Jedro

Ko gre, kot v tem primeru za nepremičnino, za katero je v zemljiški knjigi še vedno vpisana družbena lastnina, je pomembno, da po ustaljeni sodni praksi vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni konstitutivne narave.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Geodetske uprave RS, Območna geodetska uprava Kranj, št. 02112-725/2018-2 z dne 18. 7. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom A., d. o. o., za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je s sklepom št. 02112-725/2018-2 z dne 18. 7. 2018 upravni zadevi za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije, začeti z zahtevama št. 02112-644/2018-1,2 in št. 02112-645/2018-1,2, združil v en postopek pod št. 02112-725/2018. Z izpodbijano odločbo pa je odločil, da se kot urejena evidentira meja (del meje) parcel v katastrski občini ...: (i) parc. št. 296/3 s sosednjimi parcelami: 296/16 (dotikališče), 296/24, 296/71 (dotikališče), 296/158 in 1162/12 (dotikališče); (ii) parc. št. 296/158 s sosednjimi parcelami: 296/21 (dotikališče), 296/16, 296/71 (dotikališče), 296/24 in 1162/12 (dotikališče) (1. točka izreka odločbe); ugotovil naslednje spremembe: ukinitev parc. št. 296/3 in nastanek novih parcel: 296/165, 296/166 in 296/167, ter ukinitev parc. št. 296/158 in nastanek novih parc. št. 296/163 in 296/164 (2. točka izreka odločbe); odločil, da je grafični prikaz urejene meje in stanje parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga aktu (3. točka izreka odločbe) ter da stroškov postopka ni bilo (4. točka izreka odločbe).

2. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo A., d.o.o. (vlagatelj zahteve, v nadaljevanju stranka z interesom) ter pritožbo tožnikov, B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe med drugim izhaja, da je bil zahtevama za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije, ki sta ju vložila: Občina ... (za parcelo 296/3 k.o. ...) in A. (za parcelo 296/158 k.o. ...), priložen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik) izdelalo geodetsko podjetje I. d.o.o. Drugostopenjski organ je ob sklicevanju na 11. člen ZEN in ob ugotovitvi, da je v zemljiški knjigi za nepremičnino prac. št. 296/158 vknjižena družbena lastnina in pravica uporabe za stranko z interesom ter da je ta pravico uporabe dejansko izvrševala, da nepravdni postopek po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL-1) in vpis zaznambe v zemljiški knjigi na podlagi tega postopka nimata vpliva na odločitev v konkretni zadevi. Meni, da prvostopenjski organ ni imel razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev vlog za evidentiranje urejenih mej na podlagi določb 35. ali 51. člena ZEN.

3. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in zoper odločbo vlagata tožbo. Uveljavljata vse razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navajata, da A. ni lastnik nepremičnine parc. št. 296/158 k.o.... in bi njegova zahteva morala biti zato zavržena. Trdita, da sta skupaj z drugimi etažnimi lastniki sosednje nepremičnine lastnika te nepremičnine, zato bi morala biti v postopek povabljena namesto A.. Navajata, da so etažni lastniki na podlagi določb ZVEtL-1 vložili predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi ID ..., zato bo po končanem nepravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Radovljici pod opr. št. ..., vpisana lastninska pravica na navedeni nepremičnini v korist vseh etažnih lastnikov kot splošni skupni del v solasti vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe. Trdita tudi, da sta lastninsko pravico na tej nepremičnini tudi priposestvovala. Navajata, da A. že od izgradnje stavbe ID ... ne izvršuje lastninske pravice na nepremičnini, temveč jo izvršujejo etažni lastniki v dobri veri, da gre za pripadajoče zemljišče. Menita, da prvostopenjski organ ni ravnal pravilno, ker ni prekinil postopka do pravnomočne odločitve Okrajnega sodišča v Radovljici, saj gre za predhodno vprašanje, ki ga organ ne bi smel reševati sam. Trdita še, da je A. v postopku predložil nečitljivo pooblastilo brez žiga pooblastitelja, ki je zato neveljavno. Menita, da ni mogoče upoštevati skice - grafičnega prikaza, ki je sestavni del zapisnika mejne obravnave, in sicer na popravljeni 4. strani, ker je v nasprotju z drugim odstavkom 77. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Trdita, da so na tej skici le podpisi petih udeležencev mejne obravnave, medtem ko preostalih ni in jih kasneje ni mogoče dodati. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, je pa sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo.

