep je napačen in neobrazložen (ne vsebuje niti enega vsebinskega razloga). Sodišče se ni opredelilo do nobenega pravotvornega dejstva in sodne prakse, ki jo je toženka navedla, s čimer je toženki odreklo pravici iz 22. in 25. člena URS. Toženka je pojasnila ustaljeno sodno prakso, iz katere povsem jasno izhaja, da ugotovitvenega zahtevka ni mogoče zavarovati z začasno odredbo, ker ne postane izvršljiv, medtem ko je zavarovanje z začasno odredbo namenjeno preprečitvi navarnosti onemogočenega uveljavljanja terjatve. Varstvu tožnika ni namenjen institut začasne odredbe, temveč institut zaznambe spora. Tožnik z ugotovitveno lastninsko tožbo učinkovito varuje svoj pravni položaj pred potencialno odsvojitvijo z zaznambo izbrisne tožbe. Predlog za izdajo začasne odredbe bi bilo potrebno zavreči, do navedenega se sodišče ni opredelilo. Toženka je navedla odločitve višjih sodišč, do katerih se sodišče ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj od njih odstopa. Sodišče je toženki odreklo sodni preizkus s stališčem, „da ovir ne vidi“. Toženka je v ugovoru navajala, da ni izpolnjena niti ena predpostavka po 272. členu ZIZ. O tem sodišče ni reklo ničesar. Ker je sodišče o začasni odredbi odločilo skupaj z odločbo o glavni stvari zoper katero je toženka vložila pritožbo, je toženka izpostavila, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve iz istih razlogov, kot izpodbija odločitev o glavni stvari, in jih je ponovno navedla. Tožnik ne bo trpel nikakršnih posledic neizdaje predmetne začasne odredbe in edino, kar je sodišče z njo povzročilo je, da je na povsem nezakonit način omejilo razpolaganje s predmetno nepremičnino in tudi če bi toženka s sporno nepremičnino želela razpolagati, to ne bi spremenilo pravnega položaja tožnika z zaznamovano ugotovitveno tožbo. V kolikor bi sodišče druge stopnje vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženka predlaga, da se odredi odločanje pred drugim sodnikom v skladu z 356. členom ZPP iz razloga žaljivega in za sodno odločanje nenavadnega polemiziranja, iz razloga naklonjenosti sodišča tožniku in zaradi nesprejemljivega odklanjanja obrazložitve odločitve.

Na pritožbo toženke zoper sklep je odgovoril tožnik in predlagal, da sodišče pritožbo toženke in njen predlog za obravnavo pred drugim sodnikom v celoti zavrne kot neutemeljena, v veljavi obdrži izpodbijani sklep o začasni odredbi ter toženki naloži povračilo s strani tožnika priglašenih stroškov postopka z začasno odredbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi zoper vmesno sodbo z dne 13. 12. 2010 Utemeljena je pritožbena navedba, da v konkretnem primeru ni podlage za izdajo vmesne sodbe. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v prvem odstavku 315. člena določa, da če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka. Pritrditi je pritožbeni navedbi, da stvarnopravnega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja smiselno ni mogoče razčleniti na „temelj“ in „višino“, kar pa je zakonski pogoj za uporabo instituta vmesne sodbe po 315. členu ZPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je o tožnikovem zahtevku odločilo z vmesno sodbo, ker je potrebna odmera zemljišča s strani geodeta in parcelacija, kar je povezano z znatnimi stroški, po presoji sodišča druge stopnje ne vzdrži. Tudi sam izrek vmesne sodbe je nejasen, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba. Tožnik je postavil tako ugotovitveni tožbeni zahtevek (ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja) kot tudi dajatveni tožbeni zahtevek (izročitev za vknjižbo lastninske pravice sposobno listino) in je v posledici odločitev sodišča prve stopnje v izreku, torej da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju utemeljen, nejasna. Poleg tega je sam izrek vmesne sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na strani 12 sodbe navedlo, da se, glede na to, da je sodišče odločilo, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini na originaren način, do navedb v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi pravnega posla ne opredeljuje. Vsled take obrazložitve bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek na izstavitev za vknjižbo lastninske pravice sposobne listine zavrniti, saj poseben dajatveni zahtevek, v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ni potreben, ker ni pogojen z voljo toženke, kot bi se to zahtevalo pri pravnoposlovnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini. Pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj takšne pravice, je namreč listina, ki je podlaga za vknjižbo ugotovljene pravice. Odločitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz obrazložitve, iz izreka ni razvidna, torej izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je primarno s pomočjo jezikovne razlage na predmet vzpostavljene kupoprodajne pogodbe sklenjene dne 11. 12. 1980 (ki ni bila predložena) sklepalo glede na predmet prve naslednje prodajne pogodbe z dne 29. 9. 1987 (stran 11 sodbe sodišča prve stopnje, priloga A8). Po presoji sodišča druge stopnje je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje (šesti odstavek na strani 12 sodbe sodišča prve stopnje), da je tožnik predočil celotno verigo pogodb, ki zadevajo poslovni prostor skupaj s pokritim parkirnim prostorom. Iz sklepa Dn št. 2828/2007 (priloga A6) o vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine (izgubljene pogodbe z dne 11. 12. 1980) namreč izhaja, da se dovoli vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in se na podlagi vzpostavljene listine (zgolj) pri nepremičnini – (specificiranem) poslovnemu prostoru št. 1 v pritličju - dovoli vknjižba lastninske pravice. V navedenem sklepu o vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine sporni parkirni prostor ni naveden in je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženki tožnik predočil celotno verigo pogodb tudi glede spornega pokritega prostora, protispisna, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, saj kršitev postopka glede na njihovo naravo samo ni moglo odpraviti (354. člen ZPP). Sodišče druge stopnje materialno pravnega preizkusa zadeve ni opravilo (sodišče druge stopnje na tem mestu izpostavlja zgolj, da so nejasni in nerazumljivi tudi razlogi in ugotovitve sodišča prve stopnje, ki zadevajo družbeno lastnino), saj bo materialno pravni preizkus mogoč šele, ko bo sodišče prve stopnje v novem sojenju opisane kršitve postopka odpravilo, ugotovilo vsa odločilna dejstva in ponovno odločilo o zadevi.

O pritožbi zoper sklep z dne 9. 2. 2011 Utemeljena je pritožbena navedba, da obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo o ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi, nima (potrebnih) razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o ugovoru toženke zoper izdani sklep o začasni odredbi odločati v okviru pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve vsebovanih v 272. členu ZIZ, oziroma bi moralo natančno obrazložiti, zakaj šteje, da so pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe, v okviru ugovornih navedb, izpolnjeni, česar po presoji sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ni storilo. Toženka namreč lahko učinkovito uveljavlja svojo ustavno in zakonsko pravico do pravnega sredstva (pritožbe) zgolj ob predhodni seznanitvi z razlogi, ki so sodišču prve stopnje narekovali odločitev. Sodišče prve stopnje bi se moralo tudi bolj argumentirano opredeliti do ugovorov toženke, ki zadevajo zavarovanje ugotovitvenega zahtevka v zvezi z institutom zaznambe spora.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ), saj ugotovljenih kršitev ni moglo odpraviti samo ne da bi ogrozilo pravico strank do učinkovite pritožbe.

Sodišče druge stopnje je v skladu s 356. členom ZPP ugodilo predlogu toženke, da se ponovljen postopek opravi pred drugim sodnikom, v izogib morebitnim dvomom glede na jasno zavzeto stališče o utemeljenosti tožbenega zahtevka in utemeljenosti izdaje začasne odredbe.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.