Jedro

Med strankama ni sporno, da tožeči stranki soglasje iz 78. člena ZCes-1 ni bilo izdano. Prav tako ni sporno vprašanje, da je bil objekt postavljen še pred uveljavitvijo ZCes-1. Z dnem uveljavitve ZCes-1 je pernehal veljati ZJC (razen posameznih določb, ki se ne nanašajo na pogoje oglaševanja). Novi zakon (ZCes-1) v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno iz občine na državo. To posledično pomeni, da bi tožeča stranka za sporna objekta morala pridobiti soglasje Direkcije za infrastrukturo, kot to določa peti odstavek 78. člena ZCes-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da je dolžna tožeča stranka odstraniti en objekt za obveščanje in oglaševanje, ki je postavljen ob državni cesti - glavni cesti I. reda G1-11, odsek 1475 Slavček - Luka Koper v km 0,000 levo, v naselju Koper, v pasu za prometno signalizacijo, v varovalnem pasu te ceste. Objekt za obveščanje in oglaševanje je dimenzije 6 x 3 m z možnostjo osvetlitve in je samostojno stoječ na parceli št. 1554/18 k.o..... Rok za izvedbo ukrepa je najkasneje do 30. 5. 2017, o čemer mora tožeča stranka obvestiti prvostopenjski organ.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je inšpektorica za ceste opravila izredni inšpekcijski pregled, kjer je bilo na kraju samem ugotovljeno, da je tožeča stranka postavila objekt za obveščanje in oglaševanje na navedeni lokaciji. Tožeča stranka je podala izjavo o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, kjer je kot podlago za postavitev objekta navedla javno zbiranje ponudb št. PL-35/8 ter Pogodbo o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov z dne 30. 1. 2008. Prvostopenjski organ je poslal poziv za posredovanje informacij v zvezi z izdanimi soglasji na Direkcijo RS za infrastrukturo in Mestno občino Koper. Direkcija RS za infrastrukturo je odgovorila, da za obravnavani objekt ni izdala soglasja na podlagi 78. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) ali na podlagi 68. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Mestna občina Koper pa je posredovala izjavo, da je za obravnavani objekt izdala soglasje kot odločbo o vpisu lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov na podlagi 68. člena ZJC zavezancu A. d.o.o. (zdaj B. d.o.o.). Na podlagi vpisa lokacije o oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov je javno podjetje oddalo lokacije iz katastra v najem najugodnejšemu ponudniku. Zaradi sprememb in dopolnitev Odloka o občinskih cestah in javnih površinah so bile vse lokacije, vpisane v kataster oglaševalnih objektov, izbrisane. Oglaševanje ob občinskih cestah v naselju je sedaj prepovedano. Tudi Javno podjetje B. d.o.o. je bilo pozvano, da poda izjavo glede obravnavanega objekta in je odgovorilo, da ni izdalo nobenega soglasja za postavitev obravnavanih objektov za obveščanje in oglaševanje, vsa soglasja in dovoljenja je izdal pristojni organ Mestne občine Koper, pri čemer sedaj noben uporabnik nima veljavnega soglasja ali dovoljenja za postavitev ali uporabo oglaševalnih objektov.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je podjetje C. d.o.o. s A. d.o.o. sklenil pogodbo o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov, tudi v imenu tožeče stranke. V 3. členu Pogodbe o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov je navedeno, da A. d.o.o. dodeli vse lokacije oglaševalnih objektov za dobo osmih let. Ta pogodba ni bila podaljšana. Drugi odstavek 3. člena pogodbe sicer res določa, da naročnik uporabniku zagotavlja, da v zvezi s postavljanjem objektov po tej pogodbi ne potrebuje nobenih drugih soglasij, vendar pa omenjene določbe ni mogoče šteti kot soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje. Soglasodajalec je po drugem odstavku 68. člena ZJC občina in ne javno podjetje, soglasje pa je po vsebini ZJC upravni akt in ne civilnopravna pogodba. Sicer pa se tudi na določbo pogodbe ni mogoče več sklicevati, ker je potekla s 1. 2. 2016. V skladu s petim odstavkom 78. člena ZCes-1 soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, kateri gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti. Ker so bile ugotovljene kršitve določbe 78. člena ZCes-1 je bil tožeči stranki izrečen ukrep odstranitve objekta.

4. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 5. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je Mestna občina Koper s tem, ko je iz katastra izbrisala lokacijo oglaševalnih objektov, retroaktivno posegla v že izdane in pravnomočne odločbe, ki so temeljile na takrat veljavnih zakonskih in podzakonskih predpisih. Prvostopenjski organ se do navedb v zvezi z ravnanjem Mestne občine Koper ter prepovedjo retroaktivnosti aktov sploh ni opredelil, z obrazložitvijo, da ni pristojen presojati morebitne protiustavnosti. Oglaševalski objekt je bil postavljen v skladu z javnim zbiranjem ponudb, pri čemer je uporabnik lokacij C. d.o.o. oddal pravočasno in pravilno ponudbo med drugim tudi za lokacijo predmetnega objekta, ta pa je vsebovala tudi dogovor med družbami Č. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o. in C. d.o.o., na podlagi katerega je C. d.o.o. v svojem imenu in za korist vseh oddal ponudbo za vse lokacije oglaševalnih objektov, med katerimi je tudi sporni objekt. V skladu z javnim zbiranjem ponudb ter Pogodbo o dodelitvi lokacij so bile nedvomno pridobljene lokacijske informacije in prometna soglasja. V pogodbi o dodelitvi lokacij z dne 30. 1. 2008 je navedeno, da C. d.o.o. oziroma tožeča stranka poleg podpisane pogodbe ne potrebuje nobenih drugih soglasij oziroma upravnih dovoljenj. Prvi odstavek 3. člena pogodbe res določa dobo osmih let za veljavnost pogodbenih določil, pri čemer pa je iz razloga dobrih poslovnih odnosov med strankama prišlo do konkludentnega podaljšanja pogodbe za nadaljnjih osem let. Tožeča stranka je tako na podlagi korektnega sodelovanja sklepala, da je do podaljšanja pogodbe prišlo s konkludentnimi dejanji obeh pogodbenih strank. Za postavitev objektov za oglaševanje in predmetni postopek je relevanten ZJC, ki je določal, da se table, napisi in drugi objekti in naprave za slikovno in zvočno obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije. Skladno z drugim odstavkom 68. člena ZJC soglasje za postavitev tovrstnega objekta izda občina. Tožeča stranka soglasja Direkcije RS za infrastrukturo ni bila dolžna pridobiti. ZCes-1 v 122. členu tudi določa, da se vsi upravni in inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. V konkretnem primeru je torej treba v celoti slediti določilom ZJC, saj je ZCes-1 stopil v veljavo šele po postavitvi predmetnega objekta. Z uporabo ZCes-1 je prvostopenjski organ posegel v že pridobljene pravice tožeče stranke. Tožeča stranka je za postavitev objekta imela pridobljena vsa zahtevana soglasja, ki so bila v trenutku izdaje izpodbijane odločbe veljavna. Drugostopenjski organ pa je odločal zgolj na podlagi navedb, ki jih je zavzel organ prve stopnje in je prišlo do smiselno enakih kršitev kot na prvi stopnji. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožeča stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Sodišče je kot stranko z interesom v postopek pritegnilo tudi B. d.o.o., ki pa na tožbo prav tako ni odgovorila.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po določbi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1, na kateri temelji izrečen inšpekcijski ukrep, inšpektor za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

