Jedro

Pri vračanju premoženja se upošteva premoženje, ki ga je kapitalska družba imela ob podržavljenju. Po presoji vrhovnega sodišča je zato v obravnavani zadevi relevanten delež, ki so ga imeli upravičenci na podjetju, in vrednost čiste aktive podjetja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. odstavek izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.4.2006, popravljene s sklepom z dne 16.5.2006; s sklepoma je sodišče zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo (2. odstavek izreka sodbe in sklepa) ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov upravnega spora stranke z interesom A.B. d.d. (3. odstavek izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z navedeno odločbo in popravnim sklepom ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo Upravne enote Laško z dne 18.6.2003 (1. točka izreka) ter sama rešila stvar tako, da je upravičencu do denacionalizacije K.K. za posojilo v znesku 1.978.150,00 din, ki ga je dal G.P. d.d. L. (v nadaljevanju: GPL), priznala delež na kapitalu A.B. d.d. v vrednosti 11.435.475,27 SIT, kar predstavlja 13.054 delnic A.B. d.d., ki jih po pravnomočnosti odločbe D.S.U., družba za svetovanje in upravljanje, d.o.o., izroči v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer H.L. (5. točka izreka) in da je upravičenki do denacionalizacije L.K., roj. K., za posojilo v znesku 317.386,20 din, ki ga je dala GPL, priznala delež na kapitalu A.B. d.d. v vrednosti 1.834.769,01 SIT, kar predstavlja 2.094 delnic A.B. d.d., ki jih po pravnomočnosti odločbe D.S.U., družba za svetovanje in upravljanje, d.o.o., izroči v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer H.L. (6. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je v identičnih zadevah kot je obravnavana, že zavzelo pravnomočno stališče, da so delničarji GPL - konzorcisti na podlagi 8. točke 3. člena in 13. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) denacionalizacijski upravičenci, prav tako je na enak način kot v drugih pravnomočnih postopkih izračunan delež konzorcista oziroma upravičenca. Sodišče je zavrnilo tožbene ugovore o nepravilnem izračunu delnic kot nekonkretizirane. Kot zmotno je zavrnilo tudi stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka kot podlago za odločitev o denacionalizaciji morala upoštevati sporazum I in II, sklenjen med A.B. in pravnimi nasledniki denacionalizacijskih upravičencev. Kot neutemeljen je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ne bi mogla sama odločiti o zadevi. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na določbo 1. odstavka 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986).

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu vrne zadevo v ponovno odločanje. Podredno tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče samo razpiše obravnavo in izvede predlagane dokaze ter odloči o zahtevku. Istočasno naj tudi spremeni odločitev glede stroškov postopka upravnega spora. Predlaga tudi združitev zadeve z zadevo K. in zadevo G. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, saj ni izvedlo glavne obravnave, ni zaslišalo strank in tudi ni angažiralo izvedenca. Zato so ostala določena dejstva in okoliščine nerazjasnjena, kar je imelo za posledico zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede števila delnic, ki pripadajo tožnici na podlagi pravilnega izračuna vrednosti delnice. Pojasnjuje tudi celoten potek dogodkov v zvezi z obravnavano denacionalizacijo. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, tako v zvezi z uporabo 69. člena ZDen, kakor tudi v zvezi s tolmačenjem postopka za prestrukturiranje zainteresirane stranke A.B. d.d..V posledici te kršitve je prišlo do realizacije prestrukturiranja A.B. d.d., po drugi strani pa se je upravičencem do denacionalizacije onemogočilo, da bi pridobili na podlagi končanih denacionalizacijskih postopkov svoje pravice, v obravnavanem primeru delnice v zadostnem številu tako po vsebini kot vrednosti.

Tožena stranka in A.B. d.d. kot stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna tako vrednost delnice kot tudi število delnic A.B. d.d., ki bi morale biti vrnjene tožničinima pravnima prednikoma K.K. in L.K., roj. K. Zato je vrhovno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov.

