Jedro

Za tek obresti do 31.12.2001 ni nobenih omejitev, pri teku obresti po 1.1.2002 pa je treba upoštevati določilo 376. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe tožene stranke o zavrnitvi izplačila nadurnega dela (sklepa iz leta 1996) ter naložilo toženi stranki plačilo denarnih zneskov iz naslova opravljenih in neizplačanih nadur in nočnih ur, in plačilo razlik v odpravnini, vse skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano prvostopno sodbo spremenilo med drugim tudi glede obrestnega zahtevka. Zavrnilo je zahtevke za plačilo zamudnih obresti od 1.1.2002 dalje. S 1.1.2002 je pričel veljati Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 – OZ), ki je v 376. členu določil, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, doseže glavnico. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-300/2004 z dne 2.3.2006 razveljavilo določbo 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo in ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle glavnico. Sodišče je ugotovilo, da je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico pri terjatvah, ki so dospele v plačilo do vključno septembra 1998. Izračun je opravilo po programu, ki ga uporabljajo sodišča za izračun obresti. S sklepom je sodišče dopustilo revizijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev plačila zamudnih obresti po 1.1.2002. Tožnika sta zoper pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev plačila zamudnih obresti po 1.1.2002, vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navajata, da sta tožbo vložila že 2.8.1996 po določilih ZOR, ki ni poznal določbe o tem, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Nesprejemljivo je, da se za terjatve iz leta 1991 do 1996 uporabi določba OZ in to že od njegove uveljavitve, čeprav je bila ustavna odločba objavljena šele 17.3.2006. Če bi bilo o tožbenem zahtevku odločeno do tega datuma, bi bila tožnika upravičena do zamudnih obresti do plačila, tako pa sta zaradi „prepozne“ odločitve izgubila štiri leta zamudnih obresti. Zato sta upravičena do zamudnih obresti najmanj še za čas od 1.1.2002 do 17.3.2006. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnjeno, kako je sodišče prišlo do podatka o tem, da je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, dosegla glavnico. Prav tako ni bil predložen kakršenkoli izračun, ki bi bil možen le ob predpostavki, da je sodišče razpolagalo z neto zneski. Kolikor je sodišče za izračun uporabilo bruto zneske, je odločitev sama s seboj v nasprotju, saj je isto sodišče sprejelo stališče, da gredo tožnikoma zamudne obresti od neto in ne od bruto zneskov. Izpodbijane sodbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Revizija ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre le za zamudne obresti iz razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo tudi po 1.1.2002. Zato je potrebno upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, s katero je bila prehodna določba 1060. čl. OZ v delu, kolikor se na njeni podlagi še naprej uporablja ZOR, ki prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum ne vsebuje, razveljavljena. To pomeni, da je potrebno pri odločanju o teku obresti po 1.1.2002 upoštevati veljavno zakonodajo, ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ (24. točka odločbe Ustavnega sodišča).

V konkretnem primeru to pomeni, da za tek obresti do 31.12.2001 ni nobenih omejitev, pri teku obresti po 1.1.2002 pa je treba upoštevati 376. čl. OZ. Po tej določbi, ki je veljala v času odločanja sodišča druge stopnje, obresti (torej tudi zakonske zamudne obresti) prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Če je do tega prišlo že s 1.1.2002 (od obveznosti, zapadlih pred tem datumom), obresti pač prenehajo teči s tem dnem, saj je OZ začel veljati tega dne in ga je od tega dne potrebno upoštevati in uporabljati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pravilno omejilo tek zamudnih obresti ker so te že 1.1.2002 dosegle oziroma presegle glavnico. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev pravilno oprlo na 376. člen OZ, ki je tedaj veljal. Kasnejša sprememba te določbe (ta je začela veljati šele 22.5.2007 z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika - Uradni list RS, št. 40/2007), po kateri je bil 376. člen črtan in je bilo le za pogodbene obresti določeno, da nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, ne more vplivati na odločitev. Predmet presoje revizijskega sodišča je presoja pravilne uporabe materialnega prava, ki je veljalo v času odločanja sodišča druge stopnje.

Zavzemanje tožnika, da mu gredo zamudne obresti najmanj do objave odločbe ustavnega sodišča (od 2.1.2002 do 17.3.2006), pomeni zavzemanje za drugačno obravnavanje in razlikovanje obveznosti (v zvezi s tekom zamudnih obresti), ki so zapadle pred 1.1.2002 in po 1.1.2002. Za to ni zakonske podlage in bi pomenilo nezakonit način uveljavitve OZ glede obresti od terjatev, ki so zapadle pred 1.1.2002. Po določbi 43. člena ZUst začne razveljavitev zakona učinkovati naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča, toda po določbi 44. člena ZUst se razveljavljena določba zakona ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Za tak primer pa gre tudi v tej zadevi.

Glede izračuna obresti tožnika smiselno uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da v obrazložitvi ni pojasnjeno, kako je sodišče prišlo do podatka, da je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico. Toda taka kršitev ni podana, saj je obrazložitev izpodbijane sodbe povsem zadostna in jo je mogoče preizkusiti. Računalniški program je le pripomoček, ki ga sodišča uporabljajo za izračun obresti. Glede na način izračunavanja obresti (v odstotku od glavnice) pa za ugotovitev, kdaj so obresti dosegle glavnico, ni bistven znesek glavnice, temveč datum zapadlosti (dospelosti) terjatve v plačilo. Kakršenkoli je že znesek glavnice, v vsakem primeru so za terjatve, dospele v plačilo do vključno septembra 1998 zamudne obresti do 1.1.2002 že presegle glavnico.

Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).