Jedro

Nereparirana škoda ne predstavlja čiste denarne terjatve, zato je pravilna odločitev, da se upošteva cene na dan izdelave mnenja.

Odločitev o pravdnih stroških ni rezultat zgolj matematične operacije, temveč mora biti življenjsko sprejemljiva, pravična ter razumna. Dejstvo, da je postopek tekel daljše časovno obdobje, pa na samo odločitev o stroških postopka ne more imeti pomembnega vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in popravni sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo zneska v višini 2.529,40 EUR z obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do dneva sodbe v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, nato pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti dalje do plačila, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo. V preostalem delu – za znesek 7.653,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 1994 dalje do plačila (popravni sklep z dne 1. 12. 2014) – pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik je vložil dve pritožbi – pritožuje se po pooblaščencu, vlaga pa tudi laično pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ter popravni sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka. Podrejeno predlaga, da sodbo in sklep razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno odločanje. Tožnik uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Odločitev izpodbija v 1. točki izreka v obrestnem delu, v 2. in 3. točki izreka pa v celoti. Izpostavlja več uveljavljenih postavk, glede katerih sodišču očita napačno odločitev. Poudarja, da iz policijskega zapisnika ne izhaja vsa škoda, ki je nastala 17. 2. 1994. To je ugotovil tudi izvedenec B. v svojem cenilnem poročilu z dne 20. 7. 2006. Izvedenec B. je v letu 2005 opravil ogled objekta in ocenil vso škodo, ki mu je bila pokazana, nasprotna stranka pa temu ni ugovarjala. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je pri presoji vprašanja nastanka vtoževane škode upoštevalo zgolj policijski zapisnik, fotografije in cenilno poročilo izvedenca Š. Glede postavke, ki se nanaša na poškodovane panoramske stene, poudarja, da so bile poškodovane tri in ne samo ena, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenca B. Prvostopenjsko sodišče mu je priznalo zgolj 75 % uveljavljenega zneska iz naslova te postavke, ker naj ne bi kupil celotne panoramske stene, marveč le okvir oken. Vendar pa sodišče te ugotovitve ne pojasni. V škodnem dogodku 17. 2. 1994 so bili poškodovani drsni deli panoramskih sten in razbita stekla. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede razbitih pritličnih oken. V zvezi s tem poudarja, da ne gre za podvajanje škode, saj je izvedenec B. ugotovil škodo v dveh ločenih prostorih. Napačno ugotovitev dejanskega stanja pa uveljavlja tudi v zvezi s postavko, ki se nanaša na odtrgan odtok in zamašeno cev pri tušu v kopalnici. Poškodbi izhajata iz cenitvenega poročila izvedenca B., čeprav v policijskem zapisniku nista navedeni. Enak ugovor postavlja tudi v zvezi s postavko, ki se nanaša na razbita strešna okna. Meni, da ni dovolj le slediti policijskemu zapisniku, treba je upoštevati mnenje izvedenca B. Sodba glede poškodovanja okvirjev strešnih oken in fotografij nima razlogov. Tudi razbitje oken na hodniku ne izhaja iz policijskega zapisnika, škodo po navedeni postavki je ugotovil izvedenec B., v zvezi z njo pa je bila podana ustrezna trditvena podlag, ki izhaja iz cenitvenega poročila J. Opozarja, da je napačna odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče priznalo le od 1. 1. 2002 dalje. S predloženimi računi je izkazal, da je predmete in storitve, opisane v poročilu J., kar je del trditvene podlage, kupil tik pred škodnim dogodkom, te predmete pa je toženka v škodnem dogodku 17. 2. 1994 uničila, zato je upravičen do plačila zamudnih obresti od 15. 3. 1994 dalje. Zmotnost odločitve glede teka zamudnih obresti uveljavlja tudi tožnik v svoji laični pritožbi, v kateri poudarja, da bi mu morale biti priznane obresti od 15. 3. 1994 dalje. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. V pravdi je zmagal v pretežnem delu, opozarja pa tudi na dolgotrajnost postopka, kar narekuje odločitev, da se mu priznajo vsi stroški postopka.

