Jedro

Tožnik kot novo dejstvo oziroma nov dokaz navaja Navodilo o izpolnjevanju in izdaji potrdila o gibanju blaga EUR.1 ali EUR-MED za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici Skupnosti št. 3/2007 z dne 19. 6. 2007. Navedeno navodilo carinskega organa in njegov preklic tožnik v tožbi opredeljuje kot podzakonski akt oziroma kot obvezni operativni sekundarni vir prava. V takšnem primeru uporaba takšnega akta predstavlja uporabo materialnega prava in ne gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz. Napačna uporaba materialnega prava pa ni navedena v določbi 260. člena ZUP kot razlog za obnovo postopka. Navodilo oziroma razveljavitev tega navodila, na katerega se carinski organ pri izdaji predmetnih dokončnih upravnih odločb niti ni opiral, ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, carinski, tudi prvostopenjski organ) zavrnila tožnikov predlog za izrek ničnosti dokončnih zavrnilnih odločb, izdanih pri upravnem organ na zahtevo stranke in sicer odločb FURS 424-4153/2014-1/1100-003 z dne 12. 12. 2014, 424-49/2015-1/1100-003 z dne 12. 1. 2015, ki sta zaključili naknadno kontrolo, vodeno pod št. 4248-74/2011 z dne 27. 9. 2011 ter 424-321/2015-1 z dne 29 1. 2015, ki je zaključila naknadno kontrolo, vodeno pod št. 4248-157/2012 z dne 10. 9. 2012 in po odločbah Carinskega urad Ljubljana 424-182/2010-6/1100-015 z dne 27. 3. 2012, 424-183/2010-4/1100-015 z dne 3. 4. 2012, 424-184/2010-4/1100-015 in 424-185/2010-4/1100-015, obe z dne 17. 4. 2012 ter 424-124/2011-8/1100-015, 424-125/2011-7/1100-015, 412-126/2011-8/1100-015 in 424-127/2011-8/1100-015, vse z dne 13. 7. 2012, ker zakonsko ni utemeljen.

2. Z izpodbijanim sklepom je predlog tožnika za obnovo postopka po opravilnih številkah vodenih postopkov naknadnih kontrol 4248-74/2011 z dne 27. 9. 2011, ki se je končal z odločbo FURS 424-4153/2014 z dne 12. 12. 2014 in odločbo 424-49/2015 z dne 12. 1. 2014 in 4248-157/2012 z dne 10. 9. 2012, ki se je končal z odločbo FURS 424-321/2015 z dne 29. 1. 2015 ter po odločbah Carinskega urada Ljubljana 424-182/2010-6/1100-015 z dne 27. 3. 2012, 424-183/2010-4/1100-015 z dne 3. 4. 2012, 424-184/2010-4/1100-015 in 424-185/2010-4/1100-015, obe z dne 17. 5. 2012 ter 424-124/2011-8/1100-015, 424-125/2011-7/1100-015, 424-126/2011-8/1100-015 in 424-127/1011-8/1100-015 vse z dne 13. 7. 2012, zavrgla kot nedovoljen (točka 1 izreka sklepa). Odločila je tudi, da tožnik trpi stroške, ki jih ima zaradi postopka. Carinskemu organu posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka sklepa).