5. Stranka z interesom A. v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da se s tožbenim predlogom za odpravo odločbe strinja, vendar iz drugih razlogov kot to trdita tožnika, s katerimi se ne strinja in jih prereka. Trdi, da za vložitev zahteve ne bi pooblastil podjetja I. d.o.o., če bi vedel, da bo vložen predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1, zato tega pooblastila ni mogoče upoštevati. Za postopek po ZVEtL-1 naj bi zvedel šele 9. 5. 2018. Navaja še, da je bil sicer pravilno upoštevan kot lastnik nepremičnine, da lastninsko pravico na njej ves čas izvršuje in da je tudi eden od etažnih lastnikov dela stavbe (ID ...). Ugovarja tožbenim trditvam glede neveljavnosti pooblastila.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila v postopku urejanja meja nepremičnin parc. št. 296/158 in 296/3 kot lastnica nepremičnine parc. št. 296/158 udeležena prava stranka. V zadevi sta namreč združena postopka evidentiranja meje in parcelacije po obeh navedenih nepremičninah, ki glede na 1. točko izreka izpodbijane odločbe tudi mejita druga na drugo, sporno pa je, kdo je lastnik nepremičnine parc. št. 296/158. 8. Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZEN se postopek evidentiranja meje uvede na zahtevo lastnika parcele. Po določbi 11. člena ZEN so stranke v postopkih za izdelavo elaboratov, ki jih izdelujejo geodetska podjetja, ter v upravnih in drugih postopkih, ki jih vodi geodetska uprava na podlagi tega zakona, lastniki oziroma lastnice nepremičnin, ki so vpisani v zemljiški knjigi, razen če zakon ne določa drugače. V primeru solastnine ali skupne lastnine lahko skladno s tretjim odstavkom 11. člena ZEN naročilo za geodetsko storitev oziroma zahtevo za uvedbo upravnega postopka vloži kateri koli solastnik ali skupni lastnik, v postopku za izdelavo elaborata in v upravnem postopku pa so stranke vsi solastniki oziroma skupni lastniki.

9. V obravnavani zadevi ni sporno (saj to ugotavlja toženka, tako pa v tožbi trdita tudi tožnika), da je v zemljiški knjigi za nepremičnino parc. št. 296/158 vpisana družbena lastnina in pravica uporabe za stranko z interesom. Tožnika, ki sta v postopku sodelovala kot etažna lastnika večstanovanjske stavbe št. 452 k. o. ..., pa nasprotujeta ugotovitvi, da je stranka z interesom na navedeni podlagi tudi lastnica nepremičnine parc. št. 296/158 in trdita, da gre za pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi št. 452, v zvezi s tem pa se sklicujeta tudi na odprt postopek določitve pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1. 10. Po povedanem organ lastnika nepremičnine (in s tem predlagatelja ter nosilca položaja stranke v postopku iz naslova lastništva nepremičnine) ni mogel ugotoviti zgolj na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo, saj (kot rečeno) v njej ni vpisana lastninska pravica na stranko z interesom, temveč je v njej (še vedno) vpisana družbena lastnina. Tega ob sklicevanju na določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ni mogel storiti niti na podlagi ugotovitve, da je na to stranko v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe in da je ta na njej pravico uporabe tudi dejansko izvrševala. Ko gre, kot v tem primeru za nepremičnino, za katero je v zemljiški knjigi še vedno vpisana družbena lastnina, je pomembno, da po ustaljeni sodni praksi vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni konstitutivne narave (npr. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 634/2007). Ob tem, da sta tožnika že na mejni obravnavi uveljavljala, da gre za pripadajoče zemljišče po določbah ZVEtL-1, pa tudi ugotovitev organa o tem, da je predlagatelj (stranka z interesom) dejanski imetnik pravice uporabe, očitno ni nesporna. Na pravilno presojo o tem, ali je v postopku kot lastnica parc. št. 296/158 sodelovala prava stranka, zato ne more vplivati navedba stranke z interesom iz odgovora na tožbo, da se predlog za določitev pripadajočega zemljišča nanaša le na del navedene nepremičnine, saj je namreč že to dovolj za sklep, da lastnika nepremičnine, ki je predmet urejanja, v tem primeru ni mogoče ugotoviti na podlagi v zemljiški knjigi vpisane pravice uporabe na družbeni lastnini. Ker so po tretjem odstavku 11. člena stranke postopka vsi solastniki nepremičnine (in za ta položaj glede nepremičnine parc. št. 296/158 oziroma vsaj njenega dela si prizadevata tožnika), na drugačno presojo ne vplivajo niti navedbe stranke z interesom, da je tudi sama etažna lastnica v isti večstanovanjski stavbi kot tožnika).

