Jedro

ZKP (drugi odstavek 148. člena) zbiranja informacij in obvestil ne omejuje le na polnoletne osebe, niti ne predpisuje navzočnosti staršev oz. skrbnika, kadar policisti zbirajo informacije in obvestila od mladoletne osebe, zato ni res, da bi moral policist mladoletnika pred pričetkom zbiranja obvestil poučiti o pravicah osumljenega v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP in o tem obvestiti tudi njegove starše. ZP-1 storilcu oz. osumljencu prekrška ne daje (povsem) enakih pravic in pravnih jamstev, kot jih ZKP določa za storilca oz. osumljenca kaznivega dejanja. Ker policist v tistem trenutku ni imel razlogov za sum, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje, sumil pa ga je storitve prekrška, ga pred pričetkom zbiranja obvestil in informacij ni bil dolžan poučiti v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP.

Izrek

Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Krškem zavrnilo predlog za izločitev dokazov kot neutemeljen.

2. Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi zagovornika za izločitev dokazov iz spisa ugodi; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in utemeljena, pritožbene navedbe pa neutemeljene.

5. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da bi moral policist mladoletnega A. A. pred pričetkom zbiranja obvestil poučiti o pravicah osumljenca v skladu s četrtim odstavkom 148. člena Zakon o kazenskem postopku (ZKP) in o tem obvestiti tudi njegove starše, brez prisotnosti katerih ga ne bi smel obravnavati. ZKP (drugi odstavek 148. člena) zbiranja informacij in obvestil ne omejuje le na polnoletne osebe, niti ne predpisuje navzočnosti staršev oz. skrbnika, kadar policisti zbirajo informacije in obvestila od mladoletne osebe. Glede na to, da mladoletnik pri dopolnjenih šestnajstih letih v skladu z drugim odstavkom 54. člena ZKP lahko sam poda predlog za pregon ali vloži zasebno tožbo, pritožbeno sodišče zaključuje, da ni ovir, da A. A., ki je takrat že dopolnil sedemnajst let, ne bi policistu sam podal izjave v okviru zbiranja obvestil in informacij. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je policist k A. pristopil zaradi suma storitve prekrška in ne kaznivega dejanja (zaradi česar ga je nato identificiral in mu zasegel cigaretni zvitek in rastlinske delce, ki jih je imel na vidnem mestu poleg sebe, A. pa mu je ob tem povedal od koga in kako je te rastlinske delce dobil). Ker policist torej v tistem trenutku ni imel razlogov za sum, da je A. storil kaznivo dejanje, sumil pa ga je storitve prekrška, saj je videl, da si pripravlja cigaretni zvitek, ga pred pričetkom zbiranja obvestil in informacij ni bil dolžan poučiti v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Zakon o prekrških (ZP-1) storilcu oz. osumljencu prekrška namreč ne daje (povsem) enakih pravic in pravnih jamstev, kot jih ZKP določa za storilca oz. osumljenca kaznivega dejanja, kot to zmotno meni pritožnik, in v zvezi z izjavami domnevnega storilca prekrška, danimi policiji, ne napotuje na smiselno uporabo določbe 148. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 83. člena ZKP. Pritožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS(1), saj ne gre za primerljivi zadevi. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kršitev, ki jo je nižje sodišče storilo v postopku o prekršku, ko je sodbo, s katero je storilca spoznalo za krivega prekrškov, oprlo na izjavo storilca prekrška, ki jo je dal policistu preden je bil poučen o tem, da ni dolžan izpovedati zoper sebe. V obravnavani zadevi pa gre za kazenski postopek, v katerem osumljenec oz. storilec prekrška ni stranka, njegovo izjavo, dano v zvezi s prekrškom pa so policisti obravnavali kot informacijo oz. obvestilo o storjenem kaznivem dejanju in njegovem storilcu (obtožencu). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa o zakonitosti odrejene hišne preiskave zoper obtoženega B. B. Tako konkretizirana izjava A. (povedal je od koga in kako je kupil prepovedano drogo, kje ta oseba živi in njeno telefonsko številko) ob povezavi s podatki iz uradnih evidenc o predkaznovanosti obtoženca, tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostuje za obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje oz. za odreditev hišne preiskave. Izjavo o tem je namreč policistu podala identificirana oseba, ki jo bo tekom postopka mogoče zaslišati kot pričo oz. je bila v preiskavi že zaslišana, kot to navaja pritožnik. Verodostojnost izpovedbe pa je stvar dokazne ocene oz. presoje sodišča prve stopnje in predmet nadaljnjega postopka, kot je to pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Izpovedba A. A. v preiskavi, čeprav nasprotna tistemu, kar je povedala policistu ob obravnavanju zaradi prekrška, ne more vplivati na že (zakonito in utemeljeno) odrejeno hišno preiskavo in na dejstvo, da so bili v trenutku odreditve le te podani utemeljeni razlogi za sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje.

7. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (člen 95 ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep po tarifni št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Sodba IV Ips 117/2008 z dne 24. 2. 2009.