Jedro

Res je sodišče prve stopnje navedlo, da morajo biti terjatve, za katere porok odgovarja, identificirane, vendar pa je v 11. točki obrazložitve jasno navedlo, da so bile te v poroštveni pogodbi dovolj identificirane, upoštevajoč tudi položaj toženca kot poroka, ki je bil ob odstopu terjatev zakoniti zastopnik toženke in je bil tudi oseba, ki je v imenu toženke opravila vsa dejanja toženke v zvezi z odstopom terjatev. Prav tako iz 8. člena točke b) pogodbe jasno izhaja, da se je toženec kot porok zavezal izpolniti vse obveznosti tako toženke kot Prodajalca kot tudi Dolžnika v zvezi s to pogodbo, obveznosti Prodajalca pa so se nanašale tudi na bodoče, torej še ne obstoječe terjatve, ki bi bile odstopljene.

Tudi če bi bila glede bodočih terjatev (terjatev toženke do A. d.o.o. na dan sklenitve pogodbe še ni obstajala) poroštvena izjava podana le glede odgovornosti toženke za izterljivost terjatev, pa je pomembno to, da odgovornost za izterljivost terjatev po 424. členu OZ vsebinsko pomeni zavezo, da bo prevzemnik terjatve terjatev lahko izterjal od dolžnika.

Tožnica je izterjavo poskusila doseči, saj je dosegla pravnomočnost sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine do dolžnika te terjatve, vendar je izkazano (to niti ni sporno), da z izvršbo ni uspela, družba (dolžnik) je bila v posledici zaključka stečajnega postopka, v katerem ni prišlo do razdelitve upnikom, izbrisana iz sodnega registra. Zato tožnici ni mogoče očitati, da bi morala hkrati, da bi dosegla pretrganje zastaranja, zahtevek pred sodiščem naperiti tudi zoper toženko, da bi dosegla pretrganje zastaranja tudi zoper njo. Tako ravnanje bi bilo tudi neposlovno in nelogično ter takega kopičenja zahtevkov pred sodiščem od nje ni mogoče zahtevati. S pravnomočnim izvršilnim naslovom je dosegla tudi izkaz o obstoju terjatev, le izterjati je ni mogla zaradi pomanjkanja sredstev na strani dolžnika terjatve.

Izrek

I. Pritožba drugega toženca se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba drugega toženca zoper I. in III. točko izreka sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Drugi toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je v roku 15 dni povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 20,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu te odločbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo B. B. zoper sklep z dne 12.7.2022. 2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil drugi toženec, vsebinsko zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, naj višje sodišče obravnava tudi pritožbo prve toženke zoper sodbo.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) tožencema naložilo v plačilo 27.789,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.8.2020 dalje in 768,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.8.2020 dalje, (II.) višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in (III.) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

4. Zoper I. in III. točko te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka (oba toženca) zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka je na pritožbo zoper sodbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Izpodbijani sklep se nanaša na pritožbo, ki jo je drugi toženec (v nadaljevanju: toženec) vložil zoper sklep z dne 12.7.2022, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pritožba prve toženke (v nadaljevanju: toženka) umaknjena, saj ta ni plačala sodne takse v znesku 44,00 EUR, torej v znesku, do katerega sodišče ne more oprostiti plačila sodne takse pravdne stranke, ki je pravna oseba (toženec pa je bil v celoti oproščen plačila sodne takse).

**O pritožbi zoper sklep**

8. Odločitev o pritožbi zoper izpodbijani sklep je treba sprejeti, preden se odloči o pritožbi zoper sodbo, saj je pomembno, ali se bo odločalo le o pritožbi toženca ali pa tudi o pritožbi toženke zoper sodbo. Zato je višje sodišče najprej odločilo o tej pritožbi.

