Jedro

Po določbi 506a. člena ZKP, sodišče, ki je odredilo hrambo zaseženih predmetov, lahko odredi, da se ti predmeti prodajo, če je hramba zaseženih predmetov povezana z nesorazmernimi stroški, zato je protipravnost sodišča zaradi take prodaje izključena.

Izrek

Pritožba drugotožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku točke I in v točki II izreka.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna plačati tožniku 261.186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2000 do plačila in zakonske zamudne obresti v znesku 38.000,00 EUR od 2. 8. 2000 do 16. 3. 2010 ter mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek drugotožeče stranke zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je prodaja obeh plovil potekala zakonito in sicer na podlagi sklepov Okrožnega sodišča v Mariboru in sicer na podlagi sklepov Ks 341/2004 z dne 4. 3. 2005 po katerem je bilo prodano plovilo 1 dne 14. 7. 2006 na javni dražbi, plovilo 2 pa dne 19. 10. 2005 z neposredno pogodbo o prodaji premičnin na podlagi sklepa Ks 275/2004 z dne 19. 4. 2004. Po tistem, ko je bila obtožnica zoper oba obtoženca umaknjena, pa je sodišče kupnino za plovilo št. 1 vrnilo drugemu tožniku v skupni višini 38.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da takšno ravnanje Okrožnega sodišča v Mariboru ne predstavlja protipravno ravnanje, saj je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 506.a člena ZKP, po katerem lahko sodišče, če je hramba zaseženih predmetov povezana z nesorazmernimi stroški ali pa se vrednost premoženja ali predmetov zmanjšuje, odredi, da se tako premoženje in predmeti prodajo, uničijo ali podarijo v javno korist. Prav noben predpis pa sodišču ne nalaga, da bi moralo še pred prodajo zaseženih predmetov le-te odvzeti v skladu s 498. členom ZKP, po drugi strani pa so ravno nesorazmerni stroški hrambe zaseženih predmetov eden od dveh razlogov, poleg zmanjševanja vrednosti zaseženih predmetov, zaradi katerih sodišče sploh lahko odredi prodajo zaseženih predmetov, zato ravnanje sodišča, ki je odredilo prodajo zaseženih plovil, čeprav nista bili odvzeti, ni bilo protipravno, saj je sodišče odredilo prodajo plovil v skladu z drugim odstavkom prej omenjenega 506.a člena ZKP, zaradi nesorazmernih stroškov njihove hrambe in zaradi zmanjševanja vrednosti plovil. Glede stroškov hrambe plovila št. 1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so stroški hrambe presegli že 32 % vrednosti kupnine, dobljene s prodajo. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da sodišče prve stopnje v Mariboru ni bilo dolžno s pomočjo strokovnjaka ali izvedenca ugotoviti realne trenutne vrednosti plovil in jo primerjati s stroški hrambe in vzdrževanja. Sodišče prve stopnje je po tistem, ko je plačevalo račune za hrambo in vzdrževanje ugotovilo, da so stroški nesorazmerno visoki in da se zmanjšuje vrednost zaseženih predmetov in zato lahko odredi prodajo, neodvisno od obstoja zakonitih pogojev za odvzem zaseženih predmetov, ter mu teh pogojev pred sprejemom odločbe za prodajo ni treba preverjati, prav tako za sprejem takšne odločitve ne potrebuje predloga državnega tožilca, ki ga ni potrebno spraševati niti za mnenje glede prodaje, niti ga ni potrebno spraševati o tem, ali bo vztrajal pri obtožbi ali ne, prav tako pa sodišču tudi ni potrebno ugotavljati realne vrednosti s pomočjo strokovnjakov ali izvedencev. Sprejeti mora zgolj oceno, da so stroški hrambe nesorazmerni ali se zmanjšuje vrednost zaseženih predmetov, kar je sodišče storilo in je zato ravnalo s skrbnostjo dobrega gospodarja, ko se je odločilo za prodajo obeh zaseženih plovil. Tožnika tudi nista uspela dokazati drugačno višino vrednosti plovil v času sprejema odločitve za prodajo plovil, ter tudi v času njune prodaje tako, da nista uspela dokazati, da sta bili plovili prodani po ceni, ki je bistveno nižja od njune realne vrednosti. Tožnika