Jedro

Tožnica nima prav, da organ zaradi njenega izkazanega upravičenja do denarne socialne pomoči ne bi smel ugotavljati njenega finančnega položaja glede na drugi odstavek 12. člena ZBPP, saj se pri odločanju o brezplačni pravni pomoči upošteva socialni položaj prosilca, kar pomeni upoštevanje tudi premoženjskega stanja prosilca in njegovih družinskih članov. Drugi odstavek 12. člena ZBPP tako ne more imeti absolutnega učinka. Dolžnost preverjanja premoženjskega stanja pa izhaja tudi iz 20. člena ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba in sklep Okrožnega sodišča v Krškem, Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 351/2011 z dne 8. 8. 2011, se odpravita in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 350 EUR, povečani za 20 %, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Organ za Bpp je z odločbo in sklepom, št. Bpp 351/2011 z dne 8. 8. 2011, združil zahtevi tožnice pod št. Bpp 351/2011 in pod št. Bpp 352/2011 in se sedaj vodita pod št. Bpp 351/2011 ter zavrnil prošnji tožnice z dne 21. 6. 2011 za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila dve prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze ter za razdelitev skupnega premoženja. Prošnji je priložila odločbo CSD Krško, izpis za parcelo, lastninski list in informativni izračun nepremičnin. Organ je uvodoma ugotovil, da je tožnica vložila dve vlogi za dodelitev BPP, ki se nanašata na isto pravno podlago, zaradi česar je ocenil, da so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov pod št. Bpp 351/2011 in št. 352/2011, in odločil, da se zadeva sedaj vodi pod št. Bpp 351/2011. Nadalje je v zvezi s presojo pogojev po 13. in 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) navedel, da je tožnica državljanka Republike Slovenije, iz potrdila o stalnem prebivališču in skupnem gospodinjstvu je razvidno, da ima stalno prebivališče na naslovu ... in da živi sama in se šteje za samsko osebo. Po pridobitvi dokazil iz uradnih evidenc o finančnem in premoženjskem stanju tožnice je bilo ugotovljeno, da tožnica prejema denarno socialno pomoč v mesečnem znesku 229,21 EUR, kar pomeni, da njen mesečni dohodek ne presega dvakratnika minimalnega dohodka. Poleg dohodkov in drugih prejemkov je organ ugotavljal tudi premoženjsko stanje tožnice po 14. členu ZBPP v povezavi s 23. členom ZSV in ugotovil, da je tožnica lastnica vozila Ford Focus/1.6, letnik 2002 ter polovična lastnica stanovanjske hiše na naslovu ..., v kateri ne stanuje. Iz informativnega izračuna GURS izhaja, da znaša vrednost hiše 52.463 EUR, kar glede na njen polovični delež znaša 26.231,50 EUR. Glede na vrednost premoženja, s katerim tožnica razpolaga, premoženje tožnice presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki je določen v ZSV, tj. 13.771,20 EUR. Tožnica torej ne izpolnjuje finančnega pogoja, na razgovoru, na katerem ji je bilo pojasnjeno stanje zadeve, pa tudi ni imela pripomb. Organ je zato odločil, kot izhaja iz izreka akta.