Jedro

V določbi 6. točke 1. odstavka 8. člena ZSS je zakonska domneva o osebni primernosti vsakega kandidata, ki velja tako dolgo, dokler se ne pojavijo razlogi, zaradi katerih ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo ta domneva tudi v nadalje držala; za izpodbijanje te zakonske domneve morajo obstajati trdni in relevantni razlogi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Sodnega sveta Republike Slovenije z dne 31.8.2000, odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 31.8.2000 odločila, da na razpisano (Uradni list RS, št. 85-86/99 z dne 22.10.1999) eno prosto sodniško mesto okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču v M. tožnice kot edine kandidatke ne izbere in je ne predlaga v izvolitev Državnemu zboru Republike Slovenije.

Tožnica v tožbi in nadaljnjih vlogah uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, smiselno pa tudi kršitev določb postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V svojih navedbah predvsem graja stališče Personalnega sveta Okrožnega sodišča v M., ki je bilo negativno, in na katerega je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev. Meni, da so o negativnem mnenju glasovali člani personalnega sveta, ki niso imeli vpogleda v njeno delo. Njeno domnevno ravnanje, ki ga je imela morebiti v mislih tožena stranka, po njenem mnenju ni imelo nikakršnih posledic. Prošnji kolegu sodniku za razpis kazenske zadeve ne gre očitati nemoralnosti in neprimernosti, kaj šele deviantnosti v odnosu do standardov osebnostne primernosti, ki se zahteva od posameznih kandidatov za izvolitev v sodniško funkcijo. Mnenja je, da je sklepanje tožene stranke, da tožnica ni kandidat izjemnih strokovnih in osebnostnih kvalitet, preuranjeno in nepravilno, z njim pa je tožena stranka uvedla nov kriterij. Na njeno domnevno neprimerno ravnanje ni nihče opozoril, zlasti ne njeni predpostavljeni pri Okrajnem sodišču v M., kjer je delala kot strokovna sodelavka in zato ni nikoli pomislila, da bi storila kaj takega, kar bi utegnilo biti razlog za sprejetje ocene o osebnostni neprimernosti. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in navaja, da je na svoji seji dne 31.8.2000 sprejela sklep, da tožnica osebnostno ni primerna za opravljanje sodniške funkcije, kot to zahteva 6. točka 1. odstavka 8. člena Zakona o sodniški službi, in sicer na podlagi proučitve vseh listin in dokazov v spisu. Tožena stranka še navaja, da pri kandidiranju kandidatov v trajno sodniško funkcijo ves čas meni, da je lahko za sodnika izvoljen le kandidat izjemnih strokovnih in osebnostnih kvalitet. Če katere od teh komponent ni mogoče ugotoviti, po mnenju tožene stranke pogoji za izvolitev kandidata niso izpolnjeni, kar je ugotovila tudi v spornem primeru. Pri tem je imela za svojo odločitev vso oporo v mnenjih pristojnih organov, predvsem personalnega sveta ter predsednikov Okrajnega in Okrožnega sodišča v M. Tožba je utemeljena.

Sodišče je kot akt, zoper katerega je vložena tožba, štelo odločbo tožene stranke z dne 31.8.2000. Iz določb 15. do 19. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96 in 24/98 - v nadaljevanju ZSS) izhaja, da postopek izvolitve v sodniško funkcijo poteka v treh fazah in da v vsaki od teh faz odloča drug državni organ: v prvi fazi Ministrstvo za pravosodje (15. člen ZSS), v drugi fazi tožena stranka, v tretji fazi pa, kolikor je podan predlog tožene stranke, Državni zbor.

V drugi fazi volilnega postopka, ki je relevantna v tem upravnem sporu, odloča tožena stranka o dvojem: o vprašanju, ali prijavljeni kandidat izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na razpisano sodniško mesto, in o vprašanju, katerega izmed več kandidatov bo predlagala v izvolitev oziroma katerega je izbrala, kadar kandidira za isto mesto več kandidatov. V konkretnem primeru je na razpisano eno prosto mesto okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču v M. kandidirala le tožnica, ki je bila tedaj zaposlena kot strokovna sodelavka na Okrožnem sodišču v M. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka v postopku izbire svojo odločitev oprla na mnenje Personalnega sveta Okrožnega sodišča v M. Iz tega izhaja, da se je kandidatka kot strokovna sodelavka v posameznih primerih, ki jih je obravnavalo sodišče, zaradi sorodstvenih razmerij prekomerno izpostavila. Personalni svet je bil zato mnenja, da kandidatka, zaradi svojega ravnanja, ne izpolnjuje kriterija iz 3. točke 1. odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi. Nadalje iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka zahtevala več dodatnih mnenj. Tako tudi iz mnenja predsednika Okrajnega sodišča v M. izhaja, da je tožnica posredovala v nekaterih zadevah, ki se obravnavajo pred Okrajnim sodiščem v M. in v katerih so bili udeleženi njeni sorodniki kot stranke ali oškodovanci.