tudi nista zatrjevala nobenih dejstev v zvezi s hitrostjo postopanja glede zaseženih predmetov in kako bi ta hitrost vplivala na nastanek ali vsaj višino zatrjevane nedopustne premoženjske škode, zato tudi ti očitki o protipravnem ravnanju sodišča, zaradi dolgotrajnega kazenskega postopka niso utemeljeni in ne predstavljajo protipravnega ravnanja sodišča, ki bi pomenilo škodni dogodek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prodaja potekala neposredno preko izvršitelja R. M., ki ga je za prodajo obeh plovil določilo Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom Ks 341/2000 z dne 4. 3. 2005 za plovilo 1 in s sklepom Ks 275/2004 z dne 19. 4. 2004 za plovilo 2. Drugi tožnik pa ni podal nobenih očitkov oziroma zatrjevanj o protipravnem ravnanju v sami fazi zasega plovil in tudi ne v fazi prodaje. Ker tožnika tako nista uspela dokazati že prvega elementa odškodninske odgovornosti tožene, to je protipravnega ravnanja sodišča, zato njena odškodninska odgovornost že iz tega naslova ni podana in je bilo zahtevek tožnikov, kot neutemeljen zavrniti. Sodišče je še ugodilo, da tožnika nista niti dokazala višine nedopustne škode, saj zahtevata le razliko med tistim kar sta za plovili odštela in razliko do tistega kar jima je sodišče nato vrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugotožnik aktivno legitimiran za plovilo 1, ker je v času zasega že bilo registrirano na njegovo ime, po drugi strani pa je ugotovilo, da ne prvi ne drugi tožnik nista bila aktivno legitimirana za plovilo št. 2. Tožnikoma lastništva plovila 2 ni uspelo dokazati, saj to plovilo niti ni bilo registrirano na njuno ime, prav tako pa tudi nista predložila nobene listine v smislu določila drugega odstavka 34. člena ZTLR, ki bi lahko nadomeščal fizično izročitev plovila 2 in bi vsaj izkazovalo, da sta kupca tega plovila, tega tožnika nista uspela dokazati in zato drugi tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev odškodninskega zahtevka v zvezi s plovilom št. 2. Zato je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za plovilo št. 2, zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije obeh tožnikov. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v drugem odstavku točke I in zoper točko II izreka sodbe, podaja pritožbo drugi tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po mnenju pritožbe je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji ravnanja sodišča in sklicujoč se na določilo drugega odstavka 506.a člena Zakona o kazenskem postopku in sicer v delu, ko sodišče utemeljuje, da so ravno nesorazmerni stroški hrambe zaseženih predmetov eden od dveh razlogov, poleg zmanjševanja vrednosti predmetov, zaradi katerih lahko sodišče sploh odredi prodajo zaseženih predmetov, ter nato nadalje sodišče utemeljuje, da je sodišče prodalo plovili zaradi nesorazmerno visokih stroškov hrambe, padala pa je tudi njuna vrednost. Takšno zatrjevanje sodišča pa je pavšalno in ni podkrepljeno s spisovnim gradivom. Tožnika sta zatrjevala, da je sodišče ravnalo negospodarno, v nasprotju s prepovedjo povzročitve škode, ko je po zasegu plovil in sicer plovila 1 po odredbi Okrožnega sodišča v Mariboru ter za plovilo št. 2, po odredbi istega sodišča le-ti prodalo. Plovilo 1 je sodišče prodalo dne 14. 7. 2006 na javni dražbi, plovilo 2 pa dne 19. 10 .2005 in to celo z neposredno pogodbo. Plovilo 1 je prodalo za vrednost 38.739,98 EUR, plovilo 2 pa za vrednost 54.248,00 EUR. Drugi tožnik je dokazal, da je ravnanje sodišča v konkretnem primeru tisto ravnanje, ki je odstopalo od običajnih metod dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. V obravnavanem primeru je namreč šlo za pravno zapleten primer prodaje specifične stvari večje vrednosti, ki je terjal zaradi narave zaseženih plovil, predvsem zaradi vrednosti in narave blaga skrbno presojo in sicer predvsem glede postopanja po drugem odstavku 506.a člena