Jedro

Tožena stranka je skladno z določbami ZSPJS obračunavala tožniku plačo v nižjem plačnem razredu, glede na vojaško dolžnost oziroma delo, ki ga je dejansko izvajal, zato je tožena stranka dolžna tožniku priznati in izplačati pripadajočo razliko v plači med količnikom 22. plačnega razreda, po katerem mu jo je dejansko obračunavala, in količnikom 29. plačnega razreda primerljive plače za delo oziroma vojaško dolžnost, ki jo je dejansko opravljal do ukaza nadrejenega delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 do 22. 9. 2010 obračunati bruto razliko v plači med izplačano plačo z upoštevanjem 22. plačnega razreda in pripadajočo plačo z upoštevanjem 29. plačnega razreda, od nje odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka), medtem ko je višji tožbeni zahtevek (za razveljavitev sklepa št. ... z dne 1. 9. 2009 in za obračun ter izplačilo razlike v plači za čas od 23. 9. 2010 do 7. 3. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 305,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo, medtem ko tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v I. in III. točki izreka) iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bil tožnik od 1. 8. 2008 dalje preveden z dolžnosti vojak specialist I v 28. plačni razred. Navedeni plačni razred je bil ugotovljen tako, da se je v plačnemu razredu brez napredovanj za formacijsko dolžnost skladno z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 71/2008) upoštevala razlika med prevedenim plačnim razredom delavca in prevedenim plačnim razredom formacijske dolžnosti. Tožena stranka je pojasnila, da je takrat na takšen način izvedla prevedbe v plačne razrede za celotno Slovensko vojsko. Skladno z navedenim je bil pripravljen tudi hipotetičen izračun prevedbe tožnikove plače. V tej zvezi je postopala skladno z določbama 49.a in 49.b člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe), poleg tega pa je upoštevala določbo 58. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007). Prevedena osnovna plača tožnika bi tako znašala 1.258,38 EUR, kar izhaja iz vrednosti plačnega razreda, v katerega se je prevedel nominalni znesek osnovne plače, skladno s plačno lestvico iz priloge 1 ZSPJS, veljavne od 1. 7. 2008 dalje. Sodna praksa je že zavzela stališče (npr. sodba Pdp 1843/2004), da je delavec upravičen do razlike v plači po dejanskem delu le v primeru, če opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta. V konkretnem primeru temu ni bilo tako, saj tožnik ni opravljal vseh nalog, pri čemer ne more biti odločilno dejstvo, da je v spornem času nosil vojaško uniformo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in razporejen na vojaški dolžnosti od 29. 6. 1991 dalje (inštruktor IV. stopnje). Po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med strankama 27. 10. 2000 na podlagi določbe 92. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe), je bil tožnik razporejen za določen čas, do izpolnitve starosti 45 let (7. 6. 2002), na dolžnost vojak inštruktor, s količnikom plače 2,65, pri čemer je v letu 2003 na podlagi odločbe napredoval in mu je bil določen količnik plače 2,90. Tožnik je očitno še naprej, to je tudi po 45 letu starosti opravljal vojaško dolžnost. Tožena stranka mu je 13. 10. 2008 ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za dolžnost civilne osebe za nedoločen čas v Slovenski vojski od 14. 7. 2008 dalje, ki pa je tožnik ni hotel podpisati, zaradi česar je tožena stranka 1. 9. 2009 skladno z določbo 95. člena ZSSloV izdala sklep, ki je nadomestil ponujeno pogodbo. Tožena stranka je skladno z določbami ZSPJS obračunavala tožniku plačo v nižjem plačnem razredu, glede na vojaško dolžnost oziroma delo, ki ga je dejansko izvajal. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka imela pravno podlago za razporeditev tožnika v letu 2009 na dolžnost civilne osebe skladiščnika varnostnika v Slovenski vojski, zaradi česar je bila dolžna po določbah ZSPJS upoštevati pri prevedbi plačo, ki jo je tožnik prejel za mesec julij 2008. Tožnik bi moral biti ustrezno razporejen takoj po izpolnjenem 45 letu starosti, saj v nadaljevanju glede na formalno izobrazbo ni mogel več opravljati vojaških dolžnosti. Vendar je tožnik dejansko vse do jeseni 2010 (kljub drugačni formalni razporeditvi) v večini opravljal takšne dolžnosti in nosil uniformo. Zaslišane priče so izpovedale, kakšne vrste zadolžitev je izvajal v spornem času in kdaj je dobil ukaz nadrejenega starešine A.A., da ne sme več nositi uniforme. Po izpovedbi navedenega starešine je tožnik do ukaza opravljal v večini kurirske naloge, zbiral pošto ter jo dostavljal na nadrejena poveljstva, pri čemer po dejanski premestitvi na civilno dolžnost ni več oziroma v takšnem obsegu izvajal dolžnosti iz prejšnje razporeditve. Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da tožnik ni opravljal v spornem času v celoti vojaških dolžnosti, skladno z obrazloženimi razlogi ne more biti sprejemljivo. Tudi ne opozarjanje na stališče iz sodne prakse, saj zadeva, ki jo izpostavlja pritožba, ni primerljiva z obravnavano zadevo.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z določitvijo datuma 22. 9. 2010, do katerega je tožena stranka dolžna tožniku priznati in izplačati pripadajočo razliko v plači med količnikom 22. plačnega razreda, po katerem mu jo je dejansko obračunavala, in količnikom 29. plačnega razreda primerljive plače za delo oziroma vojaško dolžnost, ki jo je dejansko opravljal do ukaza nadrejenega delavca A.A..

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem ugodilnem delu (v I. in III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).