Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da imajo krave zaradi varnosti delavcev odstranjene rogove, da je tožnik pred nesrečo privezal 250 glav živine dnevno in da na delovnem mestu, ki obsega krmljenje in molžo živine, pašo živine, čiščenje hleva ter vsa preostala dela z živino v hlevu, vključujoč privezovanje živine k jaslim ipd, dela že od leta 1984. Okoliščini, da so bile pri delodajalcu v zadnjih petih letih pri privezovanju govedi evidentirane le 3 poškodbe ter da imajo krave odstranjene rogove, še dodatno potrjujeta, da navedena dela ne predstavljajo večje škodne nevarnosti, torej take, ki povzroča več poškodb kot običajna stvar ali dejavnost. Po splošnem družbenem prepričanju pa mora nevarna stvar ali nevarna dejavnost odstopati od drugih stvari ali dejavnosti prav zaradi večje izpostavljenosti nastanku škode.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 7.560,00 EUR in sicer znesek 7.510,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2005 do plačila in znesek 50,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2005 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila v 15ih dneh. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 40,68 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe prve stopnje, v primeru zamude pa je dolžan plačati toženi stranki še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od dneva izteka 15-dnevnega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna glede na ugotovljeno dejansko stanje in da je sodišče prve stopnje naredilo napačne zaključke o objektivni odgovornosti tožene stranke glede na izvedene dokaze. Sodišče napačno ugotavlja, da dejavnost, s katero se ukvarja zavarovanec tožene stranke ni nevarna dejavnost in zato ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastalo nezgodo. Živine nikoli ni mogoče imeti pod 100% kontrolo, nikoli ni mogoče vedeti, kaj bo storila v določenem trenutku. Privezovanje živine, krmljenje, čiščenje torej vsa opravila v zvezi z ravnanjem živine so takšna, da je podana povečana nevarnost za nastanek poškodb. Do nezgode tožnika je prišlo izključno zaradi reakcije oz. premika krave, ki ga ni mogel pričakovati oz. predvideti. Element nepredvidljivost je vedno prisoten, zato se pogosto pojavljajo nezgode. Priča Z. M. je povedal, da se nezgode dogajajo skoraj vsak drugi dan, priča I. E. je povedal, da je sam pri delu utrpel več udarcev živine in posledično padcev. Zato tožnikova nezgoda ni nikakršen izjemen dogodek, temveč dogodek, ki bi nastal slej ali prej, saj je narava dela takšna, da se tesnemu stiku z živino ne more izogniti. Tožnik je v času nezgode privezoval krave, ki so šle na molžo in nato nazaj v hlev. Postopek privezovanja krave je takšen, da se mora delavec skloniti nad njeno glavo, da naredi zanko, s katero se priveže na 1,9 do 2 metra dolgo verigo. Do poškodbe tožnika je prišlo, ko je bil v položaju nad glavo krave, krava se je pristopila in tožnika s težo cca. 400 kg stisnila ob železni nosilec jasli. V položaju kot je bil, tožnik ni imel nobene možnosti, da bi se kravi umaknil. Ni mogel pričakovati reakcije krave, ker je to nemogoče. Ker so krave nepredvidljive, večini odrežejo rogove prav z namenom, da ne bi koga poškodovale. Prav nepredvidljivost ravnanja živine predstavlja faktor povečane nevarnosti pri rokovanju z njo. Nepredvidljivost živine je glavna značilnost dela tožnika in njegovih sodelavcev. Če so dovolj oddaljeni od živine lahko na reakcijo živine poskušajo odreagirati, ko živina nekaj stori, v bližini delavcev pa je njihova reakcija povsem nemogoča. Bistveno je, da so delavci dolžni delati z živino vsak dan, saj le ta potrebuje vsakodnevno oskrbo. Kontakt je torej vsakodneven, zaradi nepredvidljivost ravnanja živine nikoli ne vedo, kdaj se bo kaj zgodilo - kot so povedali tožnik in priče, se poškodbe dogajajo pogosto in le naključje je, da težjih poškodb ni več. Iz priloženega judikata VSV Vojvodine z dne 3.7.1972 je razvidno, da podjetje odgovarja delavcu za škodo za poškodbo pri delu ne glede na krivdo, če je do poškodb prišlo v okoliščinah s povečano nevarnostjo - delo z domačimi živalmi pa vedno predstavlja povečano nevarnost, zato ker je reakcija živali nepredvidljiva. Tožnik je kritičnega dne pri delu ravnal tako kot je ves čas, kar je bil zaposlen pri zavarovancu tožene stranke in pri njegovih predhodnikih (tožnik je od l.1984 delal na istih farmah, menjali so se le lastniki) - ravnal je skrbno in previdno, kolikor je bilo mogoče, vendar je bil poškodovan zaradi nepredvidljive reakcije krave, ki je zato ni mogel preprečiti. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Na vročeno pritožbo tožnika je tožena stranka podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Zaradi preglednosti sodbe pritožbeno sodišče najprej povzema trditveno podlago tožbe.

