Jedro

Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost.Izbira te možnosti pa pride v po1tev le tedaj, kadar to dolo1a zakon in 1e s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete.Glede na vsakokratne okoli11ine je torej organ dolan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kak1en nain naj stranki omogoi, da uresnii vsa svoja procesna upravienja, 1e posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj poloaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajoimi ustavnimi pravicami.Skraj1ani ugotovitveni postopek lahko organ izvede le, ko ugotovi, da so za tak postopek podani zakonski pogoji, kar mora v obrazloitvi odloitve tudi pojasniti.

Toena stranka bi morala navesti zakonsko dopustne razloge za opustitev zasli1anja stranke (in s tem spo1tovanja pravice do izjave), esar ni storila, v nasprotnem bi morala toniku pravico do izjave v postopku glede izdaje izpodbijanega sklepa omogoiti (preko izvedbe osebnega razgovora). Za zakonitost izpodbijanega sklepa bi torej morala pojasniti, zakaj v tonikovem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tobene navedbe oitno negativno vplival na njegov pravni poloaj, kljub opustitvi osebnega razgovora in odloitvi po skraj1anem ugotovitvenem postopku ni bilo poseeno v jedro naela zasli1anja stranke.

Izrek

I.Tobi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo 1t. 2142-5555/2026/7 (007121 - 04) z dne 38. 8. 2026 (verjetno 30. 8. 2026 - opomba sodi1a) se odpravi in se zadeva vrne toei stranki v ponoven postopek.

II.Predlogu za izdajo zaasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomone odloitve sodi1a v tem upravnem sporu odloi izvr1itev sklepa Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo 1t. 2142-5555/2026/7 (007121 - 04) z dne 38. 8. 2026 (verjetno 30. 8. 2026 - opomba sodi1a).

III.Toba se v delu, s katerim toea stranka s tobenim zahtevkom zahteva povrnitev stro1kov postopka, zavre.

Obrazloitev

Izpodbijani sklep

1.Toena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pro1njo tonika za priznanje mednarodne za1ite in odloila, da je ne bo obravnavala, saj je za nadaljnjo obravnavo pro1nje odgovorna Zvezna republika Nemdija. Nadalje je 1e odloila, da se predaja tonika izvr1i najkasneje v 1estih mesecih od 24. 8. 2026 ali od prejema pravnomone sodne odlobe v primeru, da je bila predaja odloena z zaasno odredbo. e zaradi pobega prosilca ali drugih upravienih razlogov predaje ne bo mogoe izvesti v 1est mesenem roku, se rok za predajo lahko podalj1a na najve 3 leta. Tonik bo obve1en o prvem predvidenem datumu in uri predaje.

1.Tudi z vidika varstva pravice iz 22. člena Ustave je bistveno, da postopek pred upravnim organom ne poseže v jedro načela zaslišanja stranke, ki je v tem, da se mora stranki omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj, kot negativno vpliva odločitev o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito.⁷,⁸ Navedeno izhodišče je skladno tudi z 19. členom Uredbe 2024/1351, ki ureja pravico prosilca do obveščenosti. Prvi odstavek navedenega člena namreč določa, da čim prej, v vsakem primeru pa na dan registracije prošnje za mednarodno zaščito v državi članici, pristojni organ te države članice prosilcu zagotovi informacije o uporabi Uredbe 2024/1351, njegovih pravicah na podlagi te uredbe in obveznostih iz 17. člena Uredbe 2024/1351 ter o posledicah neizpolnjevanja obveznosti, določenih v 18. členu Uredbe 2024/1351 (gre za različne obveznosti, vezane na sodelovanje prosilca s pristojnimi organi). Te informacije vključujejo zlasti informacije o ciljih Uredbe 2024/1351, obveznostih sodelovanja prosilca s prisojnimi organi, merilih in postopku za določitev odgovorne države članice, posledicah predaje, možnostih, da prosilec navede utemeljene razloge, da pristojni organi razmislijo o uporabi diskrecijske klavzule, o pravici do osebnega razgovora in njegovem cilju v skladu z 22. členom Uredbe 2024/1351 (glej točke a-t prvega odstavka 19. člena Uredbe 2024/1351). Informacije v citirani določbi so navedene le primeroma (ne taksativno), kar pomeni, da ni izključena obveznost posredovanja tudi kakršnih koli drugih informacij, ki so upoštevne v okoliščinah posameznega primera. Drugi odstavek 19. člena Uredbe 2024/1351 določa, da ima prosilec možnost, da zahteva informacije o poteku postopka, pristojni organi pa prosilca obvestijo o tej možnosti.

