Jedro

Izenačevanje pravice uporabe z lastninsko pravico na nepremičnini je materialnopravno zmotno. Za pridobitev pravice uporabe na nepremičnini vpis le-te v zemljiški knjigi ni bil konstitutiven. Po 1. odst. 2. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS št. 43/73), so se kot imetniki pravice uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, lahko vknjižile organizacije združenega dela, ki so na taki nepremičnini (že) pridobile to pravico. Pravica uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, se je po 1. odst. 4. člena cit. zakona lahko vknjižila tudi na podlagi overjene pogodbe, kadar zakon določa, da se taka pravica lahko prenese s pogodbo. Prenosa pravice uporabe nepremičnine s pogodbo noben zakon tedaj ni omejeval. Citirani zakon je v 2. odst. 1. člena sicer določal, da se vsaka sprememba imetnika pravice uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, vpiše v zemljiško knjigo. Glede na gramatikalno in teleološko razlago navedenega zakona pa vpis pravice uporabe na nepremičnini ni pogoj za pridobitev te pravice (drugače to določa 1. odst. 33. člena ZTLR za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini). Vpis pravice uporabe v zemljiški knjigi ima namen varstva pravnega prometa oziroma varstva tretjih, ki se na podatke zemljiške knjige zanesejo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopno sodišče dovolilo spremembo tožbe z dne 23.3.1999 (1. točka izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem morajo tožene stranke tožeči vrniti v last in posest 1/2 parcele št. ..., vpisane pri vl. št. ... k.o. .. in hkrati izstaviti listino za vpis lastninske pravice na parcelni št. ..., vpisani pri vl. št. ... k.o. ... v korist tožeče stranke (2. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih strokov toženim strankam (3. točka izreka).

Zoper navedeno odločbo v delu, v katerem ni uspela (2. in 3. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

Med strankami ni sporno, da je tožeča stranka sporno nepremičnino kupila od prodajalca le-te v letu 1983, prvotožena stranka pa v letu 1986 in da je šlo za dvakratno prodajo iste nepremičnine. Prvostopno sodišče pa pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka v razlogih sodbe izenačuje pravico uporabe na sporni nepremičnini parc. št. .., vpisani v vl. št. ... k.o. ... z lastninsko pravico na tej nepremičnini in pri tem zaključuje, da je prvotožena stranka tista, ki je na tej nepremičnini pridobila pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na podlagi močnejše pravice, ker se je prva uspela vknjižiti v zemljiško knjigo, tožeča stranka pa tudi ni zatrjevala nedobrovernosti prvotožene stranke pri vpisu njene pravice v zemljiško knjigo.

Izenačevanje pravice uporabe z lastninsko pravico na nepremičnini je materialnopravno zmotno. Prvostopno sodišče je spregledalo, da za pridobitev pravice uporabe na nepremičnini vpis le-te v zemljiški knjigi ni bil konstitutiven. Po 1. odst. 2. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS št. 43/73), so se kot imetniki pravice uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, lahko vknjižile organizacije združenega dela, ki so na taki nepremičnini (že) pridobile to pravico. Pravica uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, se je po 1. odst. 4. člena cit. zakona lahko vknjižila tudi na podlagi overjene pogodbe, kadar zakon določa, da se taka pravica lahko prenese s pogodbo. Prenosa pravice uporabe nepremičnine s pogodbo noben zakon tedaj ni omejeval. Citirani zakon je v 2. odst. 1. člena sicer določal, da se vsaka sprememba imetnika pravice uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, vpiše v zemljiško knjigo. Glede na gramatikalno in teleološko razlago navedenega zakona pa vpis pravice uporabe na nepremičnini ni pogoj za pridobitev te pravice (drugače to določa 1. odst. 33. člena ZTLR za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini). Vpis pravice uporabe v zemljiški knjigi ima namen varstva pravnega prometa oziroma varstva tretjih, ki se na podatke zemljiške knjige zanesejo. Dobrovernost kasneje vpisanega imetnika pravice uporabe na nepremičnini v zemljiški knjigi se sicer res domneva, vendar je ta domneva izpodbojna. Na tem mestu je opozoriti na protispisno ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni zatrjevala nedobrovernosti prvotožene stranke v času, ko je ta izposlovala zase vpis pravice uporabe na sporni nepremičnini v zemljiško knjigo. Dejstvo o nedobrovernosti prvotožene stranke je tožeča stranka zatrjevala že v svoji pripravljalni vlogi z dne 22.3.1999 (list. št. 22) in se pri tem sklicevala tudi na številne priče. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je ZTLR določal način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (1. odst. 33. člena). Te pa prvotožena stranka ni mogla pridobiti, saj prodajalec nanjo ni mogel prenesti več pravic, kot jih je sam imel. Lastninsko pravico na nepremičninah, na katerih je imela pravna oseba pravico uporabe, je slednja lahko pridobila šele z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS št. 44/97).

Ker je prvostopno sodišče izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da je bil za pridobitev pravice uporabe na sporni nepremičnini po 1. odst. 33. člena ZTLR relevanten vpis te pravice v zemljiški knjigi kot pridobitni način navedene pravice, se ni ukvarjalo z vprašanjem, katera od kupcev (tožeča ali prvotožena stranka) je pridobila posest sporne nepremičnine in s tem tudi dejansko pravico uporabo le-te. Ker navedenih odločilnih dejstev prvostopno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo na podlagi 1. odst. 370. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Razlogi sodbe, s katerimi je zavrnilo tožbeni zahtevek, uperjen zoper drugo in tretje toženo stranko, bi držali v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je prvotožena stranka veljavno pridobila pravico uporabe na sporni nepremičnini, ki jo je zato lahko veljavno prenesla na drugo in tretje toženo stranko. V kolikor pa bo po dopolnjenem postopku v nakazani smeri ugotovilo, da je pravico uporabe na nepremičnini pridobila tožeča stranka, pa se bo moralo opredeliti tudi do zatrjevane nedobrovernosti druge in tretje tožene stranke pri pridobitvi lastninske pravice na sporni nepremičnini.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni sprejemljiv zaključek prvostopnega sodišča, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni sklepčen. Tožeča stranka s tožbo zahteva priznanje (so)lastninske pravice na sporni nepremičnini do 1/2 in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis njene (so)lastninske pravice. Ne glede na to, da sta drugo in tretje tožena stranka na njej vpisani po idealnih deležih, ni videti razloga, da tožeča stranka ne bi mogla izterjati tako postavljenega tožbenega zahtevka od drugo in tretje tožene stranke kot solastnikov navedene nepremičnine. Njun idealni delež se bo pač v primeru, da bo tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela, zmanjšal. Sodišče namreč ni ugotovilo, da drugotožena in tretje tožena stranka nista solastnika na sporni nepremičnini vsaj do 1/2. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 166. člena ZPP. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur. l. RS 26/99).