Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, da albanske tradicije krvnega maščevanja same po sebi ni mogoče oceniti kot preganjanje v smislu določb ZAzil, Direktive Sveta (ES) o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004, in mednarodnih konvencij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.5.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe 1., 2. in 3. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik v svoji prošnji za priznanje azila, podani ob prisotnosti tolmača za albanski jezik na predpisanem obrazcu, navedel, da je po narodnosti Albanec s Kosova, muslimanske vere. Kot razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, pa je tožnik navedel strah, da bi ga zaradi krvnega maščevanja ubila družina (neznanega imena) osebe (neznane istovetnosti), ki naj bi jo (po navedbah prijateljev) ubil njegov brat M. dne 10.12.2004 v S.R. (ki se od tedaj ni domačim nikoli več oglasil). Na nadaljnje vprašanje uradne osebe, ali je imel tožnik v izvorni državi kakršnekoli druge težave, je tožnik povedal, da on osebno ni imel na Kosovu nikoli nobenih težav.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da navedene okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik, niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, niti niso verodostojne, prav tako pa je pravilno tudi njeno sklepanje, da je že iz tožnikovih izjav ob podaji vloge za azil povsem očitno, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi preganjanje, ki v smislu določb ZAzil sploh lahko predstavlja dejansko podlago za priznanje azila oziroma za pridobitev statusa begunca in iz tega statusa izhajajočih pravic. Pri tem se je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno oprla tudi na opredelitev pojma preganjanja, kot izhaja iz Direktive Sveta (ES) o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (OJ L304/12, 30.9.2004), saj tudi po oceni sodišča prve stopnje v tožnikovem primeru očitno ne gre za preganjanje, ki bi temeljilo na rasni, verski oziroma narodnostni pripadnosti ali političnemu prepričanju oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini.

Ne drži torej tožbena trditev, da je izpodbijana odločba tožene stranke preuranjena iz razloga, ker tožena stranka ni odločila o tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji v rednem azilnem postopku, ampak v tako imenovanem pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Tožena stranka je po mnenju sodišča prve stopnje glede tožnikovega zatrjevanja obstoja krvnega maščevanja, zaradi katerega naj bi bil v izvorni državi preganjan oziroma se počutil ogroženega, preverila okoliščine o obstoju krvnega maščevanja na podlagi različnih varodostojnih virov, ki jih je določno navedla v svoji obrazložitvi in ki se nahajajo med listinami predloženih upravnih spisov, skupaj s prevodi. V zvezi s tem je utemeljen tudi dvom tožene stranke o verodostojnosti tožnikovih navedb, da je zaprosil za azil v Republiki Sloveniji, ker je v izvorni državi preganjan zaradi krvnega maščevanja. Tožena stranka je to stališče sprejela na podlagi tožnikovih navedb ob podaji prošnje za azil, da mu ni znana istovetnost osebe, ki naj bi jo ubil tožnikov brat, niti ime družine, ki naj bi krvno maščevanje izvedla, saj je prav to bistveni element krvnega maščevanja, ki bi ga tožnik v skladu s tradicionalnimi albanskimi normami zagotovo poznal, če bi bil resnično vpleten v zatrjevano tradicionalno albansko krvno maščevanje. Glede na navedeno sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da tožnikove izjave, dane ob podajanju prošnje za azil, ne morejo predstavljati dovolj trdnega temelja za odločanje na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno sklepala, ob upoštevanju tožnikovih razlogov za zapustitev izvorne države, da tožniku ne grozi preganjanje zaradi narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Pri tem je tožena stranka pravilno upoštevala tudi ustaljeno upravno-sodno prakso v azilnih zadevah, ki se je izoblikovala kot pravni standard na podlagi opredelitve preganjanja, ki jo povzema tudi citirana Direktiva.