ZKP. Ni namreč enačiti prodaje plovil ob zasegu in sicer v letih 2000 in 2001, ter prodaje plovil v letih 2005 in 2006, skorajda tik pred koncem postopka. Sodišče je imelo možnost plovili prodati takoj, ko sta bili zaseženi, prodalo pa jih je šele leta 2005 in 2006 in to po drastično nizki ceni. Drugotožnik pripominja, da je bilo njemu zaseženo plovilo novo. Ker je bilo novo, je irelevantna nabavna cena plovila, ki je znana in izhaja iz zatrjevanj. V trenutku, ko je sodišče odločalo o prodaji plovil, ter niti kasneje, sodišče ni imelo izvedenskega mnenja, katero edino bi lahko odgovorilo na vprašanje, ali se cena plovil zmanjšuje in ali so stroški hrambe res bili nesorazmerni. Sodišče je namreč brez dejanskega preverjanja cene in torej brez podatka o vrednosti plovil v trenutku odločanja izvenrazpravnega senata o prodaji plovil po členu 506.a ZKP, odločalo o vsebini pojma nesorazmernih stroškov hrambe in zmanjšanja vrednosti predmetov. Pri tem je potrebno poudariti, da plovili nista bili uporabljeni niti kot dokaz v kazenskem postopku. Ker sta se tožeči stranki v predmetnem postopku sklicevali na številne dokaze iz kazenskega postopka, v katerih je vsebovana zatrjevana cena plovila, tako sodišče evidentno v trenutku odločanja o izvedbi ukrepa odprodaje plovil ni imelo podatka, da bi lahko glede na zakonsko določilo 506.a člena ZKP zapolnilo abstraktni pravni pojem zmanjšanja vrednosti zaseženih predmetov in pojem nesorazmernih stroškov z vsebino. Manjkal je namreč ključni podatek o vrednosti plovil ob nakupu in ob odreditvi odprodaje. Le na podlagi takšnega podatka bi bil lahko sprejet argument, za sicer zakonit ter predvsem zadostno obrazložen sklep opr. št. Ks 341/2004 z dne 4. 3. 2004, ter za sklep Ks 275/2004 z dne 19. 4. 2004. Tako je sodišču moč utemeljeno očitati, da ni s pomočjo strokovnjaka ali izvedenca ugotovilo realne trenutne vrednosti plovil ter jo primerjalo s stroški hrambe. Takšno ravnanje sodišča je tudi po oceni drugotožeče stranke malomarno ravnanje ter v nasprotju z drugim odstavkom 506.a člena ZKP, ker se je načeloma zakonito ravnanje sodišča spremenilo v arbitraren, enostranski ter protipravni ukrep. Sodišče zaključuje, da ni utemeljen očitek, da tožeča stranka ni ugovarjala nesorazmerja med stroški in realno vrednostjo plovil, saj je ugotovilo, da se vrednosti plovil vsako leto zmanjšujejo in je bilo glede na trajanje zasega in glede na stroške vzdrževanja posameznega plovila potrebna ugotovitev, da je prodaja brez angažiranja izvedenca neutemeljena. Sodišče nima ustreznega znanja, da bi lahko samo ocenjevalo vrednost plovil, saj niti ne posluje na območju, kjer bi bila vrednost plovil in gibanja cen plovil samoumevna oziroma notorno znana. Splošno znano namreč je, da plovilom vrednost ne pada tako kot to velja za druge predmete, na primer avtomobile ali drugo pokvarljivo blago, še posebej pa ne v obdobju odprodaje, ko sta bili plovili stari pet in šest let. Da sodišče ni moglo odločati o nesorazmernosti med stroški in realno vrednostjo plovil izhaja iz sodbe same, ko trdi, da je o odprodaji odločilo zgolj na podlagi splošne ugotovitve sodišča, da se vrednost plovil vsako leto zmanjšuje ter glede na dotedanje stroške vzdrževanja. Zaključiti je, da je sodišče ugotovilo, da pač ima v hrambi plovili 1 in plovilo 2 že štiri leta ter da je bilo sodišču plačevanje stroškov hrambe v breme, svojo odločitev o odprodaji pa je utemeljilo zgolj na dejstvu, da vrednost plovilom sčasoma pada ter, da se pojavljajo tudi stroški hrambe. Plovilo 1 je bilo prodano dne 14. 7. 2006, plovilo 2 pa dne 19. 10. 2005. To je po mnenju pritožbe pomembno, zlasti glede datuma umika obtožnice dne 29. 8. 2008. V kolikor bi sodišče imelo namen postopati v skladu z določilom prvega odstavka 506.a člena ZKP, ki določa, da je potrebno postopati posebej hitro, plovil nedvomno ne bi prodalo na javni dražbi komaj 2005 in 2006, saj bi glede na dotedanje časovno obdobje hrambe vsaj računalo s posebej hitrim postopanjem. V kolikor bi namreč sodišče postopalo hitro, potem ne bi bila obtožnica umaknjena komaj dne 29. 