Tožnik je v tožbi navedel, je bil dne 12.2.2005 telesno poškodovan pri opravljanju svojega dela pri zavarovancu tožene stranke podjetju G. d.o.o iz Kočevja. Do nezgode je prišlo pri molži krav, pri opravljanju rednih delovnih obveznosti in zadolžitev. Tožnik je vsako od krav privezoval v hlevu z Grabnarjevo vezjo. Pri tem opravilu se je ena od cca. 400 kg krav nenadoma obrnila, pri tem pa je tožniku stisnila desno roko ob železen steber ter jo poškodovala. Do nezgode je prišlo izključno zaradi premika krave, ki ga tožnik ni mogel pričakovati. Tožnik je v modifikaciji tožbe in prvi pripravljalni vlogi z dne 8.7.2007 navedel, da ne uveljavlja odškodnine iz naslova lastništva domače živali, pač pa uveljavlja odškodnino iz naslova opravljanja nevarne dejavnosti, kar opravljanje del na farmi v zvezi z oskrbo živali nedvomno je.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku vezano na trditve in dokaze, ki mu jih ponudijo stranke (7. in 212.člen ZPP). Tožnik je trdil, da delo z domačimi živalmi, v konkretnem primeru, s kravami, predstavlja nevarno dejavnost, saj so živali nepredvidljive in jih ni moč imeti pod kontrolo. Trdil je, da je delo z živino delo s povečano nevarnostjo.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo določila 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V 150. členu OZ je določeno, da za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Zakon ne določa, kaj je nevarna dejavnost. Pove le, kakšne so posledice, če zaradi nje pride do poškodbe (škode). Ali je neka dejavnost nevarna, se zato presoja v vsakem konkretnem primeru posebej. Temeljno izhodišče za to presojo je predpostavka, da je nevarna dejavnost tista, iz katere izhaja večja možnost poškodb, kot je to običajno. Po splošnem pojmovanju mora taka dejavnost odstopati od drugih dejavnosti zaradi večje izpostavljenosti za nastanek škode. Sodna praksa pa je dejavnost opredelila kot nevarno tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri taki dejavnosti večja in je pričakovati, da bo nastala znatna škoda. Pritožnik zatrjuje, da so privezovanje, krmljenje, čiščenje itd. torej vsa opravila v zvezi z ravnanjem z živino takšna, da je podana povečana nevarnost za nastanek poškodb, čemur pritožbeno sodišče ne sledi in sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo z domačimi živalmi, torej tudi privezovanje krav k jaslim na način, kot ga je opisal tožnik, ne ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti. Tožnik ni zatrjeval krivdne odgovornosti tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da imajo krave zaradi varnosti delavcev odstranjene rogove, da je tožnik pred nesrečo privezal 250 glav živine dnevno ter da na delovnem mestu, ki obsega krmljenje in molžo živine, pašo živine, čiščenje hleva ter vsa preostala dela z živino v hlevu, vključujoč privezovanje živine k jaslim ipd., dela že od leta 1984. Okoliščini, da so pri delodajalcu v zadnjih petih letih pri privezovanju govedi evidentirane le 3 poškodbe, kar izhaja iz dopisa delodajalca G. d.o.o z dne 22.7.2008 na list. št. 25, ter da imajo krave odstranjene rogove, še dodatno potrjujeta zaključek, da dela, ki jih navaja tožnik, ne predstavljajo večje škodne nevarnosti, torej take, ki povzroča več poškodb kot običajna stvar ali dejavnost. Po splošnem družbenem prepričanju pa mora nevarna stvar ali nevarna dejavnost odstopati od drugih stvari ali dejavnosti prav zaradi večje izpostavljenosti nastanku škode.

Glede očitka pritožnika, da je VS Vojvodine leta 1972 sprejelo stališče, da delo z domačimi živalmi vedno predstavlja povečano nevarnost, je dodati, da so sodniki pri odločanju v skladu z določilom 125. člena Ustave RS vezani na ustavo in zakon (načelo neodvisnosti). Odločitev, na katero se pritožnik sklicuje, pa za sodišče ni pravno zavezujoča, saj gre za primer iz časa, ko je bila RS še v prejšnji državi. Sedanja sodna praksa VS RS pa delo z domačimi živalmi ni opredelila kot nevarne dejavnosti. Tudi za domačo žival imetnik odgovarja krivdno (158. čl. 0Z).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo (določilo 149. in 150. člena OZ). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba v skladu z določilom 353. člena ZPP zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan v skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP nositi svoje pritožbene stroške.