Jedro

Druge osebe, razen denacionalizacijskih upravičencev, ne morejo vzpostaviti lastninske pravice na stavbnih zemljiščih, ker ta vzpostavitev ni zakonsko urejena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi občinskega sekretariata za urejanje in varstvo okolja občine z dne 23. 3. 1993, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji 31. člena zakona o denacionalizaciji za vzpostavitev te pravice glede na to, da je tožnica sporno zemljišče dobila v uporabo z dedovanjem v letu 1966. Tožnica v tožbi navaja, da ne soglaša z odločitvijo tožene stranke. Meni, da ima po določbi 31. člena zakona o denacionalizaciji pravico, zaradi legitimne pravice uporabe na podržavljenem stavbnem zemljišču. To še posebno zato, ker je tudi v ustavi podana podlaga za takšno odločitev. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o danacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - ZDen) v 31. členu določa, da se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. V obravnavani zadevi pa gre za problem denacionalizacije oziroma vzpostavitve lastninske pravice na solastnem delu stavbnega zemljišča, na katerem je tožeča stranka pridobila pravico brezplačne uporabe na podlagi sklepa o dedovanju. Sporno zemljišče torej ni bilo podržavljeno tožnici, ampak enemu od njenih pravnih prednikov. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da za vzpostavitev lastninske pravice na tem zemljišču ni podlage v določbi 31. člena ZDen. Lastninske pravice po tej določbi namreč ni mogoče vzpostaviti v korist osebe, ki je nepremičnino pridobila na podlagi sklepa o dedovanju, ker pač ta oseba ni denacionalizacijski upravičenec, zakon pa ne ureja v celoti problema lastninjenja stavbnih zemljišč. Iz tega razloga in pa zato, ker zaenkrat vzpostavitev lastninske pravice na stavbnih zemljiščih, razen seveda za denacionalizacijske upravičence po zakonu o denacionalizaciji, zakonsko ni urejena, o morebitnih zahtevkih za vzpostavitev lastninske pravice sploh ni možno odločati v upravnem postopku. Zato je že tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno opozorila, da bi prvostopenjski organ, ki je zavrnil tožničino zahtevo, moral ravnati po določbah 25. in 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in njeno zahtevo zavreči. Tožena stranka sicer sama ni popravila izreka odločbe prvostopenjskega organa, ker je ugotovila, da tudi v primeru uporabe zavrženja zahteve odločitev za tožnico ne bi bila ugodnejša. In s tako ugotovitvijo soglaša tudi sodišče. Ker je sodišče ugotovilo, da razlog nepravilne uporabe materialnega prava v konkretnem primeru ni podan, kršitve pravil postopka pa niso mogle vplivati na odločitev, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe Zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).