3. Iz obrazložitvi izpodbijane odločbe in sklepa izhaja, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopkov zoper odločbe, ki jih navaja na podlagi 1. in 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot nov dokaz je predložil interni dopis FURS, Generalnega carinskega urada (v nadaljevanju GFU) „izdajanje potrdil o gibanju blaga EUR.1 ali EUR-MED za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici EU in izdajanje potrdil o gibanju blaga EUR.1 za rabljena vozila 4246-895/2016-1 z dne 3. 1. 2017 (v nadaljevanju interni dopis GFU), kar pojasni. Predložil je tudi izvozne carinske deklaracije z izjavami proizvajalca, na podlagi katerih je v citiranih postopkih zaprosil za naknadno izdajo potrdil o gibanju blaga EUR.1. Po mnenju tožnika je kot dopustni dokazni standard možno uporabiti izjavo dobavitelja ali izjavo proizvajalca za dokazovanje preferencialnega statusa blaga. Predlog za obnovo postopka je utemeljil z navedbo, da je davčni organ napačno uporabil materialno pravo, kršil pravila postopka in napačno ugotovil dejansko stanje v postopkih, ki jih navaja. Zaradi navedenega so izpodbijani akti nični zaradi kršitev 2. člena, 3.a člena, 8. člena, 14. člena, 21. člena do 26. člena, 33. člena, 120. člena, 125. člena in 153. člena Ustave RS ter 6. člena, 13. člena, 14. člena in 17. člena EKČP. Carinski delavec pa mora preveriti ali obstajajo zadovoljivo utemeljeni razlogi, da se lahko vloži in sprejme izvozna deklaracija in zahteva za izdajo EUR.1 ter ugotovi pravilnost izpolnitve EUR.1 in zahteve za izdajo EUR.1. Vložil pa je tudi predlog za izrek ničnosti upravnih aktov, ki jih je navedel. Člen 23/3 Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZ) določa, da brez poseganja v določbe drugih področij, ki določajo primere, v katerih so odločbe neveljavne ali nične, lahko carinski organi, ki so sprejeli odločbo, to odločbo kadar koli odpravijo, spremenijo ali razveljavijo, kadar ni skladna s carinsko zakonodajo. Carinski organ je ugotovil, da predlog tožnika za izrek ničnosti vseh citiranih odločb na podlagi prvega odstavka 280. člena ZUP, ni utemeljen. V nadaljevanju povzema potek konkretnih postopkov. Pred izdajo citiranih odločb je uradna oseba z zapisnikom DT 424-601/2017-5 z dne 11. 4. 2017 v skladu z določbo 22/6 CZ tožnika obvestila o ugotovitvah in mu sporočila razloge, na katerih temeljijo odločbe. Zapisnik je tožniku vročila 26. 4. 2017. V nadaljevanju na straneh 4 do 6 obrazložitve navaja pripombe tožnika na naveden zapisnik, na strani 6 obrazložitve pa odgovore carinskega organa nanje. Tožnik ni podal konkretnih ugovorov na ugotovitve, navedene v zapisniku, temveč je pripombe podal zoper navedene izpodbijane akte in postopke ter navedel svoje mnenje, kako bi moral carinski organ odločiti, zato se carinski organ do njih ni izrekel, saj se je do teh navedb izrekel že v predhodnih postopkih pred izdajo citiranih aktov. O njih sta se tudi že izrekla Ministrstvo za finance in Upravno sodišča RS ter tožnikove pritožbe oz. tožbe zoper citirane upravne odločbe zavrnila.

4. Carinski organ je preizkusil predlog za obnovo postopka v smislu 1. in 4. točke 260. člena ZUP in ugotovil, da ga je potrebno zavreči. Obnovitveni razlogi po navedenih točkah niso podani. V danem primeru ne gre za nova dejstva in nove dokaze (tč. 1) in tudi ne gre za predhodno vprašanje (tč. 4). V konkretnem primeru navedene listine in razveljavitev navodil, na katere se carinski organ pri izdaji predmetnih odločb niti ni opiral, ne predstavlja novo dejstvo ali nov dokaz in tudi ne gre za predhodno vprašanje. Okoliščina, na katero se predlog za obnovo postopka opira, ni niti verjetno izkazana, zato je carinski organ na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP predlog za obnovo postopka s sklepom zavrgel. 5. Carinski organ je tudi presojal tožnikov predlog za izrek ničnosti citiranih upravnih aktov v smislu določbe 280. člena ZUP in ugotovil, da ni utemeljen. Predlog za izrek ničnosti je podala upravičena oseba, na katero upravni akti glasijo pri pristojnemu organu, ki je odločbe izdal, vendar pa niso podani zakonsko določeni razlogi iz 1. do 6 točke 279. člena ZUP, zaradi katerih se upravna odločba lahko izreče za nično. Predmetne odločbe so bile v postopku izdane na zahtevo stranke, pri carinskemu organu v zadevah iz carinske pristojnosti, na podlagi tedaj veljavnih carinskih predpisov. Odločbe so po vsebini zavrnilne in se tako ne morejo izvršiti ter tudi ne povzročiti dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. V njih ni nepravilnosti, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za izrek ničnosti. V omenjenih odločbah Navodilo o izpolnjevanju in izdaji potrdila o gibanju blaga EUR.1 ali EUR-MED za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici Skupnosti (Navodilo 3/2017), katerega preklic je bil objavljen na spletni strani GFU 1. 1. 2017, carinski organ ne navaja in se nanj ne sklicuje ter nanj tudi ne opira odločitve v navedenih odločbah. Preklica Navodila 3/2017 in internega dopisa GFU z dne 3. 1. 2017, s katerim tožnik utemeljuje predlog za izrek ničnosti navedenih odločb, ni mogoče šteti kot ustreznega dokaza za obstoj kateregakoli ničnostnega razloga iz prvega odstavka 279. člena ZUP, zato tožnikovemu predlogu za izrek ničnosti carinski organ ni ugodil. Preveril je tudi ali obstajajo razlogi iz prvega odstavka 274. člena ZUP za odpravo ali spremembo po nadzorstveni pravici in ugotovil, da tudi zakonski pogoji iz prvega odstavka 274. člena ZUP niso podani. Predmetnih odločb ni izdal krajevno ali stvarno nepristojen organ, o tem še ni bila izdana pravnomočna odločba in z njimi tudi ni bil očitno prekršen materialen predpis. S temi odločbami je bila zavrnjena zahteva tožnika za naknadno izdajo potrdil o prometu blaga EUR.1. Tožnik ni izkazal obstoja zakonsko določenega ničnostnega razloga iz prvega odstavka 279. člena ZUP in tudi ne razlogov iz 274. člena ZUP za odpravo ali razveljavitev po nadzorstveni pravici.

6. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil in ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni. Prvostopenjski organ je zavrnil tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti na podlagi 280. člena ZUP in zavrgel predlog za obnovo postopka na podlagi 1. in 4. točke 260. člena ZUP za 11 odločb carinskega organa, ki so bile že dokončne in pravnomočne. Delno gre za primere, ko je tožnik v svojem imenu in za tuj račun pri slovenskih carinskih organih vlagal carinske deklaracije, s katerimi je za trajni izvoz deklariral rabljena osebna vozila, po odobritvi prepustitve blaga v prost promet pa je pri carinskih organih vložil še zahtevo za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga EUR.1. Tožnik je predložil izjave izvajalcev oz. dobaviteljev, ki so bile ocenjene kot pomanjkljive oz. neustrezne, zato je bila izdaja EUR.1 zavrnjena. Pravilnost odločitve je potrdilo Ministrstvo za finance in Upravno sodišče RS. Poleg navedenega je tožnik v svojem imenu in za tuj račun pri slovenskih carinskih organih vlagal carinske deklaracije, s katerimi je za trajni izvoz deklariral rabljena osebna vozila in predložil obrazec o poreklu blaga EUR.1, ki ga je carinski organ potrdil. Pri naknadnem preverjanju pa je ugotovil, da so predložene listine neustrezne in da izdana potrdila EUR.1 ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev. Na istih izjavah proizvajalcev oz. dobaviteljev, ki jih je carinski organ že ocenil kot neustrezne in pomanjkljive z dokončnimi odločbami, sedaj tožnik utemeljuje predlog za obnovo postopkov. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 260. člena ZUP. Tožnik kot novo dejstvo in nov dokaz nudi izjave proizvajalcev oz. dobaviteljev, ki jih je davčni organ predhodno v postopkih že ocenil za neustrezne in pomanjkljive. Take izjave ne morejo predstavljati nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP, saj gre za star dokaz, ki je bil že neuspešno uporabljen v že končanih postopkih. Zgolj trditev, da je do zavrnitve dokaza prišlo zaradi spremenjenih usmeritev carinskega organa v posledici preklica Navodila 3/2017 v letu 2017, pa ni dovolj. Dopis Evropske Komisije predstavlja le mnenje oz. stališče in ne gre za novo dejstvo. Tudi ni podan pogoj iz 4. točke 260. člena ZUP in ne gre za predhodno vprašanje. Navedenih 11 odločb se ne opira na nobeno predhodno vprašanje. Okoliščine iz prvega in drugega odstavka 260. člena ZUP niso niti verjetno izkazane, zato je prvostopenjski organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP.

7. Pravilno je prvostopenjski organ tudi zavrnil zahtevo za izrek ničnosti citiranih odločb na podlagi 280. člena ZUP, saj ni bil podan noben razlog iz 279. člena ZUP. Tožnik navaja, da so napadene odločbe posledica službenih usmeritev A. A., čemur še vedno sledi B. B., ki je sodelovala pri odločanju. Iz navedenega pritožbeni organ smiselno sklepa, da tožnik uveljavlja ničnostni razlog iz 5. točke 279. člena ZUP, ki je podan, če je odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiski ali drugega nedovoljenega dejanja. Ta razlog v konkretnem primeru ni izkazan, kar pojasni na strani 5 obrazložitve. Tudi ostali ničnostni razlogi iz 279. člena ZUP, katerega vsebino navaja, niso izkazani. Izpodbijanih 11 odločb je bilo izdanih v postopku naknadne izdaje potrdil o poreklu blaga oz. naknadnega preverjanja verodostojnosti in točnosti izdanih potrdil o poreklu blaga, kar nesporno sodi v pristojnost uprave, o sporih pa odloča Upravno sodišče. Z navedenimi odločbami so bile tožnikove zahteve za izdajo potrdil EUR.1 zavrnjene, oziroma je bilo ugotovljeni, da že izdana potrdila EUR.1 ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev verodostojnosti in točnosti. Namen izpodbijanih odločb ni izvršljivost, z njimi se ne nalaga nobenih obveznosti, zato obstoj razloga ničnosti zaradi neizvršljivosti ne more podan, biti glede na naravo teh odločb. Posledično tudi ne morejo povzročiti dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Ničnostni razlog po 4. točki 279. člena ZUP je podan le, če gre za odločbo, ki se lahko izda le na zahtevo stranke, pa stranka take zahteve ni podala. Navedene odločbe pa se izdajajo po uradni dolžnosti. Kršitev materialnega prava, ki jo v postopku uveljavlja tožnik, pa ne predstavlja ničnostnega razloga po 6. točki 279. člena ZUP, če ni zanjo v materialnem predpisu taka posledica določena. Glede na navedeno je po mnenju pritožbenega organa izpodbijana odločba pravilna.