9. Sodišče prve stopnje je pritožbo toženca zoper sklep z dne 12.7.2022 zavrglo, ker je s tem sklepom štelo za umaknjeno pritožbo toženke zoper izpodbijano sodbo, pritožbo zoper ta sklep pa je vložil toženec. Pri tem je razložilo, da sta toženca sicer materialna, vendar ne enotna sospornika, torej dejanja enega ne škodijo ali koristijo drugemu, toženec pa nima pravice do pritožbe zoper sklep z dne 12.7.2022. 10. Toženec se v pritožbi s tem ne strinja in navaja, da je takso plačal sam v imenu toženke. Kot solidarni porok pa ima interes, da se upošteva tudi pritožba toženke.

11. V tem pritožbenem postopku višje sodišče ne presoja, ali je bila taksa za toženko pravilno in pravočasno plačana; presoja se le, ali je smel pritožbo zoper sklep o umiku pritožbe toženke vložiti toženec.

12. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da toženec ne uveljavlja, da bi bil v času vložitve pritožbe z dne 16.8.2022, ki je bila poslana priporočeno po pošti 26.8.2022, zakoniti zastopnik toženke ali njen prokurist, saj bi v tem primeru smel vložiti pritožbo v njenem imenu. Ker je bil toženec v preteklosti (tudi ob vložitvi tožbe in ob izdaji sodbe) direktor toženke, je višje sodišče to preverilo v sodnem registru in ugotovilo, da je bil direktor do 17.2.2022 (prokurist pa je bil pred tem, v letih od 2016 do 2018). Zato njegove sicer laične pritožbe ni mogoče upoštevati tudi kot pritožbe toženke, s čimer ni izkazana dovoljenost pritožbe toženca v njenem imenu.

13. Toženec sicer uveljavlja, da ima interes za pritožbo kot solidarni porok za vtoževane obveznosti toženke. Kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, sta toženca sicer materialne sospornika, ne pa enotna sospornika, zato dejanja enega ne učinkujejo ne v korist ne v škodo drugega (195. člen ZPP), to velja ne glede na to, da sta prisojeno obveznost dolžna izpolniti solidarno. Zato pritožba toženca zoper sklep, ki se nanaša na toženko (da je njena pritožba umaknjena), ni dovoljena in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP). Zaradi pravilno ugotovljene nedovoljenosti pritožbe pa se višje sodišče tudi ne more spuščati v vsebino sklepa z dne 12.7.2022; to bi storilo le, če bi se zoper sklep pritožila toženka.

14. Glede na navedeno pritožba zoper izpodbijani sklep ni utemeljena in jo je višje sodišče zato zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep z dne 7.9.2022 (2. točka 365. člena ZPP).

**O pritožbi zoper sodbo**

15. Glede na navedeno je višje sodišče v nadaljevanju obravnavalo le pritožbo toženca zoper sodbo z dne 13.10.2021. V nadaljevanju bo zato višje sodišče na kratko povzelo le sodbene in pritožbene navedbe, ki se nanašajo na toženca.

16. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da se ugodilni del sodbe, zoper katerega je toženec vložil pritožbo, nanaša na terjatev, ki jo je toženka imela do družbe A. d.o.o., ki je bila odstopljena v višini 32.000,00 EUR in poravnana v višini 4.210,80 EUR ter je bila zato prisojena v znesku 27.789,11 EUR, prav tako je bila prisojena razlika za neplačane zamudne obresti v višini 768,47 EUR. Glede na to so pomembni zgolj razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s to terjatvijo, glede ostalih vtoževanih terjatev pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, zato drugi razlogi sodišča prve stopnje za odločitev višjega sodišča niso pomembni, prav tako se nanje ne morejo nanašati pritožbene navedbe.