3. Toženka je prav tako podala dve pritožbi, obe po pooblaščencih. Nanašata pa se na postavko v zvezi s poškodovanimi panoramskimi stenami. Meni, da je sodišče v zvezi s to postavko napačno ugotovilo dejansko stanje oz. zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Obe pritožbi poudarjata, da je toženka naredila zarezo zgolj na enem drsnem delu panoramske stene v dnevni sobi, sodišče pa je neutemeljeno zaključilo, da je bila poškodovana celotna panoramska stena. Izpostavlja, da je panoramska stena v dnevni sobi sestavljena iz treh sklopov: iz enega fiksnega dela in dveh drsnih delov. Ker je priznala zgolj zarezo na enem drsnem delu in ker dokazi v spisu ne izkazujejo nobenih drugih poškodb, izpovedba tožnika pa je neverodostojna, bi mu moralo sodišče priznati zgolj 1/3 prisojenega zneska. Ugovarja tudi priznani postavki za razbita strešna okna, ker leseni okviri niso bili poškodovani. Meni, da tožniku v zvezi s strešnimi okni ni nastala nobena škoda, zato do odškodnine iz tega naslova ni upravičen. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek za znesek 1.527,92 EUR oz. tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vključno s stroškovno posledico. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama, odgovor na pritožbo pa je podala toženka, ki predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in v izpodbijanih postavkah pritrjuje odločitvi prvega sodišča. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Prvo sodišče je napravilo življenjsko prepričljivo in logično dokazno oceno glede obsega in višine škode, nastale v škodnem dogodku 17. 2. 1994. Dokazno oceno je napravilo v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Pri svoji odločitvi ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno je uporabilo materialno pravo in popolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Glede postavke garaža – 4. poškodovana lesena okna tožnik neutemeljeno oporeka dokazni oceni prvega sodišča. Le-to je tehtno argumentiralo, zakaj ni mogoče slediti tožniku o poškodovanosti okenskih kril v garaži. Podlage za odločitev ne predstavlja le mnenje izvedenca Š., marveč širši sklop ugotovitev, ki tožnikovih trditev ne potrjujejo. Zahtevku ni mogoče ugoditi zgolj na podlagi mnenja izvedenca B. iz julija 2006, kar je več kot deset let po škodnem dogodku, saj sklop preostalih dokazov tožnikovih zatrjevanj ne izkazuje na ravni prepričanja. Toženka poškodovanje okenskih kril odločno zanika. Takšno poškodovanje pa tudi ne izhaja iz tožnikove trditvene podlage, niti ni zavedeno v policijskem zapisniku, zato je odločitev o zavrnitvi te postavke povsem pravilna, pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja pa neutemeljen.

8. Prepričljiva je tudi dokazna ocena glede postavke, ki se nanaša na teraso – 2. poškodovanje panoramske stene – okna. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni priznalo odškodnine tudi za preostali dve panoramski steni. V sodbi je prepričljivo pojasnjeno, da poškodovanje lesenih delov vseh treh panoramskih sten ni zatrjevano niti v trditveni podlagi. Prvo sodišče je izhajalo iz dejstva, da panoramski steni v otroški sobi in spalnici – z izjemo razbitega stekla – nista bili poškodovani, zato je deloma sledilo toženkini izpovedbi o poškodovanju le ene panoramske stene. Toženka želi v pritožbi, ki se osredinja predvsem na poškodovanje panoramske stene, zmanjšati obseg poškodb s poudarjanjem, da naj bi bila stena poškodovana le v obliki manjše zareze na nefiksnem delu. To naj bi po njenem narekovalo odločitev o priznanju le 1/3 zneska, ocenjenega za celotno panoramsko steno. Vendar pa je očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen. Prvo sodišče se je poglobljeno ukvarjalo tudi z vprašanjem obsega poškodb. Tožnikovo izpovedbo, da se okna ni več dalo normalno odpirati, je štelo za verodostojnejšo, podprta pa je tudi z izvedeniškima mnenjema izvedenca B. in Š. Izvedenca ugotavljata, da je škodo mogoče nadomestiti z zamenjavo oken, kar povzema tudi prvo sodišče. Tako niso utemeljeni toženkini pritožbeni očitki, ki gredo v smeri minimaliziranja poškodb in poskusa zniževanja zneska, potrebnega za njihovo odpravo. Višino odmene je prvo sodišče ustrezno zmanjšalo na račun že priznanih postavk ter dejstva, da tožnik ni kupil celotnega panoramskega okna. Podlago za slednjo ugotovitev je imelo v tožnikovi izpovedbi, da je po škodnem dogodku v letu 1993 kupil le okvire panoramske stene, zato je pritožbeni očitek, da je sodišče trditev postavilo brez razlogov, neutemeljen.

9. V zvezi s postavko terasa – 10. razbita pritlična okna na vzhodnem delu pritožbeno sodišče v celoti sledi ugotovitvam prvega sodišča. Njegova dokazna ocena glede podvajanja škode je prepričljiva in je pritožbena izvajanja ne morejo izpodbiti. Prvo sodišče je ob upoštevanju prostorske razporeditve ugotovilo, da dejansko tvorita kuhinja in dnevna soba en prostor, v tem prostoru pa ni šest oken podobnih dimenzij. Razbita pritlična okna so bila tako že upoštevana v priznani postavki dnevna soba, zato je bil zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen.