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka in navedla, da je odločitev organa napačna. Organ ne bi smel ugotavljati njenega finančnega položaja, saj tožnica prejema denarno socialno pomoč (drugi odstavek 12. člena ZBPP – izredna brezplačna denarna pomoč). Organ bi torej moral odločati o njeni vlogi po vsebini. Tožnica je k vlogi tudi priložila odločbo CSD Krško o prejemanju denarne socialne pomoči. Na zaslišanju organ tožnice ni pozval, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe po 146. členu Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Tožnica je prava neuka stranka in bi organ moral skrbeti, da njena nevednost in neukost nista v škodo njenih pravic (7. člen ZBPP). Za tožnico je bila zakonska zveza zaradi psihičnega in fizičnega nasilja s strani toženca nevzdržna. V času vložitve prošnje je tožnica celo živela v varni hiši. Tožnica in njen nekdanji mož sta bila poročena 25 let in imata skupno premoženje (stanovanjska hiša na naslovu ...), dogovor o delitvi premoženja pa ni mogoč, zato je bila tožnica prisiljena predlagati sodno delitev. Tožnica je še dodala, da prejema le denarno socialno pomoč, s katero je morala plačati tudi nadomestilo za bivanje v varni hiši v znesku 68,76 EUR mesečno, kar predstavlja izredno veliko finančno obremenitev. S preostankom v znesku 160 EUR mora tožnica pokriti vse ostale stroške (prehrana, prevozi, obleka, osebna higiena, idr.). S takšnimi prejemki se zelo težko preživlja, močno pa je tudi ogroženo njeno osebno dostojanstvo. Tožnica torej izpolnjuje vsaj pogoj za izredno BPP. Glede izpolnjevanja finančnih pogojev pa je še navedla, da je organ ni seznanil s dokumentom o lastništvu vozila, niti ni jasno, na kakšen način je organ ugotovil njegovo vrednost (ki jo je očitno ocenil na več kot 8.033,20 EUR, kar je več kot 35 osnovnih zneskov minimalnega dohodka). Dejstvo je, da vozilo na trgu ne presega vrednosti 3.400 EUR. Organ tožnici ni dal možnosti, da se o tem izjavi, saj je s tem ni niti seznanil. Organ je sicer pravilno ugotovil, da tožnica v stanovanjski hiši na naslovu ... ne stanuje, vendar pa je spregledal, da je v 5. členu Pravilnika o ugotavljanju prihrankov in premoženja in vrednosti zagotovljene osnovne preskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči določeno, da se lahko upošteva samo tisto premoženje, za katerega obstaja možnost razpolaganja. Tožnica pa ne more razpolagati s svojim deležem na hiši, saj gre za skupno premoženje zakoncev, ki še ni razdeljeno. Nenazadnje pa je tožnica zaprosila za BPP tudi zaradi razdelitve skupnega premoženja. Po pribavi vseh teh podatkov bi organ moral tožnico z njimi seznaniti in jo zaslišati ter šele nato odločiti o njenih prošnjah za BPP. Organ je tako nepopolno oziroma zmotno ugotovil dejansko stanje z neupoštevanjem postopkovnih določb, zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti. Predlagala je, da sodišče odločbo odpravi in jo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti.