17. Sodišče prve stopnje v razlogih navaja, da je toženec porok, kar temelji na Pogodbi o odkupu terjatev št. 17-2013 z dne 27.9.2013, torej zahtevek zoper njega temelji na poroštvu v smislu 1012. člena Obligacijskega zakonika - OZ, kar je bilo dogovorjeno v 8. členu pogodbe, po katerem toženec nastopa kot solidarni porok tako za izpolnitev obveznosti Dolžnika do kupca kot za izpolnitev obveznosti toženke kot prodajalca do tožnice kot kupca terjatev, ki temelji na 424. členu OZ (odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve); pri tem mora biti porokova obveznost identificirana (pisnost izjave ni sporna). Poroštvo se lahko da tudi za določene bodoče obveznosti; konkretna višina odstopljenih terjatev, njihova zapadlost in obresti sicer v pogodbi ni določena, vendar je toženec lahko zanesljivo ugotovil težo svojega bremena, saj je bil hkrati zakoniti zastopnik toženke, ki je tožnici ponudila terjatve v odkup. Obličnost poroštvene izjave je namenjena varstvu poroka pred nepremišljenostjo, toženec kot zakoniti zastopnik toženke pa je bil zanesljivo seznanjen z na tej pogodbi temelječimi odstopljenimi terjatvami, tudi bodočimi, pri čemer je bil ravno on tisti, ki je terjatve ponudil v odkup in izvajal realizacijo odkupa, pri čemer je kot fizična oseba tudi izvršil poroštveno obveznost z dvema plačiloma za terjatve do družbe C. d.o.o. 18. Glede zastaranja je sodišče prve stopnje navedlo, da ima pretrganje zastaranja (da je osnovni zastaralni rok do glavnih dolžnikov odstopljenih terjatev trileten, v primeru judikatne terjatve pa 10-leten, pritožbeno niti ni sporno) do glavnega dolžnika učinke tudi nasproti poroku, če je do pretrganja prišlo zaradi vložitve tožbe ali drugega dejanja pred sodiščem. Za terjatev do dolžnika A. d.o.o. je tožnica do dolžnika pridobila sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 15.3.2016, 10-letni zastaralni rok pa na dan vložitve izvršilnega predloga, ki je podlaga obravnavani zadevi, do 10.8.2020 še ni potekel. 19. Toženec sodbi v izpodbijanem delu očita kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Toženec naj bi prevzel solidarno poroštvo le glede obveznosti toženke v zvezi z njenimi terjatvami do na dan 25.9.2013 obstoječih dolžnikov, saj so bili samo ti Dolžniki v skladu s 1. členom pogodbe o odkupu terjatev, pri čemer naj sodišče prve stopnje tega ugovora sploh ne bi obravnavalo, obravnavani dolžniki pa so postali toženkini dolžniki šele kasneje in se zato pogodba na terjatve do njih ne nanaša. Prav tako sodbe tudi naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, pri čemer so razlogi tudi med seboj v nasprotju, saj sodba v 10. točki obrazložitve navaja, da mora biti v poroštveni izjavi v zadostni meri identificirana obveznost glavnega dolžnika, v 11. točki pa navaja, da je bila obveznost glavnega dolžnika v zadostni meri identificirana, čeprav v pogodbi o odkupu terjatev ni določena konkretna višina odstopljenih terjatev, njihova zapadlost in obresti, pri čemer naj bi bil toženec kot zakoniti zastopnik toženke z vsem tem seznanjen, pri tem pa spregleda pogodbeno določilo prve alineje 1. člena pogodbe, s čimer je podana tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava se pritožba v bistvenem nanaša na toženko, katere obveznost naj bi bila zastarana, zastarana pa naj bi bila ob pravilni uporabi materialnega prava tudi zoper poroka, torej toženca.

20. Izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne razloge za ugoditev zahtevku in ji zato ni mogoče očitati neobrazloženosti, prav tako pa ne tudi protispisnosti, torej kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; ti pritožbeni razlogi tudi ne morejo biti podani, kadar se pritožnik sicer ne strinja z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Res je sodišče prve stopnje navedlo, da morajo biti terjatve, za katere porok odgovarja, identificirane, vendar pa je v 11. točki obrazložitve jasno navedlo, da so bile te v poroštveni pogodbi dovolj identificirane, upoštevajoč tudi položaj toženca kot poroka, ki je bil ob odstopu terjatev zakoniti zastopnik toženke in je bil tudi oseba, ki je v imenu toženke opravila vsa dejanja toženke v zvezi z odstopom terjatev. Prav tako iz 8. člena točke b) pogodbe jasno izhaja, da se je toženec kot porok zavezal izpolniti vse obveznosti tako toženke kot Prodajalca kot tudi Dolžnika v zvezi s to pogodbo, obveznosti Prodajalca pa so se nanašale tudi na bodoče, torej še ne obstoječe terjatve, ki bi bile odstopljene. Zato ni pomembno, ali beseda Dolžniki pomeni le ob sklenitvi pogodbe obstoječe dolžnike ali tudi bodoče dolžnike. Razlogi sodišča prve stopnje so tako pravilni, prav tako pa so odgovorili na ugovore toženca, ki jih ta izpostavlja v pritožbi.

