Jedro

Procesna odločitev sodišča prve stopnje je sicer zmotna, potem, ko je pravilno ugotovilo, da gre pri prvotnem zahtevku in podrejenem zahtevku za navidezno kumulacijo zahtevkov in bi o podrejenem zahtevku ne bilo potrebno odločati v procesnem smislu z zavrženjem tožbe, pač pa bi moralo zgolj presojati enak tožbeni zahtevek na obeh zatrjevanih pravnih podlagah. Slednje pa je sodišče prve stopnje naredilo, kot izhaja iz zgornjih navedb.

Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vlogo tožeče stranke z dne 29. 8. 2018, vloženo pri sodišču istega dne, ker je z njo tožeča stranka postavila nov tožbeni zahtevek, kar pa pomeni, da je skladno z določbo drugega odstavka 184. člena ZPP spremenila tožbo, tožbo pa je mogoče spremeniti do konca glavne obravnave, kar je skladno s prvim odstavkom 184. člena ZPP.

Stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z vlogo prekludirana, je procesno zmotno, saj je sprememba tožbe glede na določbo prvega odstavka 184. člena ZPP dopustna tudi v ponovljenem postopku in to do konca glavne o obravnave.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se glede izpodbijane I. in II. točke izreka sodbe zavrne in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožbi tožeče stranke glede izpodbijane III. in IV. točke izreka sodbe se ugodi in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 261/2018 z dne 11. 9. 2018 izreklo: ″I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 9818/2016 z dne 3. 2. 2016, s katerim je tožeča stranka zahtevala v roku 8 dni plačilo zneska 11.485,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2015 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 135,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2016 dalje do plačila, se razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. II. Zavrže se podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: ″Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 11.485,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2015 dalje do plačila kakor tudi izvršilne stroške ter stroške te pravde, oboje v roku 8 dni, pod izvršbo.″ III. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: ″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti silos MC 56 in pripadajoči polžni transporter, podrejeno, če vrnitev ne bi bila možna, pa plačati znesek 11.485,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2015 dalje, do plačila kakor tudi izvršilne stroške ter stroške te pravde, oboje v roku 8 dni, pod izvršbo.″ IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati znesek 1.748,10 EUR EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje, do plačila.″

