Jedro

Sodišče z vmesno sodbo izreče, da je zahtevek po temelju utemeljen. Izrek vmesne sodbe, v katerem se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke, je zato napačno oblikovan, saj pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, katerega sodišče, če stranka ni postavila vmesnega ugotovitvenega zahtevka, samo ne more ugotoviti. Vendar pa se mora učinek vmesne sodbe presojati samó iz njenega naziva; vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more doseči istih učinkov, kot bi jih dosegel identičen vmesni ugotovitveni zahtevek.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na revizijo v višini 2.795,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Odločitev in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

1.Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 66.480,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 116.217,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska, zahtevanimi pred 4. 7. 2013 (II. točka izreka). Zaključilo je, da so podane vse predpostavke za temelj za vzpostavitev odškodninske odgovornosti občine po 26. členu Ustave (kvalificirano protipravno ravnanje občine, nastanek škode in vzročna zveza). Presodilo je, da sta zahtevka iz naslova izgubljenega dobička in nezmožnosti pridobitve subvencije po višini delno utemeljena, in sicer prvi v višini 33.158,24 EUR, drugi pa v višini 33.322,47 EUR.

2.Sodišče druge stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o reviziji, delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede zneska 66.480,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v II. točki izreka glede zneska 116.217,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). V presežku je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izdalo vmesno sodbo, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke (prvi odstavek II. točke izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka). Pojasnilo je, da sodišče prve stopnje ni oprlo obstoja kvalificirane protipravnosti na odločitev tožene stranke, da za izdajo dovoljenja opravi poseben ugotovitveni postopek (čeprav ta ni bil potreben), temveč je obstoj kvalificirane protipravnosti oprlo na zavlačevanje tožene stranke z razpisom ustne obravnave. Pridružilo se je zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela, da so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za zaporo ceste tožeči stranki, pa je kljub temu z izdajo odločbe zavlačevala, ker je to pogojevala z zahtevo po asfaltiranju ceste na predhodni etapi, čeprav za to ni imela podlage v občinskem odloku in je pri tem šlo za zlorabo njenega oblastnega položaja v upravnem postopku, kar bi ji moralo biti znano. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da se je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke izgradnja cevovoda tožeči stranki podaljšala za 77 dni ter da je zaradi navedenega tožeči stranki nastala škoda, ker ni mogla začeti z oddajanjem električne energije v omrežje in v tem času zaradi nedelovanja elektrarne tudi ni mogla pridobiti subvencij, do katerih bi bila sicer upravičena. Zaključilo je, da je sodišče prve stopnje pri določitvi višine izgubljenega dobička zmotno kot prepozen štelo ugovor tožene stranke, ki se je nanašal na upoštevanje stroškov in odhodkov pri izračunu izgubljenega dobička, ter da je zmotno razporedilo trditveno in dokazno breme o odhodkih, ki jih je treba upoštevati pri določitvi višini izgubljenega dobička.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

3.Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 131/2023 z dne 12. 3. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja:

Ali pritožbeno sodišče s tem, ko izda vmesno sodbo, s katero v izreku ugotovi obstoj pravnega razmerja - odškodninske odgovornosti, krši določila 315. člena Zakona o pravdnem postopku in ali je izrek vmesne sodbe, v katerem se "ugotovi" obstoj pravnega razmerja oziroma "ugotovi odškodninska odgovornost", pravilen?

Povzetek revizijskih navedb in odgovora na revizijo

4.Zoper II. točko izreka odločbe sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo. Navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo prvi odstavek 315. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s tem, ko je v izreku vmesne sodbe ugotovilo obstoj pravnega razmerja med pravdnima strankama in ne zgolj, ali je zahtevek po temelju/podlagi utemeljen. S tem je odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča v odločbah II Ips 355/2002

z dne 20. 3. 2002 in II Ips 33/2004 z dne 23. 9. 2004. Vrhovnemu sodišču predlaga, da vmesno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa pridrži za končno odločbo. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5.Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da odločba II Ips 355/2001 ni javno objavljena, odločba II Ips 33/2004 pa ne potrjuje navedb tožene stranke v smeri, ki bi utemeljevale razveljavitev odločitve sodišča druge stopnje. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

Relevantno dejansko stanje

6.Bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so naslednje:

-Tožeča stranka je zgradila malo hidroelektrarno, katere cevovod, potreben zato, da do strojnice male hidroelektrarne priteče voda, v večjem delu dolžine (v dolžini 3.700 metrov) teče po občinski cesti. Zato so med izvajanjem del bile potrebne zapore ceste. Brez dovoljenja ceste ni dopustno zapreti. Izdajanje dovoljenj za zaporo občinskih cest je del javnih nalog in pooblastil tožene stranke.