Organ za BPP kot zastopnik toženke na tožbo ni odgovoril, je pa poslal sodišču upravne spise.

Tožba je utemeljena.

ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01 s spremembami in dopolnitvami) v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč). V 12. členu je nadalje določeno, da se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače (prvi odstavek), finančni položaj prosilca pa se v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve (izredna brezplačna pravna pomoč) (drugi odstavek).

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica zaprosila za brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze (prošnja pod št. Bpp 351/2011) ter za razdelitev skupnega premoženja (prošnja, ki se je najprej vodila pod št. Bpp 352/2011 in ki se zaradi združitve obeh postopkov sedaj tudi vodi pod št. Bpp 351/2011). Prošnji je tožnica podala na predpisanem obrazcu, ki ju je tudi podpisala, k prošnjama pa je tudi priložila odločbo Centra za socialno delo Krško, št. 1222-1336/2011 z dne 9. 5. 2011, iz katere izhaja, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči v višini 229,21 EUR mesečno za čas od 1. 5. 2011 do 31. 7. 2011. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je organ po ugotovitvi, da tožnica prejema denarno socialno pomoč, nato še ugotavljal tožničino premoženjsko stanje po 14. členu ZBPP ter ugotovil, da je tožnica lastnica osebnega vozila Ford Focus/1.6, letnik 2002 in polovična lastnica stanovanjske hiše na naslovu ..., v kateri ne stanuje, njena vrednost pa je glede na podatke GURS 26.231,50 EUR, kar presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki je določen v Zakonu o socialnem varstvu, zaradi česar je zaključil, da tožnica finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje in je njeni prošnji zavrnil. Tožnica sicer nima prav, da organ zaradi njenega izkazanega upravičenja do denarne socialne pomoči v času vložitve vloge, tj. dne 21. 6. 2001, ne bi smel ugotavljati njenega finančnega položaja glede na zgoraj citirani drugi odstavek 12. člena ZBPP, saj se pri odločanju o brezplačni pravni pomoči upošteva socialni položaj prosilca (prvi odstavek 1. člena ZBPP), kar pomeni upoštevanje tudi premoženjskega stanja prosilca in njegovih družinskih članov, zaradi česar drugi odstavek 12. člena ZBPP ne more imeti takšnega absolutnega učinka. Na to kaže tudi prvi odstavek 23. člena ZSV (na katerega napotuje 14. člen ZBPP, ki določa, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a in prvega odstavka 30.a člena ZSV), ki določa, da se ne glede na druge določbe tega zakona denarne socialne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Dolžnost preverjanja premoženjskega stanja pa izhaja tudi iz 20. člena ZBPP. Tako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče v zadevi, opr. št. I U 607/2006 z dne 11. 5. 2006. Organ je torej imel podlago v predpisu, da je ugotavljal tožničino premoženjsko stanje, vendar pa je glede na ugotovljena dejstva po presoji sodišča napravil napačen oziroma najmanj preuranjen zaključek. Res je, da tožnica v času vložitve prošnje ni živela v stanovanjski hiši na naslovu ..., katere solastnica je, je pa živela v varni hiši (to dejstvo izhaja iz odločbe Centra za socialno delo Krško, št. 1222-1336/2011 z dne 9. 5. 2011, ki ga je upošteval tudi CSD pri svoji odločitvi). Sodišče ocenjuje, da namestitve tožnice v varni hiši ne gre smatrati za stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje (prva alineja drugega odstavka 23. člena ZSV). Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/03 s spremembami in dopolnitvami) v 10. členu kot primerno stanovanje opredeljuje tisto stanovanje, ki je v takšni eno ali večstanovanjski stavbi, ki je zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj in je zanjo v skladu s predpisi o graditvi objektov izdano uporabno dovoljenje; stanovanje mora imeti ločen spalni in bivalni del (razen v primeru garsonjere) ter mora zadoščati stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njunih ožjih družinskih članov, ki živijo z lastnikom oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu, ter ustrezati površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena tega zakona. Program varne hiše pa je eden izmed programov v okviru Socialne preventive na področju socialnega varstva, ki ga izvaja država v sodelovanju z drugimi organizacijami in gre ''le'' (in kar je tudi namen programa) za možnost umika in nastanitve za ženske in otroke, ki doživljajo kakršnokoli obliko nasilja (psihično, fizično ali spolno), kar pa ob upoštevanju splošno znanih dejstev o slabem finančnem stanju države in posledično večjih primanjkljajih predvsem na področjih socialnih transferjev, pomeni načeloma skromne bivanjske razmere v takih hišah, bivanje v taki ustanovi pa je tudi časovno omejeno in je možno najdalj do enega leta, zaradi česar tovrstne namestitve ne gre šteti za primerno stanovanje po zgoraj citiranih določbah. Organ se torej moti, da je polovica hiše na naslovu ... tisto premoženje tožnice, s katerim lahko razpolaga (5. člen Pravilnika o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči – Uradni list RS, št. 68/01 do 62/10) in ga je neupravičeno upošteval kot tako ter tudi napačno zaključil, da tožnica finančnega pogoja iz 13. člena ZBPP zato ne izpolnjuje.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10) in ga na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in o zadevi, upoštevaje rezultat ugotovitvenega postopka, ponovno odločiti.

Sodišče se ni spuščalo v presojo preostalih tožničinih ugovorov, ker je že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.