8. Tožnik je vložil tožbo in dopolnitev tožbe zoper odločbo davčnega organa, s katero je bil zavrnjen tožnikov predlog za izrek ničnosti dokončnih zavrnilnih odločb, izdanih v upravnem postopku na zahtevo stranke, ki jih navaja in zoper sklep, s katerim je bil kot nedovoljen zavržen njegov predlog za obnovo postopka naknadnih kontrol pod opravilnimi številkami, ki jih prav tako navaja. Meni, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, materialno pravo napačno uporabljeno in da so bila kršena pravila postopka. Tožbo vlaga kot posledico nastanka novega pravnega dejstva oz. dokaza, izdaje sekundarnega pravnega vira - preklic starega in izdaja novega navodila, ki je obvezni operativni sekundarni vir prava, ki ga je toženka izdala skupaj z priporočili in tako posegla v uporabo pravnih pravil. Toženka je uvedla nova pravila glede izdaje in uporabe izjav dobaviteljev na notranjem trgu za blago s statusom preferencialnega porekla. S tem je toženka javno objavila in ustvarila novo pravno dejstvo v obliki preklica predhodnega pravila in sicer: Navodila o izpolnjevanju in izdaji potrdila o gibanju blaga EUR.1 ali EUR-MED za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici Skupnosti št. 3/2007 z dne 19. 6. 2007. S tem je toženka izvedla nadaljnje usmeritve in priporočila upravnega organa kot posledico uskladitve s tako imenovanim stališčem Evropske komisije glede vlaganja zahtevkov za izdajo potrdila o gibanju blaga. Evropska komisija naj bi menila, da je izjava dobavitelja na notranjem trgu le eno izmed dokazil in izdala še svoje mnenje, da je mogoče izdati potrdilo o gibanju blaga za rabljena vozila brez izjave dobavitelja, torej izjava ni obvezni, marveč fakultativni dokument pri izdaji potrdila o gibanju blaga, ob pogoju, da gre za blago, ki izpolnjuje vse standarde po definiciji preferencialnega blaga, kar pojasni na strani 3 tožbe. Po mnenju tožnika novelirano navodilo carinskega organa predstavlja novo dejstvo oz. primerno dejstvo oz. potencialno pravno novost in nove smernice oz. nove sistemske rešitve, ob isti pravni podlagi. Predmet pravnega razmerja lahko opredelimo kot vzrok, zaradi katerega pravni subjekti stopajo v konkretna pravna razmerja. Za nastanek pravnega razmerja morajo biti izpolnjeni pogoji: pravna dopustnost razmerja, opredeljenost razmerja s splošnimi pravili, nastopati morajo pravna dejstva, ki so dogodki in človekova dejanja, ki nastanejo s človekovo voljo in zavestjo. Pravna razmerja so lahko pravno dopustna ali pravno nedopustna.