-Tožena stranka dovoljenj za zaporo občinskih cest ni izdajala v predvidenih rokih, pri čemer je izdajo dovoljenj pogojevala z ureditvijo predhodnih civilnopravnih razmerij s tožečo stranko.

-Tožeči stranki je zaradi ravnanja tožene stranke nastala škoda, ker mala hidroelektrarna ni začela obratovati v predvidenem roku.

-Tožeča stranka je postavila zahtevek za povračilo škode iz naslova izgubljenega dobička zaradi neprodane električne energije v višini 127.277,60 EUR ter zahtevek za plačilo škode v višini 55.419,82 EUR, ki bi jih tožeča stranka prejela kot subvencijo oziroma obratovalno podporo električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, v obdobju do 1. 12. 2011 do 1. 6. 2012.

Presoja utemeljenosti revizije

7.Revizija ni utemeljena.

Obseg revizijskega preizkusa

8.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

9.Dopuščeno revizijsko vprašanje obsega zgolj preizkus pravilne formulacije izreka vmesne sodbe v prvem odstavku II. točke izreka odločbe sodišča druge stopnje. Revizijske navedbe, s katerimi je tožena stranka napadla dele izreka, ki niso zajeti v dopuščenem revizijskem vprašanju oziroma razloge sodišča druge stopnje glede ugotovljenih predpostavk odškodninske odgovornosti (10. - 16. točka obrazložitve), ki so podlaga izdane vmesne sodbe, presegajo domet dopuščenega revizijskega vprašanja, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP).

Pravna podlaga

10.Prvi odstavek 315. člena ZPP določa, da če je tožena stranka izpodbijala tako podlago, kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka.

11.Edini namen izdaje vmesne sodbe je udejanjanje načela ekonomičnosti, posebna lastnost pa, da je sodišče ne izda na zahtevek strank (kot velja pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku). Zato vmesna sodba pravno vsebuje zgolj tisto, "kar bi sicer molče vseboval ugotovitveni del končne odločbe", izdane v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki je predmet v konkretni pravdi. To pa je tožbeni zahtevek. "Vmesna sodba predstavlja integralni del končne sodbe, ki je nanjo vsebinsko vezana."

Vmesna sodba nima učinkov materialne pravnomočnosti, vsaj ne v tem smislu, da bi pomenila pravnomočno odločitev o obstoju (prejudicialnega) pravnega razmerja, ki bi stranke in sodišče zavezovala tudi v morebitnih drugih pravdah glede drugih zahtevkov, ki izhajajo iz istega pravnega razmerja. Učinek vmesne sodbe se izčrpa v pravdi, v kateri je bila izdana - sodišče in stranki zavezuje le v nadaljnjem postopku, ko se odloča o zahtevku po višini, zunaj tega postopka pa nima učinkov.

Končni rezultat postopka (glede učinkov pravnomočnosti) ne more biti širši, če sodišče med postopkom po uradni dolžnosti izda vmesno sodbo, in logično je, da z vmesno sodbo sodišče ne more z učinkom pravnomočnosti odločiti o nečem, o čemer ne bi z učinkom pravnomočnosti odločilo tudi s končno sodbo. Vmesna sodba ne more širiti objektivnih mej pravnomočnosti prek obsega, kakršnega bi imela enotna končna sodba, ki bi odločila o zahtevku.

