Jedro

Bistvo bančne garancije na prvi poziv je v tem, da banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu kot upniku iz zavarovane obveznosti. V tem smislu je obveznost banke – garanta abstraktna. Za sklepčnost tožbe z zahtevkom za vrnitev zneska, ki ga je banka izplačala po (abstraktni) bančni garanciji mora tožnik naročitelj navesti naslednja dejstva: a) da je naročitelj bančne garancije v korist tožene stranke kot upravičenca; b) da je tožena stranka garancijo unovčila; c) kateri je temeljni posel, na podlagi katerega naj bi imel upravičenec pravico do izplačanega zneska in d) da obstajajo okoliščine, zaradi katerih upravičenec iz temeljnega posla ni imel pravice do zneska, ki ga je prejel iz unovčene garancije. Če so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, tudi zavrnilne zamudne sodbe ni mogoče izdati, marveč mora sodišče prve stopnje, četudi toženec na tožbo ni odgovoril, opraviti glavno obravnavo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopenjsko ugodilno zamudno sodbo tako, da je (z nepravo zamudno sodbo) zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 58.516,68 eurov s pripadki.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka je na revizijo odgovorila.

5. Dne 3. 11. 2009 je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek. Glede na to, da so bila pred tem v revizijskem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank, ni bilo ovire za izdajo te odločbe (smiselna uporaba določbe drugega odstavka 207. člena ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na materialnopravno odločilna dejstva, ki jih je v tožbi navedla tožeča stranka (povzeta v točki 12 tega sklepa) in na procesnopravno odločilno dejstvo, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki, ta pa na tožbo v roku iz 277. člena ZPP ni odgovorila.

B.

Revizijske navedbe

7. Pritožbeno sodišče naj bi kršilo določbe ZPP, ker je zaradi domnevne nesklepčnosti tožbe zavrnilo zahtevek, ne da bi bilo pred tem tožeči stranki omogočeno, da nesklepčnost odpravi. Pri tem se revidentka sklicuje na določbo tretjega odstavka 318. in na 108. člen ZPP. Zatrjuje tudi, da tožba ni bila nesklepčna.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Stališče, da bi moralo sodišče tožečo stranko v primeru, da je bila njena tožba nesklepčna, tožena stranka pa na tožbo ni odgovorila, pred zavrnitvijo zahtevka pozvati, naj nesklepčnost odpravi, je zmotno. Zakon o pravdnem postopku, veljaven v času, ko sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče obravnavali sporno tožbo (ZPP do vključno novele ZPP-C, Uradni list RS 52/2007) je v tretjem odstavku določal, da v takšnem primeru sodišče izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. Drugače bi moralo ravnati sodišče, če bi bila tožba nepopolna: v tem primeru bi jo moralo skladno z določbo prvega odstavka 108. člena ZPP posredovati tožeči stranki z zahtevo, naj jo popravi ali dopolni. Za pravilno odločitev v tem sporu je moralo zato revizijsko sodišče ugotoviti, ali je bila tožba sploh pomanjkljiva. Če bi se izkazalo, da je imela pomanjkljivosti, pa bi bilo treba presoditi, ali je šlo za procesno pomanjkljivost (nepopolnost) ali za pomanjkljivost tožbe z vsebinskega, materialnopravnega vidika: ali je bil morda – upoštevajoč navedbe v popolni tožbi – tožbeni zahtevek neutemeljen. V prvem primeru bi bila s tem, ko tožeča stranka ni imela možnosti, da bi jo popravila ali dopolnila, kršena določba 108. člena ZPP, v drugem pa ni bilo ovir, da je sodišče uporabilo neposredno določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP.

9. Tožba ni bila formalno pomanjkljiva. Vsebino tožbe določa 180. člen ZPP. Revizijsko sodišče se je s pogledom v spis lahko prepričalo, da je tožba vsebovala vse formalne sestavine, ki jih zahteva ta določba ZPP. Pri razlikovanju med nepopolno in nesklepčno tožbo sta teorija in sodna praksa kot posebno obliko (formalne) nepopolnosti izoblikovali tudi primer, ko navedbe v tožbi ne individualizirajo življenjskega primera in ne omogočajo identifikacije zahtevkov v tožbi.(1) Kot bo razvidno iz povzetka tožbenih navedb v nadaljevanju (tč. 11 te obrazložitve) tožbi tudi te pomanjkljivosti ni mogoče očitati. Življenjski primer, na katerega tožeča stranka opira svoj zahtevek, je v tožbi opisan dovolj določno, tako da je mogoča njegova identifikacija in njegova ločitev od morebitnih drugih zahtevkov.

10. Tožba pa tudi nesklepčna ni bila. Obe sodišči sta sklepčnost tožbe ocenjevali na pravni presoji, da je bil sporni znesek toženi stranki izplačan na podlagi bančne garancije brez ugovora, kakršno ureja 1087. člen ZOR. Bistvo takšne garancije je v tem, da banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu kot upniku iz zavarovane obveznosti. V tem smislu je obveznost banke – garanta abstraktna. Abstraktne narave, to je neodvisnosti bankine zaveze od možnih ugovorov v razmerju med naročiteljem in upravičencem iz garancije (temeljni posel), ne spremenijo morebitne določbe, ki izplačilo garancije pogojujejo z določenimi formalnostmi, ki jih mora izpolniti upravičenec – najpogosteje je to zahteva po izjavi z določeno vsebino, lahko predložitev določenih listin in podobno. Tudi če posamezni pogoji za izplačilo vzpostavijo tesno zvezo med obveznostjo iz bančne garancije in temeljnim poslom, gre lahko še vedno za abstraktno (neodvisno) bančno zavezo. Na obveznost banke namreč vplivajo samo ti, v garanciji dodatno navedeni pogoji, ne pa morebitni možni ugovori naročnika garancije iz temeljnega posla. Na ta razmerja se banka pri plačilu garancijske obveznosti ne sme ozirati. Stališče sodišča prve stopnje, da je takšna garancija akcesorni posel, je torej napačno.