9. Tožnik se ne strinja z izpodbijano odločbo in sklepom in meni, da je preveč formalističen. Obrazložitev zavrženja predloga za obnovo postopka citiranih upravnih aktov sloni na prvem odstavku 267. člena ZUP, katerega vsebino navaja. Če pogoji za obnovo niso izpolnjeni, pristojni organ predlog za obnovo zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP). Tožnik meni, da zakonodajalec ni imel v mislih pri kreiranju navedene določbe situacije, ko dejanje upravnega organa s preklicem Navodila o izpolnjevanju in izdaji potrdila o gibanju blaga EUR.1 ali EUR-MED za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici Skupnosti št. 3/2007 z dne 19. 6. 2007 in nastankom ter usmeritvijo novega navodila ustvari nov položaj in novo dejstvo med izvozniki blaga in carinsko upravo, ob uporabi istih materialnih predpisov, kar pojasni na strani 4 tožbe. Namen določbe 1. točke 260. člena ZUP je varovati interes vseh udeleženih v postopku, varovati načelo zakonitosti in načelo sorazmernosti. Gre za izredno pravno sredstvo. Predlog za obnovo postopka je tožnik vložil zaradi nastanka novega pravnega dejstva oz. dokaza, to pa je sprememba stališča toženke pri obravnavi rabljenega blaga. Carinski organ v konkretnih postopkih ni pravilno upošteval vseh dejstev in okoliščin z nastankom spremembe izvajanja materialnih predpisov s tem, ko je tožniku zavrnil zahtevo in odrekel pravico navajanja določenih dejstev, pomembnih za sprejem pravilne odločitve. Carinski organ je tožniku odrekel možnost uporabe predloženih izjav, kar predstavlja samovoljo upravnega organa. Napačna opredelitev izdaje izjave je privedla do napačnih odločitev upravne in sodne veje oblasti. Novo dejstvo in nov dokaz morata sama zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bili to dejstvo oz. dokazi navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Nov dokaz mora obstajati že v času pred izdajo odločbe, vendar stranka zanj ni vedela ali ga imela možnost uporabiti. Carinski organ pa je sistemsko suspendiral možnost uporabe izdanih izjav - potrdil o poreklu blaga na podlagi pravnega formalizma. Tožnik kot nov dokaz nudi pravilno in dopustno uporabo izjave proizvajalcev in dobaviteljev, ki jih je uveljavljal v končanih prejšnjih postopkih, vendar neuspešno, saj jih je carinski organ ocenil kot nezadostne oz. neustrezne. Te izjave, po mnenju toženke, ne morejo predstavljati novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP, saj gre za star dokaz, ki je že bil (neuspešno) uporabljen v končanih postopkih, čeprav ga formalno in vsebinsko ni presojala, marveč ga je zavrgela zaradi neustreznosti. Novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP pomeni dejstvo, za katerega je stranka oz. organ izvedela naknadno in bi lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi zanj vedela pred izdajo odločbe. Carinski organ navaja, da je izjave proizvajalcev oz. dobaviteljev že enkrat ocenil kot neustrezne, kar pa je carinski organ storil zaradi spremenjenih usmeritev carinskega organa v posledici preklica Navodila o izpolnjevanju in izdaji potrdila o gibanju blaga EUR.1 ali EUR-MED za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici Skupnosti št. 3/2007 z dne 19. 6. 2007, ki izhaja iz dopisa FURS št. 4246-895/2016-1 z dne 3. 1. 2017, na katerega naj bi napotila Evropska komisija. Po mnenju carinskega organa gre zgolj za mnenje oz. stališče, ki ju ni mogoče upoštevati kot novo dejstvo, šlo pa bi morebiti lahko za napačno uporabo materialnega prava, zaradi česar obnova postopka po določbi 260. člena ZUP ni možna. Po mnenju tožnika predstavlja navedeno stališče toženke kršitev prava EU in predstavlja dejstvo, zaradi katerega je organ po uradni dolžnosti dolžan obnoviti postopek in odločiti v skladu s pravnim redom EU. Tožena stranka ni presojala predloženih izjav s stališča dopustnosti in obličnosti izdanih izjav, ampak je presojala predložene materialne dokaze samo s stališča pravnega razmerja med subjekti in blagom ter pravicami iz blaga, kar pojasni na strani 5 tožbe.

10. Tožnik meni, da je vsaka jasno izražena volja toženke v obliki navodila ali preklica navodila novo pravno dejstvo, ki posega v zapadle pravice ali določa nove pravice in dolžnosti. Preklic določene pravne norme predstavlja novo nastalo dejstvo (preklic Navodila 3/2017), kot pravnega temelja za odločanje upravnega organa. V konkretnem primeru gre za več pravnih dejstev, ki jih navaja na strani 6 tožbe in kar pojasni na straneh 5 in 6 tožbe. Pravilno je stališče tožnika, da je možno in dopustno kot dokumentarno dokazno gradivo predložiti tudi izjavo dobavitelja ali izjavo proizvajalca v obliki izjave dobavitelja iz Priloge I za rabljena vozila. Tožnik poudarja, da je Uredba ES 1207/2001 v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah Skupnosti. Ni jasna podlaga za stališče carinskega organa, da izda izjavo dobavitelja lahko izključno zgolj samo zadnji dobavitelj na notranjem trgu in da mora dobavitelj takšno izjavo vključiti v trgovinski račun za navedeno pošiljko, na dobavnico in na katerikoli drug trgovinski dokument. To pomeni, da je izjava dobavitelja sestavni del trgovinskega računa. Po mnenju tožnika se izjava lahko sprejme tudi, če je sestavljena samostojno, ločeno in ni del trgovinskega dokumenta, vendar mora vsebovati vse podatke, ki jih navaja. Kljub diskrecijski pravici FURS pri implementaciji Uredb 1207/2001 in 1617/2016 v okviru carinskega prava EU, je navedena razlaga carinskega organa močno presegla uporabo prava, kar pojasni. Pravno-formalno se izjava iz Priloge I imenuje izjava in jo je potrebno kot tako po pravno-oblični vsebini obravnavati zgolj s stališča dejstva, da administrativno potrjuje, da ima blago navedeno v njej, preferencialni status in je kot tako upravičeno do preferencialne obravnave. V nadaljevanju na strani 8 tožbe navaja upravno prakso od leta 2010 do danes. Meni, da je toženka izjavo proizvajalca neupravičeno in nezakonito ocenila kot neustrezno, ker ni bila izdana zgolj in samo v skladu z določili 3. člena Uredbe, in ni bila vključena v trgovinski račun ali dobavnico ali drug dokument. Kot odgovornega nosilca področja pa navaja A. A. Sklicuje se na 5. člen Uredbe 1207/2001, ki eksplicitno opredeljuje administrativni obrazec ter izdelavo izjav dobavitelja na obrazcu, predpisanem s Prilogo 1 in ne na način, kot ga navaja toženka v svojih upravnih aktih ter zavajajočih ugotovitvah, da mora biti izjava dobavitelja sestavni del komercialnih listin v primeru izdaje v skladu s 3. členom citirane Uredbe in Priloge I, kar pojasni na strani 9 tožbe. Ocena predloženih izjav kot nezadostnih oz. pomanjkljivih, je v nasprotju z načelom zakonitosti in proste presoje dokazov. V nadaljevanju navaja razlike med pojmom „ocene“ in pojmom „strokovne presoje“.

