Jedro

Tožnik je predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočno sodbo, vložil iz razloga po 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP, ker naj bi sodišče spregledalo ustavno odločbo. Ob izostanku obnovitvenih razlogov je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka pravilno zavrglo. Kot obnovitveni razlog ni navedel pravnomočne odločbe, ki naj bi bila prej izdana o istem zahtevku med istima strankama, niti sodne odločbe, na kateri bi temeljila sodba, ki jo želi obnoviti, in bi bila kasneje pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Prav tako ni izvedel za nova dejstva ali pa našel ali pridobil možnosti uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanj ugodnejša odločba. Z ustavno odločbo ni bilo odločeno o istem zahtevku med istima strankama in tudi ni bila razveljavljena, spremenjena ali odpravljena kakšna sodba, na kateri naj bi temeljila sodba, ki jo tožnik želi obnoviti. Ustavna odločba tudi ne predstavlja novega dejstva ali novega dokaza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke z dne 11. 8. 2016 za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 775/2013 z dne 7. 11. 2014, zavrglo.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Prepričan je, da je podal predlog za obnovo postopka v dopustnem 30-dnevnem roku, ko je izvedel za nova dejstva. Nadalje meni, da sta tako odločba Ustavnega sodišča RS kot tudi Zakon o poračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v takšni okoliščini, ki bi ju sodišče moralo upoštevati kot utemeljeni za predlagano obnovo. Za nova dejstva, ki jih je navajal v predlogu za obnovo postopka, je izvedel dne 19. 7. 2016 s strani sindikalnega predstavnika, predlog pa je bil vložen 11. 8. 2016. Tožnik je za priznanje pravice, ki jo je izrecno določil Zakon o poračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pred tem pa odločba Ustavnega sodišča RS, imel možnost sprožiti pri tožencu postopke za priznanje pravic, vendar navedeno dejstvo ne vpliva na sam predmetni postopek in predlagano obnovo. Hkrati s predlogom za obnovo postopka, je pri tožencu vložil tudi zahtevo za priznanje pravic in se pri tem skliceval na Zakon o poračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vendar pa toženec do današnjega dne še ni odločil o njegovi zahtevi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter dopusti predlagano obnovo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno oziroma procesno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

5. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki je dopustna le, če so izpolnjene predpisane predpostavke, torej če je uveljavljana zoper odločbo sodišča, s katero je bil prejšnji postopek pravnomočno končan (394. člen ZPP), če je vložena v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku (396. člen ZPP), če je izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov, določenih z zakonom ter podana možnost za izdajo ugodnejše odločbe. Ko le ena od navedenih kumulativno predpisanih predpostavk ni izpolnjena, je predlog potrebno skladno s 398. členom ZPP zavreči. 6. V obravnavanem primeru je tožnik dne 11. 8. 2016 vložil predlog za obnovo postopka končanega s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 775/2013 z dne 7. 11. 2014 iz razloga po 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP. V predlogu je navajal, da je sodišče spregledalo odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 4. 3. 2013, iz katere izhaja, da dejstvo plačevanja prispevkov drugim skladom zavarovanja ne more utemeljiti različnosti njihovega položaja v razmerju do uživalcev pokojnine, ki so pokojnine pridobili po splošnih predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Nadalje je navajal, da je sodišče spregledalo, da bo tožnik materialno oškodovan, ko bo prejemal del pokojnine iz srbskega pokojninskega fonda zaradi evidentne razlike med srbsko in slovensko pokojnino. Menil je, da je glede na to, da je bil šele januarja letos, to je 2016, v Državnem zboru sprejet Zakon o poračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki dokončno ureja in razrešuje vprašanje pravic do dela pokojnine oseb, ki so bile na predlog Republike Slovenije izvoljene na funkcije ali imenovane na delovno mesto v organe nekdanje SFRJ, s tem priznanje zahtevka tožnika urejeno in je obnovitveni razlog v tem postopku podan.

7. Po 8. točki 394. člena ZPP se postopek lahko obnovi, če pridobi stranka možnost uporabiti pravnomočno odločbo sodišča, ki je bila prej izdana o istem zahtevku med istima strankama, po 9. točki citirane določbe, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena in po 10. točki 394. člena ZPP se postopek lahko obnovi, če izve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku, pri čemer se glede na drugi odstavek 395. člena ZPP zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena tega zakona, sme dovoliti obnovo postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

8. Nobeden od predlaganih razlogov iz predloga vloženega 11. 8. 2016 ne predstavlja obnovitvenih razlogov po 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP. Tožnik namreč kot obnovitvenega razloga ni navedel pravnomočne odločbe, ki naj bi bila prej izdana o istem zahtevku med istima strankama, niti sodne odločbe, na kateri bi temeljila sodba opr. št. V Ps 775/2013 z dne 7. 11. 2014 in bi bila kasneje pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Prav tako pa tožnik ni izvedel za nova dejstva ali pa našel ali pridobil možnosti uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanj ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Z odločbo Ustavnega sodišča RS ni bilo odločeno o istem zahtevku med istima strankama in tudi z odločbo Ustavnega sodišča RS ni bila razveljavljena, spremenjena ali odpravljena kakšna sodba, na kateri naj bi temeljila citirana pravnomočna sodba, ki jo tožnik želi obnoviti. Odločba Ustavnega sodišča RS pa tudi ne predstavlja novega dejstva ali novega dokaza v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Tudi sicer je bila odločba Ustavnega sodišča RS izdana še preden je bil zaključen postopek s sodbo opr. št. V Ps 775/2013 z dne 7. 11. 2014 tako, da bi jo tožnik lahko predložil že v prejšnjem postopku. Odločba Ustavnega sodišča RS se ne nanaša na sporna vprašanja glede vštevanja obdobja prebitega v zavarovanju kot delavec zveznih organov v pokojninsko dobo prebito v zavarovanju pri tožencu, ampak na presojo določb Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju ZUJF) v zvezi z znižanjem pokojnin, torej za povsem drugo vprašanje tako, da ni mogoče govoriti, da je sodišče spregledalo odločbo Ustavnega sodišča RS, niti ne gre za nova dejstva in nove dokaze. Glede Zakona o poračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 8/2016 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPFOPIZ-1), ki je v veljavo stopil šele 20. 2. 2016, prav tako ni mogoče zaključiti, da gre za neko staro dejstvo, ki je obstajalo že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa tožnik zanj ni vedel in ga brez svoje krivde ni mogel uveljaviti. V zvezi z ZPFOPIZ-1 je pravilno sodišče prve stopnje zaključilo, da je citirani zakon lahko le podlaga za eventualni nov postopek pri tožencu, kar je očitno tožnik upošteval in takšen nov zahtevek (glede na pritožbene navedbe) vložil pri tožencu. Pri tem pa dejstvo, da o takšnem zahtevku še ni bilo odločeno, v ničemer ne more vplivati na pritožbeno rešitev te zadeve.

9. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru ne gre za nobenega od naštetih obnovitvenih razlogov iz 8., 9. in 10. točke 394. člena ZPP, tudi pogoji za nadaljnje ugotavljanje predpisanih predpostavk, vključno, ali je bil predlog vložen v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku, ni podlage, niti potrebe. Ob izostanku obnovitvenih razlogov kot enega izmed predpisanih predpostavk, je sodišče prve stopnje pravilno predlog za obnovo postopka na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP zavrglo.