2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasni, da je že enkrat razsodilo s sodbo in sklepom z dne 4. 1. 2018, pri čemer je v I. točki ustavilo postopek za umaknjen del zahtevka v višini 944,50 EUR in v tem delu je sodba pravnomočna, v preostalem delu za 11.485,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2016 dalje do plačila, pa zahtevku tožeče stranke ugodilo. Na pritožbo tožene stranke je Višje sodišče v Celju s sklepom Cpg 70/2018 z dne 20. 6. 2018 pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da se je tožena stranka pri tožeči stranki že v letu 2014 zanimala za nakup silosov in polžnih transporterjev in ji je tožena stranka v ta namen izdala več predračunov, kar je razvidno iz komunikacije oziroma e-mailov z dne 6. 11. 2014 (priloga A20), 8. 12. 2014 (priloga A21), 10. 12. 2014 (priloga A22), 11. 12. 2014 (priloga A 23), 12. 12. 2014 (priloga A 24), 15. 12. 2014 (priloga A 25), 18. 12. 2014 (priloga A 26), 19. 12. 2014 (priloga A 27), 30. 12. 2014 (priloga A 29); (-) da iz maila z dne 5. 3. 2015 (priloga A30) izhaja, da je komercialist tožene stranke M. S. od tožeče stranke zahteval točne podatke o temeljni plošči ter zapisal, … "glede na to, da bomo silose kupili pri vas, vas prosimo, da nam sporočite podrobne podatke o temeljni plošči," vendar ta izjava po mnenju sodišča prve stopnje pomeni pripravljenost za sklenitev pogodbe, ne pa naročilo in tožeča je v mailu z dne 5. 3. 2015 (priloga A31) podatke tudi posredovala, nato je 3. 4. 2015 posredovala še predračun za postavitev silosov (priloga A32 in A33), kar po stališču sodišča prve stopnje šteje za ponudbo; (-) da je tožena stranka v mailu z dne 9. 4. 2015 podala odgovor na to ponudbo (priloga A3), da so se s B. d.o.o. dogovorili, da bodo oni kupili silose pri tožeči stranki in jih potem tožena dobi v najem od njih in da mail vsebuje prošnjo, da pošljejo enak predračun B. d.o.o., kar je tožeča stranka tudi storila, kar tožeča stranka sama navaja, vsebina predračuna VP 2015/83 z dne 13. 4. 2015 B. d.o.o. pa je razvidna tudi iz priloge A5; (-) da tožena stranka ponudbe tožeče stranke za nakup dveh silosov in polžnih transporterjev ni sprejela, saj je dala nasprotno ponudbo, ki je v bistvenem drugačna od prvotne ponudbe, tožeča stranka pa je sledila toženi stranki in predračun posredovala družbi B. d.o.o. , ki na predračun ni reagirala, ker pa je tožeča stranka z B. d.o.o že sodelovala, se tožeči stranki ni zdelo prav nič čudno, da B. d.o.o. na predračun ni posebej odgovarjala in zaradi predhodnega sodelovanja z B. d.o.o. ni vztrajala pri plačilu 20 % avansa; (-) da je bila med tožečo stranko in družbo B. d.o.o. sklenjena kupoprodajna pogodba, po kateri se je tožeča stranka zavezala dobaviti silose in polžne transporterje na naslov tožene stranke (ki ji je družba B. d.o.o. dobavljala žita in je kot tako mnogim zadrugam in drugim kupcem zagotovilo silose, v katerih se skladiščijo žita, ki jih dobavi ta isti dobavitelj in je taka praksa običajna), družba B. d.o.o. pa se je zavezala, da bo naročeno plačala; (-) da je B d.o.o plačala le en silos, ker plačilo celotne kupnine ni zmogla; (-) da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožeča stranka na lokacijo tožene stranke v T. pripeljala dva silosa z obema polžnima transporterjema dne 26. 6. 2015 in nesporno, da je na dobavnicah za polžna transporterja kot prejemnik navedena tožena stranka, na dobavnicah za silosa št. 160 pa družba B.. d.o.o., oziroma da omenjeno blago uporablja tožena stranka; (-) da je vtoževano terjatev tožeče stranke dolžna plačati družba B in ne tožena stranka, zato je tožbeni zahtevek na plačilo zneska 11.485,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2015 dalje do plačila in plačilo izvršilnih stroškov v znesku 135,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2016 dalje do plačila neutemeljen; (-) da ni utemeljen tožbeni zahtevek po 190. členu OZ (Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla), saj je kupoprodajna pogodba sklenjena med tožečo stranko in B. d.o.o., ki je kupljene predmete (silosa in transportna polža) dobavil toženi stranki kot poslovnemu partnerju družbe B. d.o.o. in toženi stranki ne gre očitati neupravičene stranka obogatitve, pač pa B. d.o.o. svoje obveznosti po sklenjeni pogodbi ni izpolnila tako kot se je zavezala oz. obveznosti ni v celoti plačala; (-) da je tožeča stranka v ponovljenem postopku v vlogi z dne 29. 8. 2018 podala nov podredni zahtevek na izročitev silosa MC 56 in pripadajoči polžni transporter, podrejeno pa znova zahteva 11.485,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2015 dalje do plačila in ker je vlogo skupaj z zahtevkom vložila prepozno (po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil že dne 5. 10. 2017), sodišče prve stopnje te vloge ni dopustilo, kljub temu pa je presodilo, da tudi tožbeni zahtevek na izročitev silosa MC 56 in pripadajočega polžnega transporterja ni utemeljen.

4. Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava (vprašanje obstoja prodajne pogodbe med tremi strankami) ter zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodba nepravilno povzema navedbe strank in izpovedbe prič, sodišče ni dovolilo spremembe tožbe, obrazložitev pa je tudi v nasprotju z listinami v spisu, sodba pa je tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, podane so kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Podana je kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom, podrejeno pa, da sodbo spremeni v uveljavljanji smeri.