11. Po mnenju tožnika je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Odločitev je v nasprotju z načelom pravičnosti in pričakovanim gospodarnim ravnanjem oz. učinkovito uporabo posrednih pravnih norm za rabljeno blago, ki ima status sekundarnega pravnega vira. Toženka je v vseh predhodnih postopkih napačno uporabila materialno pravo in kršila: 2. člen, 3.a člen, 8. člen, 14. člen, 21. člen, 22. člen, 23. člen, 24. člen, 25. člen, 26. člen, 33. člen, 120. člen, 125. člen in 153. člen Ustave RS in 6. člen, 13. člen, 14. člen in 17. člen EKČP. Sodišču tožnik predlaga, da dopusti obnovo postopkov za vse naveden izdane akte v tožbenem zahtevku, ki so bili izdani kot posledica zahteve g. A. A. in naloži izdajo novih upravnih aktov, ki sledijo carinskim pravnim normam in carinskemu pravu EU. Upravno sodišče naj v zadevi presodi in presojo obrazloži. V nadaljevanju na strani 11 tožbe navaja primere različne sodne prakse glede možnosti uporabe izjave v skladu s 5. členom in Prilogo I Uredb 1207/2001 in 1617/2006. Različna sodna praksa po mnenju tožnika predstavlja poseg v vladavino prava, krši načelo zaupanja v pravo in nepristranskega sojenja.

12. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da naj izpodbijani akt odpravi oz. podrejeno razveljavi, tožbenim predlogom ugodi in poredno vrne zadevo carinskemu organu II stopnje v ponovno odločanje. Podrejeno predlaga, da sodišče zaradi različne sodne prakse zaprosi Sodišče evropske Unije v obliki predhodnega vprašanja ali so priložene izjave v nasprotju z materialnimi predpisi in se kot tako izdane v poslovnem razmerju med subjekti ne morejo obravnavati kot točne in verodostojne oziroma, ali je na podlagi priloženih izjav mogoče zanesljivo zaključiti, da blago ni mogoče prepoznati s statusom preferencialnega porekla in vložnik zahtevka potrdila o gibanju blaga ni upravičen do njega oziroma z njimi ni mogoče verodostojno in točno potrditi preferencialnega porekla blaga. Sodišče naj izvede ugotovitveni postopek ali ima tožnik (CB - customs broker) po pravnem položaju v carinskem postopku sploh lahko status pravdne stranke v sodnem in upravnem postopku, saj na pravilni status stranke v upravnem postopku zgolj stranka – organ, oziroma ali je tožnik zgolj stranski udeleženec v odnosu do toženke in njenih zahtev po naloženih dejanjih ali predložitvi listin, ki jih ne more izvesti ali jih nima v posesti in ne predstavljajo del poslovnega odnosa med izvoznikom in carinskim zastopnikom, le-teh predložiti ali pa gre za direktni odnos med toženko in izvoznikom, kot to določa lex specialis - CZS. Predlaga tudi, da sodišče izvede javno obravnavo in sooči stranke postopka, kjer naj bo artikulirano pojasnjeno, kakšna je bila vloga subjektov in pooblaščenih oseb, zakaj se je sprejemalo take odločitve, ali so pooblaščene osebe, ki so vodile postopek delovale samostojno ali podrejeno hierarhiji organa. Predlaga tudi, da se do končne odločitve zadrži odločanje o zadevi, saj želi tožnik seznaniti pristojni generalni direktorat Komisije EU (Direktorat za pravosodje in notranjo trgovino), da se izjasni v zvezi z že priloženimi izjavami ali le-te izpolnjujejo pogoje za preferencialno obravnavo blaga, ali je položaj carinskega zastopnika v odnosu zahtev tožene stranke pravilno opredeljen, obremenjen z upravičenimi zahtevami tožene stranke, in se ne bi ponovno po nepotrebnem predlagala obnova postopka v primeru kršitve, uvedba postopka zoper Republiko Slovenijo zaradi kršitve prava EU in samovoljne interpretacije Uredb EU 1207/2001, 1617/2006 in 2447/2015. Predlaga tudi, da sodišče toženki naloži, da mu v fizični obliki posreduje in predloži Mnenje Evropske Komisije, ki je pravna podlaga za spremembo oziroma preklic Navodila 3/2007. Sodišče naj tožeči stranki kot stranskemu udeležencu upravnega in sodnega postopka, ki v javnem interesu EU opozarja na nepravilno uporabo prava EU, vrne vse stroške postopka.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