21. Višje sodišče še dodaja, da je v primeru odkupa terjatev od pravne osebe tak posel namenjen financiranju te pravne osebe, dogovorjena je bila odgovornost toženke za izterljivost obveznosti, toženca, torej zakonitega zastopnika, kot poroka pa se poleg dodatnega zavarovanja pritegne prav zato, da se zagotovi gotovost obstoja odstopljenih terjatev.

22. Toženec se je tako s pogodbo zavezal tudi glede vseh bodočih terjatev toženke do dolžnikov, ki bi bile odstopljene tožnici, saj se je zavezal tudi glede obveznosti Prodajalca, torej toženke, prav on pa je bil tisti, ki je ponudil terjatve v odkup kot zakoniti zastopnik toženke. Zato se višje sodišče strinja s tem, da ga poroštvena izjava zavezuje tudi za obravnavano terjatev.

23. Glede zastaranja pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da solidarni porok odgovarja za obveznosti, za katere je dal poroštveno izjavo. Tudi če bi bila glede bodočih terjatev (terjatev toženke do A. d.o.o. na dan sklenitve pogodbe še ni obstajala) poroštvena izjava podana le glede odgovornosti toženke za izterljivost terjatev, pa je pomembno to, da odgovornost za izterljivost terjatev po 424. členu OZ vsebinsko pomeni zavezo, da bo prevzemnik terjatve terjatev lahko izterjal od dolžnika.

24. Tožnica je izterjavo poskusila doseči, saj je dosegla pravnomočnost sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine do dolžnika te terjatve, vendar je izkazano (to niti ni sporno), da z izvršbo ni uspela, družba (dolžnik) je bila v posledici zaključka stečajnega postopka, v katerem ni prišlo do razdelitve upnikom, izbrisana iz sodnega registra. Zato tožnici ni mogoče očitati, da bi morala hkrati, da bi dosegla pretrganje zastaranja, zahtevek pred sodiščem naperiti tudi zoper toženko, da bi dosegla pretrganje zastaranja tudi zoper njo. Tako ravnanje bi bilo tudi neposlovno in nelogično ter takega kopičenja zahtevkov pred sodiščem od nje ni mogoče zahtevati. S pravnomočnim izvršilnim naslovom je dosegla tudi izkaz o obstoju terjatev, le izterjati je ni mogla zaradi pomanjkanja sredstev na strani dolžnika terjatve.

25. Glede na navedeno se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi terjatev tožnice do toženke zaradi pridobitve pravnomočnega izvršilnega naslova do A. d.o.o. zastarala v 10 letih po njegovi pravnomočnosti, ta rok pa do vložitve obravnavanega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, torej do 10.8.2020, še ni potekel. Ker je bil toženec (kot je zgoraj navedeno) po 6. členu točka b) pogodbe porok za obveznosti toženke, terjatev na podlagi 1034. člena OZ do njega ni zastarala in je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

26. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Ker višje sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, je neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

**O stroških postopka**

27. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

28. Ker je višje sodišče odločalo le o toženčevi pritožbi, je tudi odločilo le o pritožbenih stroških v zvezi z njegovo pritožbo. Toženec s pritožbo ni uspel, zato svoje stroške nosi sam. Dolžen pa je povrniti stroške tožnici, pri čemer je višje sodišče priznalo le povračilo materialnih stroškov, ne pa tudi stroškov sestave odgovora na pritožbo, saj je to vlogo vložila tožnica sama.