Jedro

V pravdnem postopku je procesna predpostavka za začetek določenih postopkov plačilo takse (za vloge, določene v 105.a čl. ZPP); v takšnih primerih mora sodišče, ne glede na to, ali predlagajočo stranko zastopa odvetnik ali ne, pred zavrženjem vloge pozvati stranko k plačilu takse in jo opozoriti na posledice, če ta ne bo plačana. Smiselna uporaba določb ZPP iz 121. čl. ZFPPIPP bi zato omogočala zaključek, da je situacijo, ko predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka ni plačan (oziroma ni priloženo dokazilo o njegovem plačilu), treba obravnavati enako kot situacijo, ko ni predloženo dokazilo o plačilu takse za določene vloge v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog dolžnika za začetek stečajnega postopka. V obrazložitvi je navedlo, da predujem ni bil plačan oz. predlogu ni bilo predloženo potrdilo o plačilu predujma. Šlo je torej za nepopolno vlogo, ki jo je vložil odvetnik in glede na smiselno uporabo pravil zakona, ki ureja pravdni postopek, je treba takšno vlogo zavreči. Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo oziroma razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede uporabe pravil ZPP v insolvenčnih postopkih meni, da se ta (upoštevaje določbo 121. čl. ZFPPIPP) morejo uporabiti le skrajno subsidiarno, t.j. le v kolikor se ugotovi, da ureditev določenega vprašanja ni vsebovana že v ZFPPIPP. V konkretnem primeru pa bi bilo treba uporabiti smiselno ali analogno določbe ZFPPIPP o prisilni poravnavi. V 2. odst. 141. čl. ZFPPIPP je določeno, da mora biti predlogu za začetek postopka prisilne poravnave med drugim priložen dokaz o plačilu začetnega predujma. Skladno s 1. odst. 147. čl. ZFPPIPP sodišče predlagatelju postopka prisilne poravnave, med drugim, če predlogu niso priložene priloge iz 2. odst. 141. čl. ZFPPIPP (torej tudi če mu ni priloženo dokazilo o plačilu predujma), s sklepom o dopolnitvi naloži, da v 15 dneh ustrezno dopolni nepopoln predlog za začetek postopka prisilne poravnave, in to ne glede na to ali je predlog vložen po odvetniku ali ne. Šele če predujem v roku ni plačan, sodišče predlog zavrže. Poleg tega je treba upoštevati tudi, da mora sodišče na podlagi 4. odst. 147. čl. ZFPPIPP v primeru, če predlagatelj v roku ne dopolni predloga za začetek postopka prisilne poravnave tako, kot mu je bilo naloženo s sklepom o dopolnitvi (torej tudi s predložitvijo dokazila o plačilu predujma), zavreči predlog za začetek postopka prisilne poravnave in izdati sklep o začetku stečajnega postopka. Iz tega je moč izpeljati sklep, da je neplačilo predujma oz. opustitev predložitve dokazila o njegovem plačilu enkrat razlog za to, da sodišče zavrže predlog za začetek stečajnega postopka, drugič pa je to razlog za začetek stečajnega postopka. To pomeni, da v obravnavanem primeru ni možna uporaba izjemno stroge sankcije takojšnjega zavrženja predloga brez predhodnega poziva k dopolnitvi. V prid tej interpretaciji govori tudi sistematična razlaga ZFPPIPP, ki v okviru (iste) 2. točke 2. odst. 232. čl. govori o dokazilu za plačilo takse kot tudi o dokazilu o plačilu predujma kot o obveznih prilogah predloga, pri čemer je v primeru če taksa ni plačana, sodišče pred morebitnim zavrženjem predloga vedno dolžno predhodno pozvati k njegovi dopolnitvi. Uporabiti je treba tudi argument analogije z določbo 153. čl. ZPP, po katerem mora sodišče stranko vedno predhodno pozvati k plačilu predujma za izvedbo dokaza in šele zatem sledi sankcija po 3. odst. 153. čl. ZPP. Končno pa je treba upoštevati tudi, da je sestavni del sklicne številke za plačilo predujma vedno tudi opravilna številka zadeve, s to številko pa predlagatelj v času vložitve predloga za začetek stečajnega postopka že pojmovno ne more razpolagati.