Odločitev tožene stranke po mnenju sodišča ni pravilna. Sodišče se ne strinja s stališčem tožene stranke, da so bila ravnanja tožnice, opisana v mnenju Personalnega sveta Okrožnega sodišča v M. in mnenju predsednika Okrajnega sodišča v M., takega značaja, da ne bi dajala jamstva, da bi tožnica, glede na osebnostno primernost, lahko opravljala sodniško funkcijo in da zato ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke 1. odstavka 8. člena ZSS. V določbi 6. točke 1. odstavka 8. člena ZSS je zakonska domneva o osebni primernosti vsakega kandidata, ki velja tako dolgo, dokler se ne pojavijo razlogi, zaradi katerih ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo ta domneva tudi v nadalje držala.

Po mnenju sodišča domneva iz 6. točke 1. odstavka 8. člena ZSS v konkretnem primeru ni bila izpodbita.

V navedenih mnenjih, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, po mnenju sodišča niso dovolj konkretno opisana dejanja tožnice, na podlagi katerih bi v skladu z določbo 2. odstavka 8. člena ZSS lahko utemeljeno sklepali, da tožnica sodniške funkcije ne bo opravljala pošteno in vestno, da torej ne obstoji več domneva iz 6. točke 1. odstavka 8. člena ZSS. Iz podatkov spisa izhaja, da se tožnici očita posredovanje pri sodnikih, vpogledi v vpisnike in spremstvo sorodnikov na obravnavah, kar je bilo opisano kot prekomerno izpostavljanje tožnice pri zadevah njenih sorodnikov na sodišču, kjer je bila zaposlena kot strokovna sodelavka. Ni pa razvidno, da bi tožnica "posredovala" pri sodnikih z nezakonitimi dejanji, ali da bi pri teh "posredovanjih" morebiti celo uspela. Prav tako tudi ni razvidno, da bi od sodnega osebja želela z nezakonitimi dejanji izsiliti nekaj, kar osebje ne sme storiti.

Tožena stranka je sicer dvakrat zahtevala dopolnitev mnenja pristojnega personalnega sveta, vendar je v dveh dopolnitvah dobila odgovor, da disciplinskega postopka zoper tožnico ni bilo, ker tudi zanj ni bilo predloga, pa tudi prenosa krajevne pristojnosti sodišča ni bilo. Kljub dobri oceni strokovnega dela tožnice, pa je personalni svet vztrajal pri negativni oceni. Svojo odločitev je v drugem dopolnilnem mnenju obrazložil s posplošenimi navedbami o tem, kaj šteje za osebnostno neprimernost. Glede na razlog (ovržena zakonska domneva o osebnostni primernosti kandidatke), v zvezi s katerim pristojni personalni svet vztraja za negativni oceni in ki ima lahko dolgotrajne negativne učinke za tožnico osebno in ne le za njeno morebitno sodniško kariero, sodišče meni, da je treba za ovrženje take zakonske domneve izkazati bolj relevantne in trdnejše dokaze, kot pa jih je uporabil Personalni svet Okrožnega sodišča v M. Zato bo v ponovljenem postopku morala tožena stranka ponovno zahtevati od pristojnega personalnega sveta, da svoje navedbe o tožničini osebnostni (ne)primernosti konkretizira in nato poda ponovno oceno ustreznosti tožnice kot kandidatke za sodniško mesto. Po možnosti pa naj tožena stranka tožnici da možnost, da se pred toženo stranko izjasni o navedenih okoliščinah oziroma da tožena stranka le-te sama razčisti.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) odpravilo ter zadevo vrnilo Sodnemu svetu RS v ponoven postopek.