5. Pritožba najprej pove, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko vseskozi neenako obravnavalo, saj ji je vloge vročalo po neobičajni poti tik pred narokom, ji ni dalo roka za izjasnitev glede navedb nasprotne stranke in s tem kršilo tudi pravico do izjave. Kljub ugovorom v tej smeri ji je na prvem naroku naložilo navedbo druge pravne podlage, pri čemer ni pojasnilo, kaj s tem misli, kar pa ni ne namen ne smisel materialnega procesnega vodstva.

6. Pritožba pojasni, da je tožeča stranka svojo prvo pripravljalno vlogo podala dne 18. 1. 2017, tožena stranka pa na njene navedbe ni odgovorila in vloge na sodišče ni poslala vse do 29. 9. 2017, čeprav iz vloge izhaja, da je bila sestavljena dne 7. 2. 2017. Očitno je njen namen bil vlogo na sodišče posredovati tik pred zdajci, da tožeča stranka ne bi imela časa nanjo odgovoriti, kar se je pokazalo šele na naroku. Sodišče je istega dne, povsem mimo pravil o vročanju, brez vsakega dokaza o vročitvi ali prejemu, to vlogo posredovalo pooblaščenki na elektronski naslov. Ne v varni elektronski predal, po navadni elektronski pošti, in to ob 14.48 v petek, ko je znano, da takrat praktično sodišča, tožilstva pa kar uradno, več ne delajo, in si tudi odvetniki z odhodom iz pisarne prej podaljšajo vikend. Lahko bi rekli, da je vse skupaj malce nenavadno, pa je nato na naroku - poravnalnem, kot je razvidno iz zapisnika, ne pripravljalnem (kot piše v vabilu nanj) - postalo povsem absurdno - sodišče je počakalo, da stranke začnejo z navajanjem, in je tožeča stranka prosila za rok za vložitev vloge (ni pa ne prvenstveno in ne zahtevala, kot je to zapisalo sodišče), da odgovori na navedbe tožene stranke iz njene zadnje vloge, pa je sodnica bila mnenja, da je vlogo že prejela po elektronski pošti (5 dni nazaj, vmes je bil vikend), šele nato je pooblaščenki vlogo tudi dejansko vročila, dodala pa še, da v vlogi ″ni nič novega in da ni podlage za dodelitev roka″, povsem neumestno pa je nato ponudila prekinitev, da se pooblaščenka tožeče stranke ″pripravi″. Tožeča stranka je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je bilo v njeno škodo kršeno načelo kontradiktornosti in pravica do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka odstavka 339. člena ZPP ter iz 22. člena Ustave RS. Poleg navedenega skrb vzbujajočega ravnanja je sodnica tožečo stranko nato na naroku pozvala k dopolnitvi navedb za uveljavljanje zahtevka tudi po drugi pravni podlagi, ker da sodišče glede na dosedanje navedbe v tej smeri meni, da so nezadostne. Na vprašanje pooblaščenke, naj ji to obrazloži, pa tega sodnica ni storila. Kljub temu je tožnica navedbe dopolnila v smislu, da gre za neupravičeno obogatitev tožene stranke.