10. Prepričljiva in logična je tudi dokazna ocena, ki se nanaša na postavko kopalnica – 4. odtrgan odtok ter kopalnica 5. cev pri tušu zamašena s purpenom. Tožnik poškodovanja odtoka in cevi v kopalnici ni dokazal s prepričljivostjo. Zgolj cenitveno poročilo izvedenca B. pa – tudi po mnenju pritožbenega sodišča – ne more biti edini merodajni dokaz o obstoju škode. Kateremu dokazu bo sodišče sledilo oziroma kateri dokaz bo imel večjo težo, je stvar dokazne ocene. Sodišče je vse dokaze ocenilo in na podlagi celotnega uspeha prišlo do prepričanja o neizkazanosti postavke, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 11. Glede postavke prostor z mansardo – 2. razbita strešna okna je tožnikov pritožbeni očitek, da sodba glede poškodovanja strešnih oken nima razlogov, neutemeljen. Sodišče se je oprlo na fotografijo B16 foto 32, ki prikazuje notranjost garaže, na kateri pa ni uničenih predmetov. Pomembno težo k neizkazanosti trditve daje tudi dejstvo, da uničenja okvirjev ne potrjuje policijski zapisnik. V policijskem zapisniku je škoda natančno opisana, zato predstavlja enega temeljnih dokazov o poškodovanju stvari.

12. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, ki jih v zvezi s to postavko naslavlja toženka in gredo v smeri izpodbijanja dokazne oceno prvega sodišča. V sodbi so pojasnjeni razlogi, ki so prvo sodišče vodili k temu, da toženkinemu zatrjevanju o tem, da je okna le obrnila okrog in jih ni poškodovala, ni sledilo. V policijskem zapisniku, ki natančno opisuje poškodovanje oken, takšno postopanje ni navedeno.

13. Stališče prvega sodišča, da tožnik glede postavke hodnik – 3. razbito okno ni v zadostni meri preciziral trditvene podlage, je pravilno. Poškodovanje oken v pritličju sicer res izhaja iz poročila izvedenca J., ki predstavlja del trditvene podlage tožbe, vendar pa poškodba oken na hodniku ni ustrezno konkretizirana. Za uspešno uveljavljanje zahtevka bi moral tožnik prepričljivejše izkazati zatrjevano poškodovanje, upoštevaje dejstvo, da tudi iz policijskega zapisnika, v katerem je škoda natančno razdelna, takšno poškodovanje ne izhaja.

14. Že v sodbi in sklepu pritožbenega sodišča z dne 18. 6. 2014 je bila podana opredelitev glede zamudnih obresti. Poudarjeno je bilo, da pri vsej škodi iz škodnega dogodka z dne 17. 2. 1994 ne gre za čisto denarno terjatev. Prvo sodišče je razmejilo škodo, ki je bila reparirana – le-ta je izkazana z računi, tožniku pa so bile že prisojene zakonske zamudne obresti od 15. 3. 1994 dalje. Glede preostale škode, ki je predmet tokratnega obravnavanja, pa je prvo sodišče pravilno priznalo zakonske zamudne obresti za čas od 1. 1. 2002 dalje, kar je v skladu s pravnim mnenjem občne seje VSS.(2) Nereparirana škoda ne predstavlja čiste denarne terjatve, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da upošteva cene na dan izdelave mnenja, zakonske zamudne obresti pa, upoštevajoč prej citirano pravno mnenje, prizna od 1. 1. 2002 dalje.

15. Glede na uspeh v postopku, upoštevaje tudi uspeh v pritožbenih postopkih, je pravilna tudi odločitev prvega sodišča v stroškovnem delu. Poudariti je treba, da odločitev o pravdnih stroških ni rezultat zgolj matematične operacije, temveč mora biti življenjsko sprejemljiva, pravična ter razumna. Tem pogojem sprejeta odločitev v celoti zadosti. Prvo sodišče se je pri odločitvi oprlo na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, svojo odločitev je ustrezno argumentiralo; ta odločitev pa ni nerazumna oziroma očitno napačna, da bi narekovala poseg s strani pritožbenega sodišča. Dejstvo, da je postopek tekel daljše časovno obdobje, pa na samo odločitev o stroških postopka ne more imeti pomembnega vpliva.

16. Pritožbi sta glede na zgoraj obrazloženo neutemeljeni. Pritožbeno sodišče jih je zato zavrnilo ter na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

17. Ker pravdni stranki s pritožbama nista bili uspešni, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo pa tudi ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato stroške, ki jih je v zvezi z njim imela toženka, nosi sama (155. člen v zvezi s 165. členom ZZP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Pravna mnenja VSS 1/2002, str. 11.