14. Na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) je v zadevi odločala sodnica posameznica.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba in sklep pravilna in zakonita ter utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in pritožbeni organ, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

17. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo za izrek ničnosti za 11 citiranih upravnih aktov, z izpodbijanim sklepom pa je zavrgel zahtevo za obnovo postopka v zvezi s citiranimi 11 upravnimi akt. Tožnik v tožbenem zahtevku sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi, pri čemer pa v tožbi navaja zgolj razloge glede predloga za obnovo postopkov v zvezi s citiranimi upravnimi akti, ki ga je prvostopenjski organ zavrgel. Tožnik v tožbi ni navedel razlogov, zaradi katerih bi bila predmetna odločba, s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov predlog za izrek ničnosti 11 upravnih odločb nepravilna in nezakonita. Sodišče je izpodbijani upravni akt presojalo zgolj v okviru tožbenih razlogov glede tožnikovega predloga za obnovo postopkov, končanih s citiranimi dokončnimi upravnimi akti. Glede na navedeno je predmet tega upravnega spora presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka v zvezi s citiranimi odločbami. Tožbenih razlogov, ki se ne nanašajo na predmet tega postopka, sodišče ni presojalo.

18. Napadenih 11 upravnih odločb je bilo izdanih v zadevah naknadne izdaje potrdil o poreklu blaga oziroma naknadnega preverjanja verodostojnosti in točnosti izdanih potrdil o poreklu blaga. Z navedenimi odločbami so bile zahteve za izdajo potrdil EUR.1 zavrnjene oziroma je bilo ugotovljeno, da že izdani EUR.1 ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev verodostojnosti in točnosti. Navedeni 11 odločb je pravnomočnih in dokončnih.

19. Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem sporu ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) se obnovi iz razlogov, ki so taksativno navedeni v 260. členu ZUP. Na podlagi 1. točke 260. člena ZUP se postopek, končan z odločbo, zoper katerega v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva med drugim obnovi tudi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Določba 260. člena ZUP predvideva obstoj dveh osnovnih pogojev, ki morata biti izpolnjena in sicer: da je bil upravni postopek končan z dokončno odločbo, drugi pogoj pa je obstoj verjetno izkazanega vsaj enega obnovitvenega razloga, navedenega v 260. členu ZUP. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek lahko obnovi delno ali v celoti in je mogoča le ob izpolnitvi pogojev, ki jih določa zakon. Razlogi, navedeni v določbi 260. člena ZUP so taksativno našteti, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere. Tudi iz razloga, ker gre za izredno pravno sredstvo, torej izjemo od splošnega pravila, velja posledično restriktivna razlaga določbe 260. člena ZUP, ob upoštevanju in spoštovanju ustavnih načel pravne države in pravnomočnosti. Bistvo spoštovanja pravnomočnosti je v tem, da pravnomočno urejenih razmerij praviloma ni mogoče spreminjati in se stranke lahko nanje zanesejo. Izredna pravna sredstva, med njimi tudi obnova upravnega postopka, pa pomeni poseganje v navedeni temeljni ustavni načeli, po katerih pravnomočna upravna odločba glede vprašanja, ki se z njo ureja, zagotavlja pravno varnost oziroma zaščito z njo pridobljenih pravic.