Pritožba predlagatelja je utemeljena.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur.l. RS, št. 126/2007) vsebuje v 3. poglavju skupna pravila o postopkih zaradi insolventnosti in 45. čl. določa obseg njegove uporabe; navedeno je, da se to poglavje uporablja za vse postopke zaradi insolventnosti, razen če zakon določa, da se posamezne določbe uporablja samo za posamezno vrsto postopkov. V okvir tega poglavja je umeščen tudi 121. čl., ki v 1. odst. določa, da se za postopek zaradi insolventnosti glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek, torej pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP do novele D).

Postopek prisilne poravnave je urejen v posebnem 4. poglavju ZFPPIPP in tam je v 141. čl. določeno, kaj mora vsebovati predlog za začetek postopka prisilne poravnave in katere listine mu je treba priložiti, poleg tega pa je določeno tudi, da sodišče s sklepom naloži predlagatelju dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave in šele če predlagatelj ne ravna v skladu s pozivom, predlog zavrže (147. čl. ZFPPIPP). Za razliko od predloga za prisilno poravnavo pa ZFPPIPP za predlog za začetek stečajnega postopka, ki je urejen v 232. čl., ne določa obveze sodišča k pozivanju predlagatelja za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek stečajnega postopka. Ker pa je postopek prisilne poravnave urejen v drugem poglavju kot stečajni postopek (na slednjega se nanaša 5. poglavje), ni možna „smiselna in analogna“ uporaba pravil ZFPPIPP o prisilni poravnavi, za katero se zavzema pritožnik. Torej ni možno razlogovati, da ker je v ZFPPIPP urejena možnost izdaje posebnega sklepa za dopolnitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave, je to možno tudi za primer vloženega nepopolnega predloga za začetek stečajnega postopka.

Pritožnik sicer utemeljeno opozarja na nelogičnost v ZFPPIPP, pri kateri ima ne-dopolnitev predloga za prisilno poravnavo s predložitvijo dokazila o plačilu predujma za (končno) posledico začetek stečajnega postopka nad dolžnikom (4. odst. 147. čl. ZFPPIPP), v situaciji kakršna je obravnavana pa ima nepredložitev takšnega dokazila za posledico zavrženje predloga za začetek stečajnega postopka. Vendar pa gre za nelogičnost, ki jo mora odpraviti zakonodajalec, ne bi pa mogel to biti razlog za utemeljenost pritožbe. Tudi argument analogije s 153. čl. ZPP (po katerem sodišče najprej naloži stranki, ki je predlagala izvedbo dokaza, da založi znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza in šele če stroški niso plačani, dokaza ne izvede) v obravnavanem primeru ne bi mogel obveljati, saj ne gre za izvedbo (posamičnega) dokaza, ampak za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, torej situacija ni primerljiva. V obravnavanem primeru pa tudi ne bi moglo biti relevantno „tehnično“ vprašanje v zvezi s številko računa, na katerega je treba plačati predujem; opravilna številka zadeve je res sestavni del sklicne številke, vendar je potrebni znesek tudi pred vložitvijo predloga mogoče nakazati na splošno številko za predujme.

Namen civilnega pravdnega postopka je v razrešitvi konkretnega pravnega razmerja oziroma konkretne sporne pravice med nasproti si stoječima strankama. Za razliko od tega se stečajni postopek vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev hkrati in v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Zato, da lahko začne stečajni postopek teči, je potreben predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Založitev predujma za kritje teh stroškov je procesna predpostavka za začetek stečajnega postopka. V pravdnem postopku je procesna predpostavka za začetek določenih postopkov plačilo takse (za vloge, določene v 105. a čl. ZPP); v takšnih primerih mora sodišče, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ne glede na to, ali predlagajočo stranko zastopa odvetnik ali ne, pred zavrženjem vloge pozvati stranko k plačilu takse in jo opozoriti na posledice, če ta ne bo plačana. Smiselna uporaba določb ZPP iz 121. čl. ZFPPIPP bi zato omogočala zaključek, da je situacijo, ko predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka ni plačan (oziroma ni priloženo dokazilo o njegovem plačilu), treba obravnavati enako kot situacijo, ko ni predloženo dokazilo o plačilu takse za določene vloge v pravdnem postopku (v obeh primerih gre za procesne predpostavke), torej je treba predlagatelja, četudi ga zastopa odvetnik, najprej pozvati k dopolnitvi in šele zatem predlog zavreči, če ni ustrezno dopolnjen.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. odst. 128. čl. ZFPPIPP, pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.