Jedro

Naravo skupnega sporazuma je imela le tarifna priloga Pravilnika 98, ne pa njegov normativni del, ki vključuje 11. člen. Tožeča stranka bi zato spremembo takšnega sporazuma lahko dosegla le po postopku, ki ga je predpisal zakon. V izpodbijani sodbi ni ugotovitev, da bi bil Pravilnik 06 sprejet po takšnem postopku. Zato ne more imeti učinka sporazuma, ki je bil takrat veljavni zakonski ureditvi lahko podlaga za zaračunavanje nadomestila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68321/2008 z dne 18. 9. 2008 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrne. Posledično je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 168,54 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja pri tem, da bi prvostopenjsko sodišče moralo sodbo opreti na tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 138/2006 (v nadaljevanju Pravilnik 06), in ne (zgolj) na tarifni del Pravilnika o priobčitvi glasbenih del Ur. l. RS, št. 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98). Pravilnik 98 je bil veljavno sprejet, objavljen in odobren s strani Urada za intelektualno lastnino (UIL). Tožeča stranka v letu 2006 ni sprejela novih tarif (tako tudi odločba VSL I Cp 4292/2009), niti ni enostransko spreminjala skupnega sporazuma, ampak je veljavno odobreno tarifo le valorizirala in sicer na podlagi 11. člena Pravilnika 98. Vsakdo si je lahko na podlagi besedila tega pravilnika izračunal vrednost tarife. Objava, ki sploh ni potrebna, na veljavnost revaloriziranih zneskov nima vpliva. Odobritev URSIL se je nanašala na odobritev celega pravilnika, torej tudi 11. člena. V nadaljevanju podaja podatke o indeksu rasti cen na drobno v času od marca 1998 do novembra 2006. Po mnenju pritožnika je Pravilnik 98, ne glede na spremembe ZASP, ki so se nanašale na način sprejemanja tarif, v celoti ostal v veljavi, torej tudi 11. člen. Neutemeljeno je zato sklicevanje sodišča na pogoje sklepanja skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif, saj so določbe ZASP do sprejema novih tarif po novem postopku, pustile v veljavi Pravilnik 98.O morebitni spornosti Pravilnika 98 sodišče sploh ne bi smelo odločati, ampak je podana pristojnost Sveta za avtorsko pravo. Glede objave tarife so si razlogi sodišča tudi v nasprotju. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo glede uporabe instituta exceptio illegalis. Pravilnik predstavlja namreč podzakonski predpis in ne notranjega akta tožeče stranke, sodišče pa nasprotovanja pravilnika zakonu tudi sicer ni ugotavljalo. Ustavno sodišče je tisto, ki odloča o skladnosti podzakonskih predpisov z Ustavo in zakoni. Dokler takšna presoja ni opravljena, podzakonski predpis velja. V konkretnem primeru sodišče tudi ni namesto podzakonskega predpisa uporabilo zakon, ampak je arbitrarno odločilo, kateri pravilnik bo uporabilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni bila storjena. Sodba sodišča je jasna in v njej ni nasprotij, vsebuje tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in je zato njen pritožbeni preizkus mogoč.

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifo iz Pravilnika 98. 7. ZASP je bil v delu, v katerem je urejal način določanja nadomestila za uporabo avtorskih del večkrat spremenjen. Po prvotni ureditvi, po kateri je bil sprejet Pravilnik 98, je tarifo sprejela kolektivna organizacija avtorjev, kontrola njene ustreznosti oziroma primernosti pa je bila v pristojnosti UIL. Tarifa je morala biti objavljena tudi v Uradnem listu (153. člen ZASP). ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004), ki je veljal ob sprejetju Pravilnika 06,pa je predvideval, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije (v tem primeru tožnik) z reprezentativnimi združenji uporabnikov. V prehodnih določbah ZASP-B (4. odst. 26. člena) je zakonodajalec za čas do sprejema skupnega sporazuma, določil, da se tarife organizacije, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. S takšno določbo je ZASP-B ohranil v veljavi dotedanjo tarifo, to je tarifo iz Pravilnika 98 in ji dal naravo skupnega sporazuma. To med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Sporno je bilo, in je sporno tudi v pritožbenem postopku, kaj je treba razumeti s pojmom „tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona“ iz 4. odst. 26. člena ZASP-B, saj je od odgovora na to vprašanje odvisno ali ima naravo skupnega sporazuma le tarifni del Pravilnika 98 ali tudi njegov normativni del, vključno z 11. členom, ki je omogočal valorizacijo.

