Jedro

Ob ugotovitvi, da ima stranka, ki se je pripeljala z osebnim vozilom s tujo registracijo na carinsko območje RS stalno prebivališče v RS, ni podlage za začasni uvoz tega avtomobila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1969/98-12 z dne 17.2.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 15.11.1998, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 12.12.1997. Z njo je tožeči stranki odvzeto carinsko blago - osebni avto P., ki se po pravnomočnosti te odločbe proda. V razlogih sodbe sodišče prve stopnje navaja, da po ugotovitvah tožene stranke tožeča stranka dne 24.8.1997 na mejnem prehodu pri Carinski izpostavi M. ob vstopu na carinsko območje Slovenije ni predložila osebnega avtomobila znamke P., izkazala pa se je s slovenskim potnim listom, izdanim v D., kasneje pa še s potnim listom, izdanim v C., Republika Bosna in Hercegovina. Z odločbo Carinarnice L. z dne 11.9.1997 je bila tožeča stranka spoznana za odgovorno in kaznovana, ker ni predložila blaga carinskemu organu v skladu z določbo 32. člena Carinskega zakona, s čemer je storila carinski prekršek iz 5. točke 1. odstavka 170. člena Carinskega zakona. Z isto odločbo je še odločeno, da se po pravnomočnosti odločbe na podlagi 168. člena Zakona o prekrških zaseženi avto kot carinsko blago tožeči stranki vrne. Carinarnica je nato uvedla upravni postopek in s pozivom z dne 29.10.1997 tožečo stranko pozvala, da uredi status obravnavanega carinskega blaga, jo seznanila z možnostmi ureditve in tudi opozorila, da bo sicer v skladu z določbo 43. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95 - CZ) avtomobil odvzet in prodan. Tožena stranka je namreč še ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za začasni uvoz osebnega cestnega vozila, ki je registrirano izven carinskega območja, s tem pa tudi ne izpolnjuje pogojev za predložitev takšnega vozila carinskemu organu s konkludentnim dejanjem, saj tožeča stranka v času storitve carinskega prekrška ni imela stalnega prebivališča ali sedeža izven carinskega območja. Iz obrazložitve odločbe Carinarnice L. o carinskem prekršku namreč izhaja, da je carinarnica pridobila potrdilo Upravne enote R. z dne 1.9.1997, ki izkazuje, da je tožeča stranka v času storitve carinskega prekrška imela stalno prebivališče v R., torej na carinskem območju Republike Slovenije. Tožena stranka je kot neupoštevno zavrnila pritožbeno navedbo, da je tožeča stranka državljan Republike Bosne in Hercegovine in da ima tudi potni list izdan v tej državi, zaradi česar naj bi izpolnjevala pogoje za začasen uvoz osebnega avtomobila s tujo registracijo oziroma za predložitev le tega s konkludentnim ravnanjem. Za pravico začasnega uvoza zasebnega cestnega vozila ni odločilno državljanstvo osebe, ampak dejstvo, kje ima ta oseba stalno prebivališče oziroma dejstvo, da prihaja ta oseba v Slovenijo na začasno bivanje, na obisk, na dopust in podobno. Na tej podlagi je tožena stranka presodila, da je prvostopni carinski organ ravnal pravilno in na zakonu utemeljeno, ko je izdal odločbo, s katero je tožeči stranki odvzel osebni avtomobil in odločil, da se po pravnomočnosti odločbe odvzeto carinsko blago proda.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna, saj temelji na določbi 43. člena CZ. Carinsko blago - sporno osebno vozilo je zaseženo na podlagi 6. odstavka 173. člena CZ. Ta določa, da se lahko blago, ki je predmet carinskega prekrška, za katerega je predpisan varnostni ukrep odvzema blaga, do konca postopka zaradi prekrška, postavi pod carinsko nadzorstvo. Carinski organ prve stopnje je odločil o odgovornosti tožeče stranke za carinski prekršek, zaseženi osebni avto pa je vrnil obdolžencu na podlagi 168. člena Zakona o prekrških kot carinsko blago. Z dopisom z dne 29.10.1997 je bila tožeča stranka seznanjena s uvedenim postopkom za ureditev statusa carinskega blaga - spornega osebnega avtomobila in pozvana, da ga uredi v roku 15-ih dni. Tožeči stranki je bilo v tem in kasnejših dopisih pojasnjeno, kaj mora storiti oziroma, katere so možnosti za ureditev statusa carinskega blaga, istočasno pa je bila opozorjena, da bo v primeru, če ne bo ravnala v skladu s pozivom in uredila statusa blaga v predpisanem roku, carinarnica blago prodala. Ker se tožeča stranka ni odzvala na poziv carinskega organa, je po presoji sodišča prve stopnje carinski organ ravnal pravilno, ko je izdal odločbo na podlagi 43. člena CZ, s katero je osebni avto odvzel ter odločil, da se po pravnomočnosti odločbe vozilo proda. Izpeljan je bil ugotovitveni postopek, v katerem tožeči stranki, na strani katere je bilo dokazno breme, ni uspelo dokazati, da je sporno vozilo vnešeno na carinsko območje zakonito. Sodišče zavrača tožbene navedbe v zvezi z dvojnim državljanstvom kot neutemeljene. Tožeča stranka je vstopila na območje Republike Slovenije, že ob samem vstopu je bilo ugotovljeno, da ima dvojno državljanstvo (slovenskega in bosanskega), vendar pa se glede na določbo 2. člena Zakona o državljanstvu RS šteje za slovenskega državljana. Tožena stranka je preizkusila tudi možnosti izpolnjevanja pogojev za začasni uvoz osebnega avtomobila, vendar pa je bilo ugotovljeno, da tudi teh pogojev ne izpolnjuje.

