Jedro

247. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92) ne določa, da so za dolžnost vrnitve neodplačano prenešenega premoženja pravno relevantni samo prenosi premoženja, do katerih je prišlo z akti državnih organov. To pomeni, da pogodbenega prenosa, utemeljenega na katerem od predpisov, navedenih v 247. členu tega zakona, zakon kot podlago za dolžnost vrnitve ne izključuje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 466-01-10/92 z dne 28.9.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za vrnitev poslovnih prostorov, ki so locirani v 1. in 2. nadstropju zgradbe, stoječe na parc. št. 450, vpisani pri vložni št. 1223 k.o. ... in so v uporabi Ministrstva za zdravstvo. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je o tožnikovi zahtevi odločila na podlagi 1. točke 1. odstavka 141. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ker je tožnik v svoji vlogi navedel dejstva in predložil dokaze, na podlagi katerih je bilo mogoče odločiti v skrajšanjem postopku. Na podlagi predloženih listin je ugotovila, da je bila sporna nepremičnina prenešena na Pokojninski zavod za nameščence na podlagi zakona o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev (Uradni list FLRJ, št. 65/46) kot pravnega prednika Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, le-ta pa je s pogodbo o neodplačnem prenosu pravice uporabe št. 46-3/62 in s pogodbo z dne 19.1.1983 prenesel pravico uporabe na pravne prednike zavezanca Zdravstveno skupnost Slovenije, Skupnost socialnega skrbstva Slovenije, Skupnost socialnega varstva Slovenije, Skupnost otroškega varstva Slovenije in Republiški komite za zdravstvo in socialno varstvo. Navedeni pogodbi se ne sklicujeta oziroma ne temeljita na nobenem od predpisov, navedenih v 247. členu zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju. Prav tako pogodb o prenosu spornih nepremičnin ni šteti za prisilni prenos spornih nepremičnin na pravne prednike Ministrstva za zdravstvo, zato tožena stranka ugotavlja, da ni pravne podlage za vrnitev spornih nepremičnin tožniku.

Tožnik v tožbi navaja, da so bili sporni poslovni prostori sicer res prenešeni na pravne prednike Ministrstva za zdravstvo s pogodbama o neodplačnem prenosu pravice uporabe z dne 25.1. in 26.1.1983, vendar pa je bilo to storjeno na podlagi 37. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS, št. 18/74). Za tak prenos se je Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije odločila, ker je menila, da je glede na določbo 37. člena navedenega zakona racionalnejši kot pa postopek pred pristojnim občinskim organom. Zato tožnik meni, da je bil prenos spornih poslovnih prostorov opravljen na podlagi predpisa, ki je naveden v 247. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, to je zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Tožnik je upravičen do vračila tega premoženja, zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92) v 1. odstavku 247. člena določa, da so premoženje nosilcev obveznega socialnega zavarovanja delavcev, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila podržavljeno ali neodplačno prenešeno na uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja po predpisih, med katerimi našteva tudi zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP, Uradni list SRS, št. 18/74), dolžne pravne osebe, ki razpolagajo s temi sredstvi oziroma s tem premoženjem, do višine vrednosti družbenega kapitala prenesti na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, kot na edinega pravnega naslednika. Iz zakonske določbe izhaja, da nastopi dolžnost vrnitve premoženja (to je premičnih in nepremičnih stvari - 2. odstavek istega člena), če je bilo premoženje podržavljeno ali neodplačno prenešeno na uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja po katerem od predpisov, navedenih v tem členu. ZPIZ ne določa pravne narave oziroma oblike akta, s katerim je bilo premoženje neodplačno prenešeno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe smiselno izhaja, da tožena stranka stoji na stališču, da pogodbena oblika neodplačnega prenosa premoženja po navedeni zakonski določbi ne more biti podlaga za uspešno uveljavljanje vrnitvenega zahtevka. Takšno stališče tožene stranke pa po mnenju sodišča, vsaj kolikor je šlo za izvajanje 37. člena ZPSPP, na katerega se v zahtevi za vrnitev nepremičnine in v tožbi sklicuje tožnik, ne more biti sprejemljivo. 247. člen ZPIZ ne določa, da so za dolžnost vrnitve neodplačno prenešenega premoženja pravno relevantni samo prenosi premoženja, do katerih je na podlagi predpisov, navedenih v 1. odstavku tega člena, prišlo z akti državnih organov. To pa pomeni, da pogodbenega prenosa, utemeljenega na katerem od teh predpisov, ta zakon kot podlago za dolžnost vrnitve tudi ne izključuje. Kot izhaja iz določbe 1. odstavka 37. člena ZPSPP, pogodbeni prenos poslovnih prostorov, ki bi temeljil na tej zakonski določbi, tudi po tem zakonu ni bil izključen kot oblika akta, s katerim je bilo možno premoženjskopravna razmerja med dotedanjim imetnikom pravice uporabe in družbenopravno osebo, ki je take prostore kot najemnik uporabljala do uveljavitve ZPSPP, urediti skladno s tem zakonom.

Po navedenem je tožena stranka upravičenost tožnikovega zahtevka presojala z napačnega pravnega stališča. Tožena stranka zato ni ugotavljala, ali sta bili pogodbi, na kateri se v zahtevku sklicuje tožnik, sklenjeni zaradi prenosa poslovnih prostorov tožnikove pravne prednice na sopogodbenike v izvrševanju 37. člena ZPSPP ali ne. Prav tako ni ugotavljala, ali je katera od sopogodbenic iz navedenih pogodb sodila med uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja, kar je za odločanje o zahtevku tudi bistvenega pomena. Dejanske okoliščine so torej v izpodbijani odločbi v bistvenih točkah ugotovljene nepopolno, zaradi česar sodišče ni moglo rešiti spora. Tožbi je moralo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih torej ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

Kolikor bo tožena stranka v nadaljevanju postopka ugotovila, da je v obravnavanem primeru šlo za neodplačni prenos poslovnih prostorov po predpisu iz zadnje alinee 1. odstavka 247. člena ZPIZ na uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja, bo morala pred odločitvijo ugotavljati tudi, ali za vrnitev premoženja v naravi niso podane ovire, navedene v 3. odstavku 247. člena ZPIZ. V tem delu ugotovitvenega postopka mora razen siceršnji prizadeti stranki Republiki Sloveniji, omogočiti udeležbo tudi Slovenskemu odškodninskemu skladu.

Zakon o upravnih sporih je sodišče skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.