7. Pritožba nato v celoti ponovi navedbe iz svojih vlog in pove, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po pritegnitvi izvedenca, ki bi ocenil, ali je vrnitev stvari v naravi sploh možna. Presodilo je, da naj bi elektronsko sporočilo tožene stranki tožeči o tem, da bo B. d.o.o. plačnik, pomenilo zavrnitev ponudbe in novo ponudbo. Štelo je, da gre za bistveno spremenjeno ponudbo (v smislu tretjega odstavka 29. člena OZ) in da je glede na dejstvo, da je tožnica enako ponudbo poslala potem tudi B. d.o.o., kupoprodajna pogodba bila sklenjena med tožnico, toženko in B. d.o.o. (točka 16 obrazložitve). Takšen sklep je materialnopravno zmoten, saj prodajna pogodba ne more imeti treh subjektov. V nadaljevanju obrazložitve pa izpodbijana sodba nato govori o tem, da je bila pogodba sklenjena med tožnico in B. d.o.o. Kdo je torej sklenil prodajno pogodbo? Da je B. d.o.o. sklenila tako pogodbo, čeprav ni sodelovala ne v pogajanjih ne v ničemer drugem, niti na poslani mail ni odgovorila (čeprav je potem en silos dejansko plačala), pa sodišče zaključuje iz tega, ker je tožeča stranka v preteklosti z B. d.o.o. že sodelovala in se pri tem napačno sklicuje na drugi odstavek 28. člena OZ (pri čemer verjetno misli na to, da je tožnica sprejela nasprotno ponudbo s tem, ko je predračun poslala B. d.o.o.). Vendar pa sodba ne pojasni, kako je ravno B. d.o.o. sprejela ponudbo in se s tem zavezala k plačilu. Tožnica še vedno meni, da je toženka bila naročnik in bi tudi morala biti plačnik silosov, s tem, ko je enega plačala, pa je toženki družba B. d.o.o. dejansko šla na roko, kar je nenazadnje potrdila tudi priča T. P. Ni pa jasno in ne argumentirano, na podlagi česar sodišče v točki 22 obrazložitve zaključuje, da je zavezo za plačilo silosov podala družba B. d.o.o. Res je sicer, da je tožnica z njimi že sodelovala, vendar to še ne pomeni, da bi bila z njo morebiti v stalni poslovni zvezi v smislu drugega odstavka 30. člena OZ, ki bi takšen zaključek omogočal. Tega sodišče niti ne pojasni. Odločitev sodišča prve stopnje je zato nejasna in materialnopravno zmotna, to pa predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožba meni, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje zavrglo podrejeni tožbeni zahtevek (točka 26 obrazložitve), prav tako ravnalo materialnopravno zmotno. Zahtevek za plačilo zneska 11.485,30 EUR, zaradi neupravičene obogatitve, ki ga je tožnica podala na poziv sodišča, naj dopolni zahtevek še po drugi podlagi, ni enak prvotnemu zahtevku. Res je, da sta po znesku enaka, vendar se prvi zahtevek glasi na vzdržanje sklepa o izvršbi v veljavi. Sodišče je tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve zavrnilo iz razloga, ker da je šlo za prodajno pogodbo, zaradi česar ne more iti za verzijo, ko pa pravna podlaga še obstoji. S tem se tožnica ne more strinjati, ker po njenem prepričanju, če že ni prišlo do sklenitve pogodbe med pravdnima strankama, nedvomno obstoji terjatev na tej podlagi in bi jo sodišče moralo obravnavati. Očitno je, da je bila glede na napotek instančnega sodišča odločitev za ″nekakšno″ prodajno pogodbo še najlažji izhod iz zagate, ki bi jo za sodišče predstavljalo ugotavljanje izpolnjenosti pogojev za verzijo, sploh glede na dejstvo, da je sodišče kar počez vse navedbe tožeče stranke štelo za prekludirane, pri tem pa celo spremembe tožbe ni dovolilo (čeprav o tem v sodbi ni ničesar, ne v izreku, ne v obrazložitvi), pa je taka sprememba v skladu s 184. členom ZPP možna vse do konca glavne obravnave, kar velja tudi za ponovljen postopek. Pri tem je povsem prezrlo, da je s tem tožnica popravila očitek nesklepčnosti tožbe v smeri, na katero je opozorilo instančno sodišče. S tem je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe v tej zadevi (kršitev 184. člena ZPP).