Glede na to, da je po sami naravi carinskega postopka carinski zavezanec dolžan predložiti dokumente za odobritev izbranega carinskega postopka in da tega tožeča stranka v obravnavanem primeru ni storila (tudi za začasni uvoz ni zaprosila), je brezpredmetno tožbeno zatrjevanje kraja prebivališča. Carinski organ je izpeljal ugotovitveni postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da je bilo osebno vozilo - carinsko blago nezakonito vnešeno na carinsko območje Republike Slovenije. Tožeča stranka je bila po določbi 8. člena CZ pozvana na predložitev dokumentov, s katerimi bi zagotovila zakonito rabo oziroma uporabo carinskega blaga, pa se na poziv ni odzvala. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je carinski organ na podlagi določbe 43. člena CZ, ki mu dovoljuje sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje, izdal odločbo, s katero je odvzel sporno vozilo, ki ga bo po pravnomočnosti odločbe prodal. Po določbi 57. člena CZ lahko carinski organ sprejme katerekoli potrebne ukrepe, vključno z odvzemom blaga in njegovo prodajo, če mu dokumenti, kateri bi morali biti predloženi za odobritev izbranega carinskega postopka, niso bili predloženi.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Meni, da je bil postopek nezakonit, saj bi bila lahko le zavrnjena, da kot slovenski državljan ne sme uporabljati avtomobila s tujo registracijo na teritoriju Slovenije in da ne sme prekoračiti carinske meje, ne pa da ji je bil na meji avtomobil odvzet, ker naj bi ga uvažala. Tožeča stranka se je z avtomobilom le pripeljala iz Bosne v Slovenijo z namenom, da ga odpelje nazaj, ne pa da ga uporablja v Sloveniji. Kot bosanski državljan z registracijo avtomobila svojega kraja stalnega bivališča v Bosni lahko uporablja vozilo po celi Evropi, samo v Sloveniji, glede na takšno stališče kot ga izraža izpodbijana sodba, bi ga ne smela. Tožeča stranka tudi ni edina, ki ima dvojno državljanstvo. Kot državljan Bosne in Hercegovine ima lahko v lasti osebni avtomobil in ga tudi uporablja, ne more pa ga brez carinskih organov odtujiti v Republiki Sloveniji, če v njej stalno ali začasno prebiva. Prvostopno sodišče je napačno izhajalo iz dejstva, da tožeča stranka kot slovenski državljan uvaža tuje vozilo brez ustreznih carinskih postopkov, in ji je bil zasežen že na sami vožnji, ko je prekoračila mejo med Republiko Hrvaško in Slovenijo. Tožeča stranka bi lahko bila kvečjemu napotena, da uredi v določenem roku status vozila, ki ga lahko uporablja kot slovenski državljan ali pa kot tujec na teritoriju Republike Slovenije. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Obrazložitev, v kateri prvostopno sodišče zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so v skladu s podatki v upravnih spisih in določbami predpisov, na katere se prvostopno sodišče pri tem sklicuje.

Ob nespornih ugotovitvah, da se je tožeča stranka na mejnem prehodu izkazala s slovenskim potnim listom, torej kot slovenski državljan, pripeljala pa se je z osebnim avtomobilom s tujo registracijo, bi ta osebni avto lahko pripeljala brez plačila carine le, če bi izpolnjevala pogoje za začasen uvoz cestnega vozila. Na podlagi 72. člena CZ izdana Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95 in 33/96) določa, da se lahko zasebna cestna vozila začasno uvozijo, če: 1. jih začasno uvaža oseba s stalnim prebivališčem ali sedežem izven carinskega območja, 2. jih v zasebne namene uporablja oseba iz prejšnje točke in 3. so registrirana izven carinskega območja na ime osebe s stalnim prebivališčem ali sedežem izven carinskega območja. Na navedeni pravni podlagi je torej pogoj za začasni uvoz osebnega avtomobila stalno prebivališče izven carinskega območja. V tem primeru je pravilno ugotovljeno, da tožeča stranka začasnega uvoza ni priglasila, pa tudi sicer ne izpolnjuje pogoja za začasen uvoz osebnega avtomobila, ker ima stalno prebivališče v R. v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka namreč ob ugotovitvi, da ima stalno prebivališče v Sloveniji, ne more dokazati, da prihaja v Slovenijo le na začasno bivanje, obisk, na dopust in podobno, kot je že pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je tožeča stranka tudi državljan BiH za odločitev v tej zadevi ni pomembno, saj se je tožeča stranka na meji izkazala s slovenskim potnim listom.

Ker ni sporno, da tožeča stranka ob vnosu blaga - osebnega avtomobila na carinsko območje Republike Slovenije, ni predložila dokumentov za odobritev izbranega carinskega postopka, kar bi bila dolžna na podlagi 32. člena CZ in zaradi česar je bil zoper njo začet postopek zaradi storitve carinskega prekrška iz 5. točke 1. odstavka 170. člena CZ in na podlagi 3. odstavka 176. člena CZ predmet prekrška zasežen. Z izdajo odločbe o carinskem prekršku je bilo zaseženo vozilo tožeči stranki sicer vrnjeno, vendar kot carinsko blago. Zato je v skladu s 43. členom CZ carinski organ tožečo stranko pravilno, s posebnim dopisom z dne 29.10.1997, seznanil z ugotovitvami, kako naj uredi status carinskega blaga ter jo pri tem tudi opozoril na posledice, če ne bo ravnala v skladu s pozivom. Ker se tožeča stranka ni odzvala pozivu, je odločba, izdana na podlagi 43. člena CZ, s katero je sporno carinsko blago - osebni avtomobil odvzet in bo po pravnomočnosti odločbe prodan, pravilna.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 73. člena ZUS je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.