10. V petem odstavku 78. člena ZCes-1 je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije.

11. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožeči stranki soglasje iz 78. člena ZCes-1 ni bilo izdano. Prav tako ni sporno vprašanje, da je bil objekt postavljen še pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011. Pred tem je pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal ZJC v 68. členu. Po mnenju sodišča je prvostopenjski organ pravilno postopal po določbah sedaj veljavnega ZCes-1. Z dnem uveljavitve ZCes-1 je namreč prenehal veljati ZJC (razen posameznih določb, ki se ne nanašajo na pogoje oglaševanja). Novi zakon (ZCes-1) v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno iz občine na državo. To posledično pomeni, da bi tožeča stranka za sporna objekta morala pridobiti soglasje Direkcije za infrastrukturo, kot to določa peti odstavek 78. člena ZCes-1. 12. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na določbo 122. člena ZCes-1, po kateri se upravni in inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. Predmetni postopek je bil začet v letu 2016, torej pet let po uveljavitvi novega zakona, posledično se navedena določba nanj očitno ne nanaša. Kolikor pa tožeča stranka meni, da bi bilo treba inšpekcijski postopek voditi po določbah prejšnjega zakona, ker se nanaša na objekt, postavljen v času veljavnosti prejšnjega zakona, pa sodišče dodaja, da to ne izhaja iz navedene zakonske določbe niti iz kakšne druge prehodne določbe, prav tako do takšnega razumevanja ni mogoče priti z metodami razlage.

13. Tožeča stranka se tudi ne more sklicevati na pogodbo, sklenjeno z javnim podjetjem B. d.o.o., na podlagi katere je bil postavljen oglaševalski objekt, niti na odlok Mestne občine Koper o občinskih cestah in javnih površinah. Sporni objekt stoji v varovalnem pasu državne ceste, pristojnost za dajanje soglasij za postavitev takšnih objektov pa je bila z ZCes-1 prenesena iz občine na državo. Izrečen ukrep torej ne temelji na občinskem predpisu, zato je sklicevanje nanj nerelevantno za odločitev v tem sporu. Predmet tega postopka tudi ni presoja zakonitosti odločbe o izbrisu lokacij oglaševalnih objektov iz katastra oglaševalnih objektov z dne 14. 4. 2016. Glede Pogodbe o dodelitvi lokacij oglaševalskih objektov z dne 30. 1. 2008 pa sodišče pojasnjuje, da gre za pogodbo civilnega prava, s katero je javno podjetje tožeči stranki oddalo v najem lokacije oglaševalskih objektov, nikakor pa takšna pogodba niti po vsebini niti po načinu izdaje ne more nadomestiti upravne odločbe. Tožeča stranka tudi ni dokazala podaljšanja pogodbe. Zgolj napoved v pogodbi, da se pogodba po preteku osemletnega roka lahko podaljša (3. člen pogodbe) ni izkaz dejanskega podaljšanja. Tožnik pa tudi s trditvijo, da je do podaljšanja pogodbe prišlo konkludentno, podaljšanja pogodbe ni uspel dokazati.

14. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS IV U 125/2012 z dne 4. 2. 2014, kjer pa je šlo za drugačno dejansko situacijo kot v obravnavanem primeru. V zadevi IV U 125/2012 je bilo pridobljeno soglasje občine za postavitev objekta po 68. členu prej veljavnega ZJC. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka neposredno takega soglasja ni dobila, ampak se sklicuje na civilnopravno pogodbo, katere veljavnost pa je v času inšpekcijskega nadzora že potekla.

15. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki pa med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka je v tožbi predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika F.F., pri tem pa ni pojasnila, o čem naj bi slednji izpovedal. Sodišče ta dokazni predlog ocenjuje kot nepomemben za odločitev, saj je bistvena dejanska okoliščina, da tožeča stranka nima soglasja Direkcije za infrastrukturo, to dejstvo pa med strankama ni sporno.

17. Sodišče še poudarja, da je enako odločilo in ista stališča zavzelo tudi v sodbi št. I U 1117/2017 z dne 23. 1. 2018, kjer je šlo za upravni spor med istima strankama v v skoraj povsem identični zadevi.

K točki II izreka:

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.