9. Pritožba meni, da je prodajna pogodba bila sklenjena med pravdnima strankama, kar nedvomno izhaja ob tem velja posebej izpostaviti še izpovedbo priče T. P., ki je demantirala navedbe predstavnikov tožene stranke o tem, da bi se glede konkretnih silosov pred njuno izdobavo s toženo stranko dogovarjali za njuno plačilo s strani B. d.o.o. Še več, priča je pojasnila tudi, da je morebitno financiranje silosov, na kar se je zanašala tožena stranka, potekalo tako, da je naročnik (kar pa ni bila družba B. d.o.o.) sprva silose sam plačal, družba B. d.o.o. pa jih je odkupila od njih. Bistvena je njena izpovedba tudi v delu, da jih tožena stranka ni obvestila ne o postavitvi silosov, ne o njihovih napakah. Ne le, daje sodišče vse to spregledalo, temveč je v obrazložitvi sodbe njeno izpovedbo povzemalo povsem napačno, to pa v škodo tožnice. Sodba namreč navaja (točka 18 obrazložitve), da naj bi direktorica T. P. zaslišana kot priča potrdila, da je ″bil dogovor, da bo B. d.o.o. financiral komplet silose toženi stranki″, kar je v popolnem nasprotju z vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 1. 2018. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Če upoštevamo izpovedbo te priče in ravnanje tožene stranke (komunikacija s tožnico, postavitev temeljev, uveljavljanje stvarnih napak), je jasno, da se je tožena stranka v vsakem oziru vedla kot lastnik teh silosov, ne le kot najemnik.

10. Pritožba se v nadaljevanju sklicuje na razloge iz sodbe, ki je bila na podlagi odločitve pritožbenega sodišča razveljavljena in nato pove, da je tožeča stranka šele po postavitvi silosov izvedela, da B. d.o.o. obeh silosov ne bo plačala (temveč le enega) in v kolikor bi ji to bilo znano takrat, bi dostavila samo en silos. Tožeča stranka je gospodarski subjekt na trgu, ki je izrazito konkurenčen in si dajanja daril v vrednosti takega silosa ne more privoščiti. Tudi glede na izpovedbo že omenjene T. P. je jasno, da je tožena stranka igrala neko svojo igro zavajanja, v kateri, drži, bi morala tudi tožeča stranka skrbneje ravnati. Dejstvo pa je, da je tožena stranka v trenutku plačila zgolj enega silosa s strani B. d.o.o., vedela ali vsaj morala vedeti, da drugi, neplačani silos uporablja brez pravne podlage, da je torej še vedno v lasti tožeče stranke.

11. Pritožba trdi, da je izpodbijana sodba neobrazložena in pomanjkljiva ter se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se ni izjasnilo glede pravno relevantnih dejstev v spisu, povzema jih povsem napačno, bistvenih navedb ne upošteva, ker da so ″prekludirane″, v posledici česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti ter je torej arbitrarna (kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), hkrati pa je bila s takšnim postopanjem kršena pravica tožene stranke do izjave v postopku, še posebej ob dejstvu vročanja vlog mimo pravil in zavrnitve prošnje za rok za podajo navedb na tako vlogo na prvem naroku, čeprav nastopi prekluzija. Navedeno postopanje sodišča predstavlja tudi kršitev ustavne pravice po 22. in 23. členu Ustave RS ter 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Specifične in eksplicitne obrazložitve odločb predstavljajo pomemben vidik pravnega varstva, pravice do poštenega postopka, ki je posebej varovana s 23. v zvezi z 22. členom Ustave RS. Pri tem je prav posebej pomembno, da organi odločanja odgovorijo na bistvene argumente strank postopka. Bistveni argumenti so tisti, zaradi katerih bi bilo, če bi bili utemeljeni, potrebno v odločbi drugače odločiti. V danem primeru so argumenti tožene stranke nedvomno taki, da bi, če so utemeljeni, odločilno vplivali na izid postopka. Ker sodba ni specificirano, z razlogi, temelječimi na v postopku zatrjevanih dejstvih in predloženih dokazih, argumentirano zavrnila navedb tožeče stranke, je odločitev sodišča šteti za samovoljno, nezakonito in krši ustavne pravice tožene stranke. Ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave RS, je pravica do izjave. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje ter se do njih opredeli, če so dopustne in za odločitev relevantne, v obrazložitvi svoje odločbe. Za opredelitev, katere navedbe so pravno odločilne, pa je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo ter kako jih bo razlagalo. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), se pravica do izjavljanja in njej ustrezajoča obveznost sodišča do opredelitve nanašata tudi na pravna vprašanja. Sodišče se je dolžno opredeliti vsaj do nosilnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna. Zato je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih morda sodišče ni enostavno prezrlo, tako kot v konkretni zadevi. Posledično je bila s sodbo toženi stranki kršena tudi pravica do pravnega sredstva-pritožbe po 25. členu Ustave RS. Le če je stranki znano, kakšni so nosilni razlogi sodbe, se lahko zoper njo učinkovito pritoži. Sodba je tako pomanjkljiva, da tožena stranka ne ve, na katerih podlagah temelji odločitev sodišča, saj iz sodbe ni mogoče razbrati dejanske podlage. Zato se zoper takšno pomanjkljivo sodbo niti ne more učinkovito in argumentirano pritožiti (pritožbeno sodišče šteje, da je pritožba, čeprav navaja „tožena stranka“ imela v mislih tožečo stranko kot tisto, ki naj bi ji bila kršena pravica do pritožbe).

12. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

13. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

14. Pritožba je delno utemeljena.

15. Pritožbeno sodišče v celoti zavrača pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj že iz obsežnih pritožbenih navedb izhaja, da se ta sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, kar ne more pomeniti drugega, kot da razloge ima, zato se očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišču prve stopnje ni pripetila.

16. Tožeča stranka ni prikrajšana v pravici do pritožbe po 25. členu Ustave RS, saj je sodišče prve stopnje, v nasprotju s pritožbenim stališčem ugotovilo in obrazložilo obstoj vseh bistvenih dejstev za presojo v sporni zadev. To pa je ugotavljanje ali je med sedaj pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba za dva silosa in dva transportna polža (prodajna pogodba po 435. členu OZ)1 in če ni bila ali ni tožena stranka neupravičeno obogatena na račun tožene stranke2. 17. Pritožba ne bi mogla grajati zaključka sodišča prve stopnje, da med sedaj pravdnima strankama ni bil sklenjena prodajna pogodba niti zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke, če sodišče prve stopnje ne bi o tem podalo svojih razlogov glede teh, za presojo odločnih pravnih dejstev.

18. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da so razlogi nejasni in nepopolni, saj in izpodbijane sodbe nedvoumno sledi, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena prodajna pogodba in jasno sledi, da toženi stranki ni moč očitati neupravičene obogatitve na račun tožeče stranke.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeči stranki ni bila dna možnost izjasnitve v postopku, saj je tožeča stranka na vlogo tožene stranke, vložene pri sodišču z dne 28. 9. 2017, spisane pa 7. 2. 2017, pisno odgovorila s svojo vlogo z dne 13. 10. 2017, vloženo pri sodišču istega dne in s katerim je postavila podredni tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo (II. točka izreka).

20. Takšna procesna odločitev sodišča prve stopnje je sicer zmotna, potem, ko je pravilno ugotovilo, da gre pri prvotnem zahtevku in podrejenem zahtevku za navidezno kumulacijo zahtevkov in bi o podrejenem zahtevku ne bilo potrebno odločati v procesnem smislu z zavrženjem tožbe, pač pa bi moralo zgolj presojati enak tožbeni zahtevek na obeh zatrjevanih pravnih podlagah3. Slednje pa je sodišče prve stopnje naredilo, kot izhaja iz zgornjih navedb.

21. Pritožba nima prav, da ne gre za navidezno kumulacijo zahtevkov iz razloga, ker prvotni zahtevek izhaja iz izvršilnega postopka v zvezi s sklepom o izvršbi, saj odločanje o tem ali se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi pomeni v procesnem in materialno pravnem smislu odločanje o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

22. Pritožba z očitki o pomanjkanju razlogov za odločitev dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tudi ta dva pritožbena razloga nista utemeljena.

23. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožeča stranka sama navajala, da je predračun za plačilo dveh silosov in dveh transportnih polžev poslala družbi B. d.o.o. (dne 13. 4. 2015 ) in to na podlagi e-maila tožene stranke z dne 9.4.2015, v katerem je tožena stranka zapisala, da bo kupec B. d.o.o. in nanjo je tudi izstavila račun (ker po predračunu B. d.o.o. ni nič plačala) in ko je temu tako, in ko pritožba sama ponovi, da je tožeča stranka šele po postavitvi silosov izvedela, da B. d.o.o. ne bo plačala predmetov izdobave, potem je pravilen dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je prodajna pogodba bila sklenjena med tožečo stranko in B. d.o.o. 24. Ker je pravilen zaključek sodišča prve stopnje glede pogodbenih strank prodajne pogodbe in glede dolžnosti plačila B. d.o.o. po prodajni pogodbi, je posledično pravilen materialnopravni zaključek, da tožena stranka ni dolžna plačati vtoževane terjatve po prodajni pogodbi.