11. To, da je banka morala honorirati garancijo na prvi poziv, pa še ne daje odgovora na vprašanje, ali tožeča stranka kot naročiteljica garancije lahko zahteva vrnitev izplačanega zneska od tožene stranke kot garancijske upravičenke. Odgovor na to vprašanje daje določba tretjega odstavka 1087. člena ZOR. Ta se glasi: Upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice. Ta določba upošteva okoliščino, da ima prejemnik garancije (upravičenec) terjatev do tretje osebe (praviloma naročitelja) in je garancija kljub svoji abstraktnosti le sredstvo zavarovanja za izpolnitev te obveznosti. Na ta način pride do izraza kavzalnost razmerja med naročiteljem in upravičencem iz garancije. Za sklepčnost tožbe z zahtevkom za vrnitev zneska, ki ga je banka izplačala po (abstraktni) bančni garanciji mora torej tožnik naročitelj navesti naslednja dejstva: a) da je naročitelj bančne garancije v korist tožene stranke kot upravičenca; b) da je tožena stranka garancijo unovčila; c) kateri je temeljni posel, na podlagi katerega naj bi imel upravičenec pravico do izplačanega zneska in d) da obstajajo okoliščine, zaradi katerih upravičenec iz temeljnega posla ni imel pravice do zneska, ki ga je prejel iz unovčene garancije.

12. Revizijsko sodišče se je s pogledom v spis lahko prepričalo, da je tožeča stranka v tožbi navedla vsa potrebna dejstva, ki bi, če so resnična, utemeljevala njen tožbeni zahtevek: a) iz navedb v tretjem in četrtem odstavku točke I. na strani 22 tožbe izhaja, da je tožeča stranka naročila bančno garancijo v korist tožene stranke kot upravičenca (drugi odstavek tožbe na strani 22); b) v drugem odstavku točke III. na strani 44 tožbe je tožeča stranka navedla, da je NLB kot banka garant toženi stranki garancijski znesek izplačala; c) iz navedb v tretjem in četrtem odstavku točke I. na strani 22 tožbe izhaja, naj bi temeljni posel predstavljala gradbena pogodba za izvedbo celotne infrastrukture na večstanovanjskem objektu v skupni vrednosti 704.717,03 eurov, sklenjena med pravdnima strankama in d) v četrtem in petem odstavku točke I. na strani 22 tožbe je tožeča stranka navedla, da do podpisa gradbene pogodbe med strankama ni nikoli prišlo, da osnovna obveznost med strankama ne obstaja in da tožena stranka ni imela ne dejanske ne pravne podlage za uveljavljanje kakršnegakoli zahtevka. Pogoj sklepčnosti za izdajo (ugodilne) zamudne sodbe iz 3. točke 318. člena ZPP je bil torej izpolnjen, zato je odločitev pritožbenega sodišča, ki je na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izdalo (nepravo – zavrnilno) zamudno sodbo, materialnopravno napačna.

13. Glede na ugotovitev v prejšnji točki obrazložitve bi revizijsko sodišče lahko ugodilo reviziji tako, da bi izpodbijano zavrnilno sodbo spremenilo in bi tožbenemu zahtevku ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Vendar je treba upoštevati, da je tožena stranka v pritožbi poleg (neutemeljenega) ugovora, da tožba ni bila sklepčna, uveljavljala tudi, da je – za sklepčnost tožbe ključna - navedba, da je temeljni posel predstavljala (neobstoječa) pogodba med strankama, ki naj bi bila sklenjena 15. 9. 2006, v nasprotju z dejstvom, ki izhaja iz same garancije: namreč, da je bila ta izdana po naročilu tožeče stranke 17. 7. 2007 (glej tč. 1. 3. pritožbe). Iz dokazov, ki kažejo na datum izdaje garancije, naj bi izhajalo, da temeljni posel ni bil tisti, ki ga navaja tožeča stranka, ampak drug: tak, iz katerega izhajajo obveznosti tretje osebe, tudi udeležene v poslu, za katero je jamčila tožeča stranka. S tem je tožena stranka smiselno uveljavljala, da je bila z izdajo ugodilne zamudne sodbe prekršena določba 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ki kot enega od pogojev za izdajo (ugodilne) zamudne sodbe zahteva, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik: v takšnem primeru pa tudi zavrnilne zamudne sodbe ni mogoče izdati, marveč mora sodišče prve stopnje, četudi toženec na tožbo ni odgovoril, opraviti glavno obravnavo.

14. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje ni odgovorilo na ta pritožbeni očitek, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče druge stopnje presodi, ali je navedba tožeče stranke, da je naročila garancijo za zavarovanje obveznosti iz pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 15. 9. 2006, ob hkratni navedbi, da ta pogodba ni bila nikoli sklenjena, v nasprotju z dejstvom, razvidnim iz garancije, da je bila ta po njenem naročilu izdana 17. 7. 2007. 15. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako npr. odločba Ustavnega sodišča Up-1013/05 z dne 6. 7. 2006. Glej še pri Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, str. 133 in naslednje.