8. 2008, torej osem let po zasegu prvega plovila, pri čemer je do odprodaje plovil prišlo komaj v letu 2005 in 2006. Senat ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja tako, da bi opravil vsaj cenitev vrednosti predmetov, ko je sodišče odločalo ali vrednost predmetom pada ali ostaja ista, ter kolikšni so stroški skladiščenja napram realni vrednosti predmetov. Ker takšne ocenitve sploh ni bilo, je odločitev enostranska, neutemeljena in protipravna. Zaradi odprodaje plovil 1 in 2 je vsled protipravnega dejanja sicer načeloma zakonitega ukrepa, ki je zaradi neoprave cenitve postal protipraven ukrep, je s takšnim ravnanjem pritožniku nastala škoda, ki znaša prikrajšanje razlike med plačano kupnino ter doseženo nižjo vrednostjo zaradi prodaje po 506.a členu ZKP. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje, ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri obravnavanju pritožbe drugotožeče stranke je pritožniku potrebno najprej pojasniti, da v pritožbi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje glede plovila št. 2, saj je sodišče prve stopnje v točki 32 obrazložitve natančno obrazložilo, da glede plovila 2 zahtevek prvega tožnika za plačilo zneska 91.064,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek drugega tožnika za plačilo zneska 134.443,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ni mogoče priznati zaradi pomanjkanja njune aktivne legitimacije. Tožnikoma lastništva plovila 2 ni uspelo dokazati, saj to plovilo niti ni bilo registrirano na njuno ime, prav tako pa tudi nista predložila nobene listine v smislu določila drugega odstavka 34. člena ZTLR, ki bi lahko nadomeščala fizično izročitev plovila 2 in bi vsaj izkazovala, da sta kupca tega plovila. Tožnika nista uspela dokazati svoje aktivne legitimacije za vložitev odškodninskega zahtevka v zvezi s plovilom 2 in je zato sodišče tožbeni zahtevek v tem delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo glede plovila 2 zavrnilo, zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije drugega tožnika. Kot že obrazloženo pa iz pritožbenih navedb drugotožeče stranke ni razvidno, da bi le-ta stranka podala pritožbo v tej smeri. Tako je odločitev glede plovila 2 v zvezi z neobstojem aktivne legitimacije drugotožeče stranke, pritožbeno ostala neizpodbita in tako vse navedbe v zvezi s protipravnim ravnanjem glede plovila številka 2, pritožbeno niso upoštevne.

6. Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pa je drugi tožnik bil aktivno legitimiran za vložitev odškodninskega zahtevka za plovilo številka 1. V tej zvezi je torej podana njegova aktivna legitimacija in je zato sodišče druge stopnje v nadaljevanju obravnavalo pritožbo drugotožeče stranke v zvezi z njenimi pritožbenimi navedbami glede prodaje plovila številka 1. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in je svojo odločitev pravilno oprlo na določilo člena 26 Ustave RS o odškodninski odgovornosti države za škodo, ki jo povzročijo njeni organi ali osebe, ki opravljajo službo v državnih organih ali nosilci javnih pooblastil in na splošno določila Obligacijskega zakonika o povzročitvi in povrnitvi škode. V skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo povzroči, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. O odškodninski odgovornosti odgovorne osebe lahko govorimo le tedaj, če so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, to je škodljivo dejstvo, dogodek oziroma protipravno ravnanje, nedopustna škoda, vzročna zveza med škodljivim dejstvom in nedopustno škodo ter odgovornost. Če le eden od omenjenih elementov odškodninske odgovornosti ne obstaja oziroma ni dokazan, tudi odškodninska odgovornost zavezanca ni podana. To je sodišče