Po določbi 1. odstavka 37. člena ZDen se v primeru, če je predmet denacionalizacije premoženje (kapital) iz 13. člena ZDen, to premoženje vrača z vzpostavitvijo lastninskega deleža upravičenca na družbenem kapitalu pravnih oseb, ki so naslednice sredstev oziroma premoženja podržavljenih podjetij in drugih gospodarskih subjektov, katerih družbeniki oziroma delničarji so bili upravičenci iz 13. člena ZDen. Vrednost lastninskega deleža mora biti po določbi 2. odstavka 37. člena ZDen enaka vrednosti deleža upravičenca, ki ga je imel na podržavljenem podjetju. Pri tem je kot premoženje razumeti čisto aktivo podjetja, torej vse stvari, pravice in denarna sredstva, ki so od premoženjske mase podržavljenega podjetja ostale po pokritju vseh obveznosti, ki so izvirale iz njegovega poslovanja. Pri vračanju premoženja se torej upošteva premoženje, ki ga je kapitalska družba imela ob podržavljenju. Po presoji vrhovnega sodišča je zato v obravnavani zadevi relevanten delež, ki so ga imeli upravičenci na podjetju, in vrednost čiste aktive podjetja. Iz upravnih spisov je po presoji vrhovnega sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da je bila čista aktiva podjetja ob podržavljanju 7.108.003,74 din in da je bilo skupno število delnic 26.700. Prav tako je bilo ugotovljeno, kakšni so bili vložki pravnih prednikov tožnice v podržavljeno podjetje, katerih vrnitev zahteva. Ta podatek ni sporen, saj ga tožnica tudi zahteva v denacionalizaciji. Na tej podlagi je tožena stranka tudi po presoji vrhovnega sodišča pravilno ugotovila vrednost ene delnice tako, da je neto aktivo podjetja ob podržavljanju delila s številom delnic in izračunala, da vrednost ene delnice znaša 266,21 din. Ker je 46 delničarjev, med njimi tudi pravna prednika tožnice, vložilo v GPL znesek 5.138.957,50 Din, kar bi ob vplačilu posojila znašalo 10.278 delnic GPL, je tožena stranka pravilno ugotovila, da bi K.K. za posojilo v znesku 1.978.150,00 din, ki ga je dal GPL, priznala (ob vrednosti delnice GPL v višini 266,21 Din) delež na kapitalu A.B. d.d. v vrednosti 11.435.475,27 SIT, kar predstavlja 13.054 delnic A.B. d.d., in da je upravičenki do denacionalizacije L.K., roj. K., za posojilo v znesku 317.386,20 din, ki ga je dala GPL, priznala delež na kapitalu A.B. d.d. v vrednosti 1.834.769,01 SIT, kar predstavlja 2.094 delnic A.B. d.d.. Tožena stranka je svojo odločitev pravilno oprla na listine, ki so glede na določbe ZDen in glede na določbe Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) podlaga za ugotovitev vrednosti podržavljenih podjetij, te pa je tožnica sama predložila in ker tožnica niti v tožbi niti v pritožbi ne navaja, da niso pravilne, sodišče prve stopnje s tem, ko ni opravilo glavne obravnave in ni zaslišalo tožnice ter tudi ni izvedlo dokaza z izvedencem, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Takšna stališča je vrhovno sodišče sprejelo že v več sodbah (npr.: I Up1680/2006 in I Up 1681/2006). Pravilen je tudi sklep sodišča, da je odločba tožene stranke izdana v izvrševanju sodbe sodišča in skladna z napotili sodišča, in sicer tako glede upravičenosti do denacionalizacije kot tudi glede ugotovitev vrednosti deleža posameznega delničarja. Zato sklicevanje sodišča prve stopnje na pravnomočna stališča glede vprašanj, ki jih tožnica ponovno postavlja v tem postopku, ni v nasprotju z listinami v spisu. Tako tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o upravnem postopku ni podana.

Sodišče prve stopnje je po presoji vrhovnega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku pravilno uporabilo tudi določbe ZDen, tako glede upravičenosti do denacionalizacije (13. člen ZDen), kot tudi glede oblike vračanja (37. člen ZDen), kot tudi glede uporabe določb Navodila glede ugotavljanja vrednosti podržavljenega podjetja. Za uporabo določbe 69. člena ZDen tudi po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni podlage.

Pritožničinega predloga za združitev zadeve z identičnima zadevama K. in K. proti Ministrstvu za gospodarske zadeve ni bilo moč ugoditi, saj sta bila v navedenih zadevah v letošnjem letu že končana upravna spora pred vrhovnih sodiščem.

Ker v obravnavani zadevi po presoji vrhovnega sodišča ne obstajajo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče tožničino pritožbo na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.