2.Po presoji sodišča 19. člen Uredbe 2024/1351 določa samostojno pravico prosilca do obveščenosti. Ta se uresničuje tudi z opravo osebnega razgovora v skladu z 22. členom Uredbe 2024/1351, katerega namen je kot rečeno prav tako v tem, da se razčistijo morebitne nejasnosti glede informacij iz 19. člena Uredbe 2024/1351 (pridobljene primeroma preko predstavitvenega gradiva, s katerim se prosilci seznanijo v sprejemnici), torej da se te informacije po potrebi ustrezno še dopolnijo. Iz tega izhaja, da so zagotovila iz 19. in 22. člena Uredbe 2024/1351 medsebojno vsebinsko povezana.

3.Ob upoštevanju navedenih izhodišč bi tožena stranka morala navesti zakonsko dopustne razloge za opustitev zaslišanja stranke (in s tem spoštovanja pravice do izjave), česar ni storila, v nasprotnem bi morala tožniku pravico do izjave v postopku glede izdaje izpodbijanega sklepa omogočiti (preko izvedbe osebnega razgovora). Za zakonitost izpodbijanega sklepa bi torej morala pojasniti, zakaj v tožnikovem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na njegov pravni položaj, kljub opustitvi osebnega razgovora in odločitvi po skrajšanem ugotovitvenem postopku ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke. Šele v tem primeru bi lahko sodišče presojalo, ali je v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev tega načela privedla do nedopustnega posega v tožnikovo pravico 19. člena Uredbe 2024/1351, kot to trdi tožnik.

4.Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP⁹, saj iz izpodbijanega sklepa niso jasni razlogi za opustitev osebnega razgovora in tožnikove pravice do izjave preko načela zaslišanja stranke. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijan sklep odpraviti in zadevo vrniti upravnemu organu v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravno sodišče te kršitve ni odpravilo, saj tožnik na ta način ne bi bil postavljen v bistveno enak položaj, kot če navedene kršitve upravni organ ne bi povzročil, pomenilo pa bi tudi, da je na sodišče prenesen pretežni del bremena dokaznega postopka, ki ga zakon sicer nalaga upravnemu organu, za kar po mnenju sodišča v drugem odstavku 51. člena ZUS-1 ni podlage.¹⁰ V ponovnem postopku mora organ upoštevati zgoraj navedena stališča sodišča glede izvedbe postopka.

5.Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo zaradi absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka, se do preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

1.ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek 43. člena Uredbe 2024/1351, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Po sodni praksi tukajšnjega sodišča za izdajo začasne odredbe v tovrstnih sporih veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

2.Ni sporno, da bo tožnik, v kolikor ne pride do drugačne odločitve, iz Nemčije deportiran v Nigerijo. Ker je tožnik torej izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, tožena stranka pa ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe,¹¹ je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

K točki III izreka:

1.Tožnikova pooblaščenka je zahtevala povračilo stroškov postopka. Pooblaščenka je svetovalka za begunce, ti pa imajo skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na Upravnem in Vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Glede na navedeno sodišče ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce, zato je tudi del tožbe s stroškovnim zahtevkom moralo zavreči.

-------------------------------