pravilno pravno opredelilo v točki 17 svoje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo pri presoji ali je Okrožno sodišče v Mariboru ravnalo protipravno na določbo člena 506a ZKP in pa na določila Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Okrožno sodišče v Mariboru ni ravnalo protipravno in je sprejelo svojo odločitev o prodaji na zakoniti podlagi in sicer na določbi drugega odstavka 506.a člena ZKP, če je namreč hramba zaseženih predmetov ali začasno zavarovanje zahtevka iz prejšnjega odstavka povezana z nesorazmernimi stroški ali pa se vrednost premoženja ali predmetov zmanjšuje, lahko sodišče odredi, da se tako premoženje ali predmeti prodajo, uničijo ali podarijo v javno korist. Pred odločitvijo mora sodišče pridobiti mnenje lastnika premoženja ali predmetov. Če lastnik ni znan ali mu poziva za prodajo ni mogoče vročiti, sodišče poziv pritrdi na sodno desko in se po osmih dneh šteje, da je bila vročitev opravljena. Če lastnik v osmih dneh po vročitvi poziva ne poda mnenja, se šteje, da s prodajo, uničenjem ali podaritvijo soglaša. Po določbi 8. člena Uredbe pa je predmete, katerih tržna vrednost se s potekom časa zmanjšuje, ali je nadaljnja hramba povezana z nesorazmernimi stroški, potrebno prodati takoj, ko se glede na predvideno trajanje postopka in pričakovano ceno pri prodaji ugotovi, da stroški glede na vrednost ne opravičujejo nadaljnje hrambe. Vse to pa je ugotovilo Okrožno sodišče v Mariboru v sklepu Ks 341/2004 z dne 4. 3. 2005 za plovilo številka 1. Okrožno sodišče v Mariboru je takšen sklep sprejelo po tistem, ko je odločalo tudi o nesoglasju drugega tožnika, ki s prodajo ni soglašal, za plovilo 2 za katero pa lastnik ni bil znan pa je poziv pritrdilo na sodno desko. Pritožbene navedbe v zvezi z navedbami drugotožnika, da je sodišče brez dejanskega preverjanja cene in torej brez podatka o vrednosti plovil v trenutku odločanja izvenrazpravnega senata o prodaji plovil po 506.a členu, odločalo o vsebini pojma nesorazmernih stroškov hrambe in zmanjšanja vrednosti predmetov pomenijo dejansko ponovno grajanje že pravnomočno sprejetega sklepa izvenobravnavnega senata o prodaji plovil. V tem sklepu je sodišče prve stopnje zapolnilo abstrakten pravni pojem zmanjšanja vrednosti zaseženih predmetov in pojem nesorazmernih stroškov in drugotožnik ni uspel kljub svojemu nesoglasju doseči, da Okrožno sodišče v Mariboru ne bi sprejelo sklepa Ks 341/2004 z dne 4. 3. 2005. V tem postopku bi tožnik moral očitati izvenrazpravnemu senatu, da ni s pomočjo strokovnjaka ali izvedenca ugotovil realne trenutne vrednosti plovil ter jo ni primerjalo s stroški hrambe. Takšnih ugovorov ne more podajati v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da Okrožno sodišče v Mariboru ni ravnalo protipravno, ko ni pred prodajo določilo izvedenca ali cenilca, ki bi ocenil realno vrednost plovil in ju primerjal s stroški, ki so nastajali v zvezi s hrambo in vzdrževanjem plovil. Sodišče prve stopnje je v sedaj izpodbijani sodbi ugotovilo, da je razvidno iz seznama računov - knjige prejetih računov, odredb in plačil iz predloženih računov ter iz popisa stroškov za spis Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. K 302/2002, da predstavljajo ti stroški kar 32 % vrednosti kupnine dobljene s prodajo plovila 1 za katerega odškodnino vtožuje tožnik. Določila 506.a člena ZKP in 8. člena Uredbe sodišču ne daje nobene dolžnosti, da bi moralo s pomočjo strokovnjaka ali izvedenca ugotoviti realno trenutno vrednost plovil in jo primerjati s stroški hrambe in vzdrževanja. Sodišče odredi prodajo zaseženih plovil v primeru, če so stroški hrambe nesorazmerno visoki ali če se zmanjšuje vrednost zaseženih predmetov, to pa lahko stori neodvisno od obstoja zakonitih pogojev za odvzem zaseženih predmetov in sodišču ni potrebno ugotavljati realne vrednosti s pomočjo strokovnjakov ali izvedencev. Sodišče mora sprejeti zgolj oceno, da so stroški hrambe nesorazmerni in ali se zmanjšuje vrednost zaseženih predmetov, kar je Okrožno sodišče v Mariboru storilo in je ravnalo s skrbnostjo dobrega gospodarja, ko se je odločilo za prodajo obeh zaseženih plovil, tožnika pa po zaključku sodišča prve stopnje v sedaj izpodbijani sodbi niti nista zanikala, da se je vrednost obeh plovil s potekom časa zmanjševala, že samo to dejstvo pa je dovoljšen razlog za to, da se je sodišče povsem upravičeno odločilo za prodajo zaseženih plovil. 