20. Upoštevaje predhodno navedeno in določbo 260. člena ZUP lahko o novih dejstvih in dokazih govorimo le v primeru, ko gre za dejstva in dokaze, ki ne samo, da v že dokončno končanem upravnem postopku niso bila uporabljena, ampak jih stranke tudi niso mogle uporabiti, ker za dejstva niso mogle vedeti oziroma so jim bili dokazi nedosegljivi. Drugače povedano, kot novo dejstvo ali dokaz ni mogoče uporabiti dejstev, ji so jih stranke že dokazovale v postopkih končanih z odločbo, zoper katerega v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva ali dokazov, ki so jih že predložile v teh rednih postopkih ali so jih mogle pridobiti že v teh rednih postopkih. Tožnik je kot novo dejstvo oziroma nov dokaz navajal predložene izjave proizvajalcev oziroma dobaviteljev, ki jih je carinski organ v prejšnjih postopkih ocenil kot nezadostne oziroma neustrezne in v teh zadevah že dokončno odločil. V navedenih 11 dokončnih upravnih odločbah je carinski organ zavrnil tožnikov zahtevek za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga – potrdila o gibanju blaga EUR 1 za obravnavano blago oziroma je z odločbo ugotovil, da predloženo potrdilo o gibanju blaga EUR.1 za navedeno blago ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti. Tudi po presoji sodišča ne gre za nov dokaz dokaz, marveč za star dokaz, ki ga je carinski organ v konkretnih rednih postopkih že presojal in o zadevah tudi že dokončno odločil ter ne gre za nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Gre za stara dejstva, ki so že obstajala v času prvotnega postopka, končanega z odločbo, zoper katero ni več rednega pravnega sredstva. Tudi sicer morebitno napačno presojena dokumentacija, ki je bila priložena vlogi, ne predstavlja novega dejstva ali novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Glede na navedeno tožnik verjetnega obstoja obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP ni izkazal. 21. Tožnik kot novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP navaja tudi Navodilo o izpolnjevanju in izdaji potrdila o gibanju blaga EUR.1 ali EUR-MED za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici Skupnosti št. 3/2007 z dne 19. 6. 2007, katerega preklic je bil objavljen na spletni strani GFU 1. 1. 2017 in interni dopis GFU z dne 3. 1. 2017 oz. preklic navodila ter dopis Evropske Komisije TAXUD/A1/ECF/mcD82013) 1372662. Navedeno navodilo carinskega organa in njegov preklic tožnik v tožbi opredeljuje kot podzakonski akt oziroma kot obvezni operativni sekundarni vir prava (stran 2 tožbe). V takšnem primeru uporaba takšnega akta predstavlja uporabo materialnega prava in ne gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz. Napačna uporaba materialnega prava pa ni navedena v določbi 260. člena ZUP kot razlog za obnovo postopka. Razlog napačne uporabe materialnega prava namreč lahko stranke uveljavljajo v prvotnem postopku. V primeru, da je podzakonski akt v nasprotju z zakonom, pa ima stranka v konkretnem postopku pred sodiščem možnost predlagati exceptio illegalis. Obnova postopka tudi ni možna, kadar je bil pozneje sprejet drugačen pravni predpis ali kadar je bila sodna ali upravna praksa o nekem vprašanju pozneje spremenjena. Tudi odločba Ustavnega sodišča RS, s katero je uvedena drugačna razlaga materialnega prava, kot je bilo uporabljeno v pravnomočno končanih upravnih postopkih, ni novo dejstvo oziroma nov dokaz, zato v vseh predhodno navedenih primerih obnova postopka ni dopustna. Po povedanem tudi po presoji sodišča navedeno navodilo oziroma razveljavitev tega navodila, na katerega se carinski organ pri izdaji predmetnih dokončnih upravnih odločb niti ni opiral, ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza. Enako velja tudi za dopis Evropske Komisije na katerega se tožnik sklicuje v tožbi in sicer dopis št. TAXUO/A1/ECF/mcD(2013) 1372662, sklic CHAP(2012)03595, ki pa vsebinsko predstavlja mnenje oziroma stališče, ne gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Tožnik v tožbi sam tudi navaja, da je predlog za obnovo postopka vložil zaradi nastanka novega pravnega dejstva oz. dokaza, to pa je sprememba stališča toženke pri obravnavi rabljenega blaga. Po predhodno navedenem pa sprememba prakse upravnih organov in sprememba stališč upravnih organov ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, končani z dokončno upravno odločbo, ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza v smislu 1. točke 2160. člena ZUP. Po povedanem predhodno navedene okoliščine na predstavljajo novega dejstva oz. novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

22. Na podlagi 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Ko prejme pristojni organ predlog za obnovo mora preizkusiti ali je dovoljen, popoln in pravočasen in ali je okoliščina, na katero se predlog opira verjetno izkazana. Na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP je prvostopenjski organ opravil predhodni preizkus tožnikovega predloga za obnovo postopka in ugotovil, da okoliščine, na katere se predlog opira niso verjetno izkazane. Tudi sodišče meni, da okoliščine, na katere se opira tožnikov predlog za obnovo postopka niso niti verjetno izkazane. Tožnik v predlogu za obnovo postopka ni z vsaj stopnjo verjetnosti utemeljil obstoja razlogov, zaradi katerih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati novih dejstev in dokazov preden je bil prejšnji postopek končan z dokončno upravno odločbo. Slednje pa je pogoj, da se obnova dovoli. V primeru, če ta pogoj ni izpolnjen, je predlog za obnovo postopka nedovoljen in nepopolen ter ga je potrebno zavreči. Zato je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP povsem pravilno obravnavani predlog za obnovo postopka z izpodbijanim sklepom zavrgel. 23. Sodišče ne vidi razloga za postavitev predhodnega vprašanja SEU, kot ga navaja tožnik, saj ni relevantno za rešitev konkretnega upravnega spora. Tožnikov predlog za zadržanje odločanja v predmetni zadevi, ker želi tožnik seznaniti pristojno Komisijo EU z obravnavano zadevo, ni podprt z zakonsko določenimi razlogi za zadržanje.

24. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Sporna je razlaga prava in sicer kaj lahko predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Svoja stališča glede razlage prava je tožnik navajal v pritožbi in se je do njih opredelil že pritožbeni organ. Enaka stališča je tožnik nato uveljavljal tudi v tožbi in se je do njih opredelilo sodišče v obrazložitvi te sodbe.

25. Po povedanem sta izpodbijana odločba in sklep pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Po presoji sodišča je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.