Preganjanje mora biti namreč trajno in sistematično kršenje temeljnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja pravice države, zajema pa tudi trpinčenje oziroma mučenje oziroma izkazovati sistematično tveganje le-tega. Po mnenju sodišča prve stopnje pa je pravilno tudi stališče tožene stranke, da albanske tradicije krvnega maščevanja same po sebi ni mogoče oceniti kot preganjanje v smislu določb ZAzil oziroma navedene Direktive in mednarodnih konvencij.

Po presoji sodišča prve stopnje je torej tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno in popolnoma ugotovila bistvene dejanske okoliščine v skladu z izjavo tožnika ob podaji prošnje za azil in na tej podlagi tudi pravilno uporabila materialno pravo. V tožbi tožnik sicer očita, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanja, vendar ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, dejstev ali podatkov, niti razlogov, zakaj meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožbeni ugovor v tej smeri neutemeljen. Prav tako je po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljen tožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava, saj je tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje pravilno ugotavljala okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, na katerem temelji njena odločitev. Sodišče prve stopnje zavrača tudi tožbeni ugovor bistvene kršitve določb procesnega prava, saj tožnik očitanih kršitev posebej niti ne konkretizira, niti ne obrazlaga, sodišče prve stopnje pa takšnih kršitev tudi ni našlo.

V obravnavanem primeru pa po mnenju sodišča prve stopnje tudi ne gre za kršitev pravila o nevračanju, saj mednarodne pogodbe, na katere se v tožbi sklicuje tožnik, kot tudi Ustava Republike Slovenije, prepovedujejo izročitev oziroma izgon osebe, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Po presoji sodišča prve stopnje pa je tožena stranka, kot je predhodno obrazloženo, pravilno ugotovila, da v tožnikovem primeru takšna nevarnost ne obstaja, zato tudi odločitev, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v odrejenem roku, ki ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, ne pomeni, da gre za kršitev pravila o nevračanju.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Še vedno ostaja nerazjasnjeno vprašanje njegovega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, saj le-ta konkretno zanj ni varna država. Verjeti bi mu bilo potrebno, da bi bil v izvorni državi preganjan, in sicer zaradi krvnega maščevanja. Tudi tožena stranka v svoji odločbi ne obrazloži natančno, katere so tiste okoliščine, ki naj bi bile tako odločilne, da bi narekovale zavrnitev njegove prošnje za azil kot očitno neutemeljene. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj ne bi predložil dokazov za svoje trditve in da naj ne bi podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov za azil, je torej po njegovi oceni preuranjena. Preuranjeno je tudi strinjanje sodišča prve stopnje s sklepanjem tožene stranke, da je bilo upravičeno v konkretnem primeru uporabiti 2. odstavek 35. člena ZAzil, ki omogoča odločanje o prošnji za azil v okviru tako imenovanega pospešenega postopka, kjer se odloča zgolj na podlagi dejstev in dokazov, znanih ob podaji vloge. Ta postopek naj bi bil izjema in ne pravilo. V njegovem primeru bi mu brez dvoma bilo potrebno dati možnost, da bi v okviru tako imenovanega rednega azilnega postopka s svojo izpovedbo in še z drugimi dokazi dokazoval utemeljenost svoje prošnje za azil. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi zoper izpodbijano sodbo ter spremeni le-to tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in jo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja ter je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (da bi ga zaradi krvnega maščevanja ubila družina - neznanega imena - osebe - neznane istovetnosti, ki naj bi jo - po navedbah prijateljev - ubil njegov brat M. dne 10.12.2004 v S.R. - ki se od tedaj ni domačim nikoli več oglasil), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno mnenje sodišča prve stopnje, kot tudi stališče tožene stranke, da albanske tradicije krvnega maščevanja same po sebi ni mogoče oceniti kot preganjanje v smislu določb ZAzil oziroma navedene Direktive (z dne 29.4.2004) in mednarodnih konvencij.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno mnenje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da v tožnikovem primeru ne obstaja realna nevarnost, da bo ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju, zato tudi odločitev, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v odrejenem roku (treh dni), ki ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, ne pomeni, da gre za kršitev pravila o nevračanju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.