25. Kolikor je sodišče prve stopnje zapisalo, da je prodajna pogodba sklenjena med sedaj pravdnima strankama in B. d.o.o (16. točka izpodbijane sodbe), je potrebno to razumeti tako (kot to jasno izhaja iz 22. točke obrazložitve sodbe) da so pri dogovarjanjih za posel sodelovale vse tri stranke, prodajna pogodba pa je bila sklenjena med tožečo stranko in B. d.o.o. 26. Pritožba nima prav, da je tožena stranka, zato ker silosa stojita pri njej, neupravičeno obogatena, saj pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je B. d.o.o.. kot kupec silosev soglašal, da se postavita pri toženi stranki in je tako podlaga za uporabo razmerje med toženo stranko in B. d.o.o. kot kupcem, tako da tožena stranka ni neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke.

27. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen na podlagi zatrjevane prodajne pogodbe kot na podlagi zatrjevane neupravičene obogatitve.

28. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke glede izpodbijane I. in II. točke izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

29. Prav pa ima pritožba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati vlogo tožeče stranke z dne 29. 8. 2018, vloženo pri sodišču istega dne, ker je z njo tožeča stranka postavila nov tožbeni zahtevek, kar pa pomeni, da je skladno z določbo drugega odstavka 184. člena ZPP4 spremenila tožbo, tožbo pa je mogoče spremeniti do konca glavne obravnave, kar je skladno s prvim odstavkom 184. člena ZPP5. 30. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z vlogo prekludirana, je procesno zmotno, saj je sprememba tožbe glede na določbo prvega odstavka 184. člena ZPP dopustna tudi v ponovljenem postopku in to do konca glavne o obravnave.

31. S tem, ko je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka prekludirana z vlogo z dne 29. 8. 2018, je tožečo stranko prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je tožeča stranka tudi uveljavljala na naroku, drugačen zaključek sodišča prve stopnje pa je v nasprotju s stanjem, kot izhaja iz spisa (listna številka 98 spisa - hrbtna stran).

32. Zavrnitev tožbenega zahtevka, postavljenega z vlogo, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa je tako preuranjena in je odločanje o tem tožbenem zahtevku vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

33. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v delu glede izpodbijane III. točke izreka sodbe in posledično glede IV. točke izreka (stroški postopka) ugodilo, in izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljavilo (354. člen ZPP), saj ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more odpraviti samo, ker je sodišče prve stopnje tisto, ki mora in sme zagotoviti procesne pogoje za obravnavo spremembe tožbe.

34. Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

35. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nato glede na pravočasno podane trditve pravdnih strank odločiti o restitucijskem tožbenem zahtevku skladno z določbo 92. člena Stvarno pravnega zakonika, če bo pravočasno spremembo tožbe dopustilo.

36. Pritožbeno sodišče ne šteje za potrebno, da bi se zadeva dodelila v reševanje drugemu sodniku, saj (delna) razveljavitev sodbe ne predstavlja takšnega razloga.

PRAVNI POUK: ″Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sodbe (sklepa), zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.″ 1 Določba 435. člena OZ se glasi: ″(1) S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. (2) Prodajalec kakšne pravice se zavezuje, da bo kupcu priskrbel prodano pravico; če izvrševanje te pravice zahteva posest stvari, pa tudi, da mu bo stvar izročil.″ 2 Določba 190. člena OZ se glasi: ″(1) Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. (2) Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. (3) Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.″ 3 Primerjaj sodbo VS RS III Ips 53/2015 z dne 31. 8. 2016. 4 Določba drugega odstavka 184. člena ZPP se glasi: ″Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega.″ 5 Določba prvega odstavka 184. člena ZPP se glasi: ″Tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo.″