7. Plovilo št. 1 je nato na javni dražbi prodal sodni cenilec D. M. na podlagi sklepa Ks 341/2004 z dne 4. 3. 2005 za plovilo 1. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru je razvidno, da se odredi prodaja plovila F. T. 37/206 z dvema motorjema V., katerih lastnik je Z. H.. Sodišče je odredilo, da se opravi prodaja plovila po drugem odstavku 9. člena Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami. Po 11. členu Uredbe se prodaja predmetov opravi po določbah predpisov, ki veljajo za sodni izvršilni postopek. Prodajo nadzoruje komisija. Po 89. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) opravi cenitev stvari izvršitelj, ki opravlja rubež. Na zahtevo in stroške stranke opravi cenitev sodni cenilec, ki ga izbere stranka. V primeru, da je opravljenih več cenitev sodnih cenilcev glede istega predmeta in strank in se stranki ne moreta sporazumeti o njegovi vrednosti, se za prodajo vzame povprečje tistih dveh vrednosti, ki jih izbereta stranki, razen če sodišče ne določi drugače. Tako je na podlagi tretjega odstavka 89. člena ZIZ, drugi tožnik imel možnost, da na njegovo zahtevo in stroške pred prodajo opravi cenitev sodni cenilec, pa se te možnosti očitno drugi tožnik ni poslužil, oziroma takšnega predloga ni podal. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče, ko je izdalo sklep o prodaji ugotavljati realno vrednost s pomočjo strokovnjaka ali izvedenca. Sodišče prve stopnje je sprejelo oceno, da so stroški hrambe nesorazmerni in da se zmanjšuje vrednost zaseženih predmetov in zato je sodišče ravnalo s skrbnostjo dobrega gospodarja, ko se je odločilo za prodajo obeh zaseženih plovil, tožnika pa tudi nista zanikala, da se je vrednost obeh plovil s potekom časa zmanjševala in tega dejstva tudi nista denarno ovrednotila in tudi v pritožbi drugotožnik ne pove, za kakšen znesek bi dejansko bilo plovilo št. 1, bilo potrebno v času prodaje prodati. Okrožnemu sodišču v Mariboru tako ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, saj je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 506.a člena ZKP, ko se je odločilo za prodajo obeh plovil. Iz obrazloženega tako izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da tožnika nista uspela dokazati protipravnega ravnanja Okrožnega sodišča v Mariboru, kot je vse to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve, ko je navedlo, da so neutemeljeni očitki tožnikov, da sodišče sploh ne bi smelo prodati zaseženih predmetov. Glede plovila št. 1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili stroški hrambe res nesorazmerni, kar izhaja iz dejstva, da je bilo plovilo 1 na javni dražbi prodano za 13.200.000,00 SIT, tako da so stroški hrambe tega plovila že dosegli 32 % cene, dobljene s prodajo plovila. Ker bi se vrednost plovila 1 še nadalje zmanjševala, stroški njegove hrambe pa bi bili vse večji, je bila odločitev sodišča, da to plovilo proda povsem upravičena in je sodišče pri njegovi prodaji ravnalo s skrbnostjo dobrega gospodarja. Kot pa je že obrazloženo v sodbi sodišča druge stopnje, drugi tožnik ne more sedaj uspešno, v pravdnem postopku izpodbijati odločitve izvenrazpravnega senata, kateri je odločil o prodaji obeh plovil. Takšne ugovore, kot že povedano, bi moral podati v postopku odločanja o prodaji plovil, pa kljub nasprotovanju ni uspel izpodbiti odločitve izvenrazpravnega senata v zvezi z odločitvijo o prodaji plovila.

