Jedro

Ob pravilni uporabi materialnega prava je treba tožnici priznati trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki do 31. 8. 2016, saj se je 1. 9. 2016 za nedoločen čas s polnim delovnim časom zaposlila pri drugem podjetju, izvzeti pa je treba obdobji, ko je bila za določen čas zaposlena od 4. 6. do 30. 9. 2015 in od 10. 3. 2016 do 30. 6. 2016. Ni podlage, da bi se uspeh delavca, ki v sporu glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi uspe s temeljem (ugotovitev nezakonitosti odpovedi), ugotavljal na podlagi prisojene višine odmerjene reparacije, časa trajanja delovnega razmerja ali odmere denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v razmerju do tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, - da se v II. točki izreka ugotovi trajanje delovnega razmerja do 31. 8. 2016, razen za čas od 4. 6. do 30. 9. 2015 in za čas od 10. 3. do 30. 6. 2016, - da se v III. točki izreka tožnici prizna delovna doba in vse pravice iz delovnega razmerja (vključno s plačo, kot če bi delala) za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do 31. 8. 2016, razen za čas od 4. 6. do 30. 9. 2015 in za čas od 10. 3. do 30. 6. 2016 - da se v V. točki izreka stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, zvišajo na 3.455,73 EUR.

II. V preostanku se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 218,23 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2014, s katero je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, nezakonita. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je delovno razmerje med tožnico in toženo stranko trajalo do 3. 6. 2015. Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici prizna delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za ves čas od nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do 3. 6. 2015 izplača plačo, kot če bi delala, od bruto zneskov, zmanjšanih za 5.026,27 EUR, obračuna in plača prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto plače, zmanjšane za 3.830,43 EUR, pa ji izplača s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Dalje je toženi stranki naložilo, naj tožnici iz naslova denarnega povračila plača 6.121,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2015 dalje do plačila, kar pa je zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške delovnega spora v višini 1.727,86 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pa je zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Meni, da ni nobene ovire za ugoditev njenemu zahtevku, da se poleg nezakonitosti podane odpovedi ta še razveljavi in ugotovi, da nima pravnega učinka. Nasprotuje odločitvi o ugotovljenem trajanju delovnega razmerja le do 3. 6. 2015 in zavrnitvi zahtevka, da se delovno razmerje razveže šele s 1. 9. 2016, ko je nastopila delo pri sedanjem delodajalcu družbi A. d. o. o. Meni, da taka odločitev ni pravilna, saj je bila pri delodajalcu B. d. d. zaposlena le od 4. 6. 2015 do 30. 9. 2015, nato je bila zavarovana kot družinski član od 1. 10. 2015 do 9. 3. 2016, nato se je zaposlila pri delodajalcu A. za določen čas od 10. 3. 2016 do 30. 6. 2016, nakar je bila zopet prijavljena kot družinski član v času od 1. 7. do 31. 8. 2016, 1. 9. 2016 pa se je zaposlila in ta zaposlitev še traja. Navaja, da v vmesnem času do zadnje zaposlitve ni imela stalne zaposlitve in je bila v negotovosti, bila je brezposelna in zavarovana kot družinski član, ob tem pa je skrbela za dva mladoletna otroka. Navaja, da je sodišče prve stopnje te okoliščine sicer upoštevalo, vendar ji je to, da je bila julija in avgusta brez zaposlitve, priznalo v okviru denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Meni, da bi ji bilo glede na okoliščine treba za čas do 1. 9. 2016 priznati obstoj delovnega razmerja, saj je bila tudi v času od 1. 10. 2015 do 9. 3. 2016 prijavljena kot družinski član, kar vse izhaja iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj z dne 25. 8. 2017. Posledično meni, da bi toženi stranki sodišče prve stopnje moralo naložiti priznanje delovne dobe in vseh pravic iz delovnega razmerja do 1. 9. 2016, in sicer za ves čas, ko tožnica v tem obdobju ni bila zaposlena. Nasprotuje tudi odločitvi v IV. točki izreka, da ji je tožena stranka dolžna plačati denarno povračilo v višini 6.121,45 EUR. Opozarja, da je bila tudi v času od 1. 10. 2015 do 9. 3. 2016 nezaposlena, da ima dva mladoletna otroka, ter da bi ji bilo zato treba priznati bistveno višji znesek denarnega povračila glede na nezakonito podano odpoved. Pove, da je treba pri odločitvi upoštevati, da je v C. težko najti zaposlitev, da je bila za delo pri toženi stranki izšolana in si je želela delati na svojem nekdanjem delovnem mestu, da je delo rada opravljala in si ni predstavljala, da bi delo na takšen način izgubila. Dodaja, da je šele z zaposlitvijo pri sedanjem delodajalcu pridobila nekaj več finančne neodvisnosti. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede povrnitve stroškov postopka, saj je njenemu zahtevku sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo. Navaja, da je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v drugem ponovljenem postopku, ko je končno uspela najti zaposlitev za nedoločen čas, in je šele tedaj izgubila interes za ponovno delo pri toženi stranki. Nasprotuje ugotovitvi, da je v tem sporu uspela zgolj s 27 %. Meni, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati vse priglašene stroške in jih naložiti v plačilo toženi stranki, ki je v celoti odgovorna, da je prišlo do nezakonitega ravnanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/13 –ZDR-1) zaradi reorganizacije dela, vendar pa je šlo za t.i. kolektivni odpust, tožena stranka pa ni ravnala skladno z določbami 98. in nadaljnjih členov ZDR-1, zaradi česar je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožničinemu tožbenemu zahtevku glede posledic nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (trajanje delovnega razmerja, reparacija in denarno povračilo po 118. členu ZDR‑1) pa je deloma ugodilo - pogodbo o zaposlitvi je razvezalo že 3. 6. 2015, ko je sklenila (prvo) pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas z drugim delodajalcem, do tega datuma pa ji je priznalo tudi reparacijo.

7. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tudi tožničinemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev odpovedi in ugotovitev, da odpoved nima pravnega učinka, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da že z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpadejo pravni učinki podane odpovedi.

8. Utemeljeno pa pritožba nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja le do 3. 6. 2015. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bila tožnica po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprva kot brezposelna oseba prijavljena pri zavodu za zaposlovanje in je imela pravico do nadomestila plače (od 18. 9. 2014 do 10. 2. 2015), da je bila nato zavarovana kot družinski član (od 11. 2. 2015 do 3. 6. 2015), ter da se je nato 4. 6. 2015 zaposlila za poln delovni čas pri B. d. d. Neutemeljeno pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri odločitvi o trajanju delovnega razmerja dejstva, da je bila tožnica pri B. d. d. zaposlena le krajše obdobje - od 4. 6. 2015 do 30. 9. 2015, kar je manj kot 4 mesece, nakar je bila v obdobju od 1. 10. 2015 do 9. 3. 2016 ponovno brezposelna in zavarovana kot družinski član, njena prva zaposlitev pri A. d. o. o. pa je prav tako trajala manj kot 4 mesece (tam je bila zaposlena od 10. 3. do 30. 6. 2016), nakar je bila ponovno od 1. 7. 2016 do 31. 8. 2016 brezposelna. Ob pravilni uporabi materialnega prava je treba tožnici priznati trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki do 31. 8. 2016, saj se je 1. 9. 2016 za nedoločen čas s polnim delovnim časom zaposlila pri podjetju A. d. o. o., izvzeti pa je treba obdobji, ko je bila za določen čas zaposlena od 4. 6. do 30. 9. 2015 in od 10. 3. 2016 do 30. 6. 2016. Posledično je delno utemeljena tudi njena pritožba zoper odločitev v III. točki izreka, saj ji za ves čas trajanja delovnega razmerja do 31. 8. 2016 pripadajo pravice iz delovnega razmerja (priznanje delovne dobe in pravic iz delovnega razmerja, zlasti obračuna plače kot če bi delala, odvoda davkov in prispevkov ter plačila neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ob upoštevanju prejetih zneskov denarnega nadomestila), razen za navedeni obdobji od 4. 6. do 30. 9. 2015 in od 10. 3. 2016 do 30. 6. 2016, ko je bila zaposlena pri drugih delodajalcih, saj ji dvojnega delovnega razmerja ni mogoče priznati.

9. Tožnica vlaga pritožbo tudi zoper odločitev o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje ji je priznalo denarno povračilo v višini 6.121,45 EUR neto. To odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bila pri toženi stranki zaposlena 9 let, da ima mladoletnega otroka, je poročena in od 4. 6. 2015, razen julija in avgusta 2016, zaposlena, da je stara 35 let ter da ima srednješolsko izobrazbo ekonomsko trgovske smeri. Glede na spremenjeno odločitev glede trajanja delovnega razmerja do 1. 9. 2016 z izjemo dveh krajših obdobjih zaposlitve pri drugih delodajalcih (4. 6. 2015 do 30. 9. 2015 ter 10. 3. 2016 do 30. 6. 2016) in dejstvo, da ji je priznan neto znesek, denarno povračilo ni odmerjeno v prenizkem znesku. Na to ne vpliva uveljavljanje tožnice, da ima dva mladoletna otroka in ne le enega, zaposlitvena situacija v C. ter druge okoliščine, ki jih v zvezi s tem omenja. Druge pritožbene navedbe v zvezi s tem niso pravno pomembne, zato se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje. V tem delu pritožba ni utemeljena.

10. Tožnica pa utemeljeno nasprotuje odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, da ji je tožena stranka dolžna povrniti le polovico odmerjenih stroškov. Ta odločitev sodišča prve stopnje temelji na zmotnem materialnopravnem stališču, da tožnica ni v celoti uspela s svojim tožbenim zahtevkom. Ob ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnici, nezakonita, je tožena stranka dolžna tožnici priznati 100 odstotkov priglašenih potrebnih stroškov postopka. Ni podlage, da bi se uspeh delavca, ki v sporu glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi uspe s temeljem (ugotovitev nezakonitosti odpovedi), ugotavljal na podlagi prisojene višine odmerjene reparacije, časa trajanja delovnega razmerja ali odmere denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v razmerju do tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožnice ugoditi in ji priznati celotne odmerjene stroške v višini 3.455,73 EUR, ki ji jih je dolžna povrniti tožena stranka.

11. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

12. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, ji je skladno z uspehom dolžna tožena stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Uspeh tožnice v pritožbenem postopku znaša približno 40 % (zahtevala je trajanje delovnega razmerja s pravicami iz delovnega razmerja do 1. 9. 2016, razen za čas, ko je bila zaposlena, za 13 plač višje denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 ter še drugo polovico stroškov postopka). Pritožbeno sodišče ji je priznalo naslednje potrebne stroške: nagrado za pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08) v višini 427,20 EUR, stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 22 % DDV v višini 98,83 EUR, kar skupaj znaša 545,58 EUR. Glede na njen uspeh v pritožbenem postopku ji je v 15 dneh tožena stranka dolžna povrniti 218,23 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.