11. K navedenemu pa sodišče še dodaja, da je v skladu s sodno prakso pravna oseba lastninsko pravico na nepremičninah na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLNDL) lahko pridobila le v primeru, če je ob lastninskem preoblikovanju skladno z določbo 4. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) v otvoritveno bilanco vključila nepremičnine, na katerih je imela kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe (prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 82/2017).

12. Organ se torej glede vprašanja o tem, kdo je lastnik nepremičnine in s tem upravičen predlagatelj in stranka postopka v tej zadevi, ni mogel opreti (zgolj) na vpis v zemljiški knjigi, temveč bi moral skladno z določbami 147. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) razrešiti to predhodno vprašanje, in sicer sam ali pa bi moral prekiniti postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. V tem primeru je zato pomembno tudi, da pred Okrajnim sodiščem v Radovljici na podlagi določb ZVEtL-1 že teče postopek ... glede določitve parcele št. 296/158 v k.o. ... kot pripadajočega zemljišča k stavbi ID ....

13. Glede na navedeno je organ zmotno uporabil materialno pravo, v posledici česar je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je vplivalo na zakonitost odločbe. Sodišče je zato na podlagi 4. in 2. prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral najprej razrešiti vprašanje, kdo je lastnik nepremičnine parc. t. 296/158, in sicer ob upoštevanju določb 147. člena ZUP sam ali pa bo prekinil postopek, dokler ga ne reši pristojni organ.

14. Ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe treba tožbi ugoditi ter izpodbijani akt odpraviti, je sodišče o zadevi odločilo na seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V upravnem sporu je sicer sodelovala tudi stranka z interesom A., ki pa si je, kot izhaja iz njenega odgovora na tožbo, prav tako kot tožnika prizadevala za odpravo izpodbijanega akta, pa čeprav iz drugih razlogov. Ker je za odločitev v zadevi treba razrešiti predhodno vprašanje, o katerem (vsaj glede dela po navedbah stranke z interesom) že teče postopek pred pristojnim sodiščem, z opustitvijo glavne obravnave niso bile kršene pravice strank, saj sodišče, tudi če bi opravilo glavno obravnavo ter izvedlo v tožbi in odgovoru na tožbo predlagane dokaze, glede na pojasnjeno materialnopravno izhodišče tožbe ne bi moglo zavrniti. Sodišče bi tako zadevo v vsakem primeru vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, strankam pa je s tem tudi omogočeno, da zoper odločitev, sprejeto v ponovljenem postopku, uveljavljajo pravna sredstva.

15. Glede na to, da je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo, sta tožnika v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika je v postopku zastopala odvetnica, zato sta po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

16. Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni prispevala k odločitvi sodišča, je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen stroškovni zahtevek zavrnilo.