8. Neutemeljeni so očitki, da bi sodišče moralo prodati plovilo takoj, ko je bilo zaseženo, ne pa, da je plovilo št. 1 prodalo šele leta 2006. Okrožno sodišče v Mariboru je takšen sklep sprejelo po tistem, ko so pričeli nastajati stroški za vzdrževanje in hrambo plovila in je nato lahko sprejelo argumentirano odločitev o prodaji plovila, ko je ugotovilo, da so pričeli nastajati nesorazmerni stroški, sodišče prve stopnje pa v trenutku odločitve ni moglo vedeti, da bo prišlo v letu 2008 do umika obtožnice. Zato Okrožnemu sodišču v Mariboru ni mogoče očitati, da ni spoštovalo določila prvega odstavka 506. a člena ZKP, po katerem mora sodišče, ki je odredilo hrambo zaseženih predmetov ali začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi, v teh primerih postopati posebej hitro. Sodišče je odredilo prodajo po tistem, ko je ugotovilo, da stroški hrambe in vzdrževanja predstavljajo nesorazmerne stroške in da se vrednost premoženja zmanjšuje in takšno odločitev ni mogoče povezati z dejstvom, da je bila obtožnica umaknjena komaj dne 29. 8. 2008. Pritožnik v pritožbi ne navede in tudi v postopku na prvi stopnji ni dokazoval, koliko je potek časa od zasega, pa do prodaje finančno vplival na višino prodanega plovila. Sodišče je to obrazložilo v točki 24 obrazložitve sodbe, ko je napisalo, da tožnika nista pojasnila, kako naj bi hitrost samega kazenskega postopka vplivala na nastanek ali vsaj višino zatrjevane nedopustne premoženjske škode, zato tudi ti očitki o protipravnem ravnanju sodišča zaradi dolgotrajnosti kazenskega postopka, po zaključku sodišča druge stopnje niso utemeljeni, oziroma ne predstavljajo protipravnega ravnanja, ki bi pomenilo škodni dogodek. Glede na obrazloženo, tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen in pritožba zgolj pavšalno navaja, da bi glede na dotedanjo časovno obdobje hrambe, moralo sodišče računati s posebno hitrim postopanjem, in pritožba v tej zvezi ne pojasni, kakšen vpliv je pretek časa imel na dosežen izkupiček od prodaje plovila 1. 9. Pritožnik v zadnjem delu pritožbe ponovno izpostavlja, da je zaradi neoprave cenitev postal projekt prodaje protipraven in je s takšnim ravnanjem tožniku nastala škoda, ki znaša prikrajšanje razlike med plačilom in kupnino z doseženo nižjo vrednostjo zaradi prodaje po 506. a členu ZKP. Sodišče prve in sedaj še druge stopnje pritožniku pojasnjuje, da 506. a člen ZKP in Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami, sodišču pri odločanju o ukrepu prodaje predmetov ne določata dolžnosti, da bi moralo pri svojem odločanju po uradni dolžnosti pritegniti k delu ustreznega cenilca oziroma izvedenca. Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo drugega tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, pravilno je ugotovilo dejansko stanje v zvezi s potekom prodaje plovil. Ugotovilo je, da ni mogoče očitati Okrožnemu sodišču v Mariboru protipravnega ravnanja in zato ni odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, saj niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnosti Okrožnega sodišča v Mariboru, tožnika pa tudi nista dokazala niti nastanka, niti obsega in višine nedopustne škode, saj nista dokazala, da bi jima nedopustna škoda sploh nastala oziroma, kakšna je njena višina. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dejanska vrednost plovil ne more predstavljati znesek, ki je bil plačan za novo plovilo, saj se je vrednost plovila zaradi poteka časa zmanjšala, vsaj zaradi odbitka amortizacije. Tožnika, na katerih je dokazno breme tudi glede samega obstoja in višine nastale škode, pa nista ponudila nobenega ustreznega dokaza (npr. izvedenca za ugotovitev dejstev glede nastanka, obsega in višine nastale škode). Zato je pravilen pravni stavek, vsebovan v 29. točki obrazložitve sodišča prve stopnje, da drugi tožnik ni dokazal niti obstoja protipravnega ravnanja sodišča in s tem tožene stranke, niti nedopustne škode, tožniku tako ni uspelo dokazati niti tretjega elementa odškodninske odgovornosti, to je vzročne zveze in je zato utemeljeno tožbeni zahtevek drugega tožnika v celoti zavrnilo. Kot že obrazloženo, pa drugi tožnik ni pritožbeno izpodbijal zaključka sodišča prve stopnje, da drugi tožnik ni aktivno legitimiran za podajo odškodninskega zahtevka za plovilo št. 2. Sodišču prve stopnje se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji.

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).