12.Glede na povedano se mora izrek vmesne sodbe glasiti, da je tožnikov konkretni tožbeni zahtevek po temelju utemeljen ali da po podlagi obstaja. Formulacija "ugotovi se, da je toženec odškodninsko odgovoren …" je neustrezna iz dveh razlogov. Zgolj ugotovitev toženčeve odgovornosti za nastanek škode namreč nujno še ne pomeni, da je zahtevek po temelju utemeljen, po drugi strani pa ugotovitev o obstoju odškodninske odgovornosti toženca za škodo iz določenega škodnega dogodka presega odločitev o konkretnem odškodninskem zahtevku. Taka odločitev je v nasprotju z načelom dispozitivnosti, saj lahko sodišče o obstoju prejudicialnega razmerja odloči samo na podlagi vmesnega ugotovitvenega zahtevka ali nasprotne tožbe.

13.Teoretično dosledno bi bilo stališče, da v tem primeru sodišče sicer ravna nezakonito, saj odloči o obstoju pravnega razmerja, čeprav tožnik tega ni zahteval. Vendar, ker je odločitev o obstoju pravnega razmerja vsebovana v izreku sodbe, ta odločitev lahko postane materialno pravnomočna; ne sicer kot vsebina vmesne sodbe, ampak kot vsebina (delne) ugotovitvene sodbe o obstoju prejudicalnega pravnega razmerja, ki jo je sodišče izdalo kljub temu, da tožnik ni postavil vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Čeprav je to stališče teoretično dosledno, pa je bolj praktična drugačna rešitev: učinek (oz. pomanjkanje učinka) vmesne sodbe naj se presoja samó iz njenega naziva, ne pa iz konkretne vsebine izreka vmesne sodbe. Vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more povzročiti, da bi bilo z njo pravnomočno odločeno o obstoju določenega pravnega razmerja, čeprav iz vsebine izreka vmesne sodbe sicer izhaja prav to.

Presoja konkretnih okoliščin

14.Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem delu odločbe izdalo vmesno sodbo z izrekom, ki se glasi: "Ugotovi se odškodninska odgovornost tožene stranke". Kot izhaja iz zgoraj povzetega, kakor tudi iz ustaljenega stališča sodne prakse,

je takšna formulacija izreka neustrezna, saj pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, katerega sodišče, če stranka ni postavila vmesnega ugotovitvenega zahtevka, samo ne more ugotoviti. Takšno postopanje pomeni kršitev načela dispozitivnosti (2. člen ZPP) oziroma pomeni odločanje prek zahtevka.

Odgovor na dopuščeno vprašanje

15.Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, ali je pravilen izrek odločbe sodišča druge stopnje, s katerim je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke, je negativen.

Odločitev o reviziji

16.Negativen odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pa v okoliščinah konkretne zadeve ni razlog za ugoditev reviziji in razveljavitev odločbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu. Kot izhaja iz zgoraj povzetih stališč v pravni teoriji, se naj učinek vmesne sodbe presoja samó iz njenega naziva; vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more doseči istih učinkov, kot bi jih dosegel identičen vmesni ugotovitveni zahtevek. Zato je Vrhovno sodišče sledilo že oblikovanemu stališču v (novejši) praksi, da gre za "nerodno zapisan izrek, ki pa ga je v povezavi z obrazložitvijo treba brati na način, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen"

in zgolj zaradi tega odločbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu ni razveljavilo.

17.Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

18.Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Slednje je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi priglašenega stroškovnika in določb Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT).

Vrhovno sodišče je tožeči stranki priznalo 2.288,00 EUR nagrade za postopek z revizijo (tar. št. 3300), 2,98 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6001) ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.795,00 EUR. Stroške mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).

19.Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 185/2018 z dne 14. 2. 2019, 19. točka obrazložitve.

Galič, A., v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba (2009), str. 69.

Galič, A., nav. delo., str. 70

Wedam-Lukić, D. Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih. Pravni letopis, št. 1 (2012), str. 29-44.

Galič, A., nav. delo, str. 72.

Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 791/95 z dne 11. 6. 1997, II Ips 33/2004 z dne 23. 9. 2004, II Ips 79/2006 z dne 5. 10. 2006, II Ips 775/2008, II Ips 375/2010, obe z dne 22. 12. 2011, in II Ips 185/2018 z dne 14. 2. 2019.

Galič, A. Obseg vezanosti na vmesno sodbo. Pravnik, št. 7-9 (1996), str. 253-265.

Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 775/2008, II Ips 375/2010, obe z dne 22. 12. 2011, in II Ips 185/2018 z dne 14. 2. 2019.

Če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi ZOdvT, se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 315, 315/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.