8. Pravilno je v zvezi s tem stališče sodišča prve stopnje, da je s pojmom „tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona“, mogoče razumeti zgolj tarifni del Pravilnika 98, poimenovan Tarifa za javno priobčitev glasbenih del, ne pa tudi njegovega normativnega dela in s tem 11. člena, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno (primerjaj razloge v prvem odstavku sedme strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). To vprašanje je bilo v sodni praksi sicer dolgo sporno, vendar pa je Vrhovno sodišče RS, ko je odločalo o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi II Ips 160/2011, sedaj zavzelo o tem jasno stališče. Iz razlogov te sodbe izhaja, da je s pojmom „tarife“ iz četrtega odstavka 26. člena ZASP-B mogoče razumeti zgolj to, kar je dotedanji zakon štel za veljavno tarifo, to pa je zgolj tarifna priloga. Drugi argumenti za razlago pojma tarife, pri čemer nekatere omenja tudi pritožba, bi bili upoštevni šele v primeru dvoma o tem, kaj je do uveljavitve ZASP-B predstavljalo veljavno tarifo. Tega dvoma pa, kot je mogoče razbrati iz razlogov citirane odločbe, ni. Tako je bila v ZASP za veljavnost tarife določena odobritev UIL, UIL pa je, kot izhaja (tudi) iz razlogov sklepa Ustavnega sodišča U-I-149/98 (točka 37), preizkusil le tarifni del. Da se je Pravilnik 98 uporabljal kot celota, glede na povedano, na vprašanje, kaj pomeni izraz „tarifa“ iz 4. odst. 26. člena ZASP-B, ne more vplivati.

9. Naravo skupnega sporazuma je imela torej le tarifna priloga Pravilnika 98, ne pa njegov normativni del, ki vključuje 11. člen. Tožeča stranka bi zato spremembo takšnega sporazuma lahko dosegla le po postopku, ki ga je predpisal zakon. V izpodbijani sodbi ni ugotovitev (tega pa tožnik tudi sicer ni zatrjeval), da bi bil Pravilnik 06 sprejet po takšnem postopku. Zato ne more imeti učinka sporazuma, ki je bil po takrat veljavni zakonski ureditvi lahko podlaga za zaračunavanje nadomestila.

10. Prvo sodišče je posledično ravnalo pravilno, ko tega akta ni uporabilo, sklicujoč se na institut exceptio illegalis. Sodniki so namreč pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na Ustavo in zakon (125. člen URS in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis). Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da sodišče lahko sproži ustrezen postopek pred Ustavnim sodiščem, če dvomi v zakonitost ali ustavnost tega predpisa, ni pa tega dolžno storiti, kadar samo ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis. Tudi v konkretnem primeru je prvo sodišče zato lahko samo ugotavljalo nezakonitost Pravilnika 06 in jo tudi ugotovilo (primerjaj razloge v 1. in 2. odst. na strani sedem obrazložitve). Pri tem je neutemeljen tudi očitek o arbitrarni uporabi podzakonskega predpisa, saj je prvo sodišče to storilo na podlagi 4. odst. 26. člena ZASP-B, ki določa, kaj šteje za skupni sporazum in s tem podlago za obračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. 11. Glede na to, da 11. člen Pravilnika 98 ne velja in ne more pomeniti podlage za valorizacijo, so nerelevantna za odločitev pritožbena izvajanja o objavi valorizacije, o vprašanju ali je to bilo potrebno ali ne, ali si je lahko na njegovi podlagi vsakdo izračunal višino obveznosti, ali gre pri Pravilniku 06 za novo tarifo ali zgolj revalorizacijo ter tudi podatki o stopnji inflacije.

12. Neutemeljen je nadalje očitek, da sodišče ni bilo pristojno presojati o pravni veljavnosti Pravilnika 98 in obsegu njegove veljave. S tem, ko je tožnik izstavil račune ob upoštevanju enostransko določenih tarifnih postavk, uporabniki pa so temu nasprotovali, je presoja o tem vprašanju postala stvar sodnih postopkov.

13. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena istega zakona le-to zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi glede zavrnitve pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, je slednje odločilo, da tožena stranka stroške odgovora nosi sama (155. člen ZPP).