Jedro

V pogodbi o zaposlitvi sta se pravdni stranki dogovorili, da je dolžna delavka (tožena stranka) v primeru, če preneha pogodba o zaposlitvi po njeni volji ali krivdi (sporazumna razveljavitev pogodbe, redna odpoved iz krivdnega razloga, izredna odpoved delodajalca) družbi (tožeči stranki), povrniti stroške funkcionalnih izobraževanj, izpopolnjevanj in usposabljanj, ki so nastali v obdobju zadnjih 12 mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja, pa zanje ni bila sklenjena posebna pogodba. Čeprav primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi delavca v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko, ni izrecno zapisan, ni nobenega dvoma o tem, da odpoved delavca predstavlja obliko prenehanja pogodbe o zaposlitvi po volji delavca. Zato je toženka dolžna tožeči stranki povrniti vtoževane stroške izobraževanja.

Udeležba na izobraževanjih je bila res toženkina delovna obveznost, vendar je pri tem bistveno, da se je tožena stranka s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezala povrniti stroške teh izobraževanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - razveljavilo prvi in tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani … z dne 29. 9. 2009, v katerem je sodišče toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa tožeči stranki poravna v predlogu navedeno terjatev in da stroški tožeče stranke znašajo 51,00 EUR (I. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 589,95 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 508,64 EUR od 4. 2. 2009 do plačila ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 81,31 EUR od 4. 2. 2009 do plačila (II. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 230,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1. odstavek II. točke ter III. točko izreka sodbe) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe določb materialnega prava. Predlaga, da pristojno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi oz. spremeni ter zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka sprva vtoževala znesek 508,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na naroku dne 12. 6. 2013 pa je tožbeni zahtevek zvišala na znesek 589,95 EUR, ob pozivu sodišča, da naj vtoževani znesek specificira. Sodišče prve stopnje je preseglo svoje pristojnosti po 285. členu ZPP, saj se materialno procesno vodstvo nanaša predvsem na navedbe in dokazne predloge, ne pa na situacije, ko bi zaradi poziva sodišča šlo za spremembo tožbe, kot v tem primeru (tako tudi VSK v sodbi opr. št. Cp 618/2008).

Sodišče prve stopnje je na podlagi pogodbe o zaposlitvi (9. člen) in Kolektivne pogodbe B. d.d. (51. in 53. člen) presodilo, da je toženka tožnici dolžna povrniti stroške izobraževanj, saj se je k temu zavezala s podpisom pogodbe o zaposlitvi, ob tem pa se je sklicevalo na sodbo VDSS opr. št. Pdp 257/2011 z dne 12. 5. 2011. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, saj se je toženka, glede na določbo 53. člena kolektivne pogodbe, morala udeležiti funkcionalnega izobraževanja, saj bi v nasprotnem primeru to predstavljalo kršitev njene delovne obveznosti. Že iz tega razloga ni mogoče od toženke terjati povračila stroškov izobraževanja, ki je bilo zanjo obligatorno, saj ni imela možnosti, da izobraževanje odkloni. Klavzula v pogodbi, s katero se je toženka zavezala k povračilu stroškov funkcionalnega izobraževanja, tega ne more spremeniti, saj je stroške obveznega izobraževanja po ZDR dolžan nositi delodajalec, ki jih lahko na delavca prevali le v primeru, ko se delavec izobraževanja neupravičeno ne udeleži, ali delodajalcu v zvezi s tem kako drugače povzroči škodo. Prav tako ni mogoče spregledati zapisa v pogodbi o zaposlitvi, kjer so taksativno navedene oblike, ko pogodba preneha po volji ali krivdi toženke, pri čemer redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani toženke ni nikjer navedena. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, na podlagi katerega je sprejelo svojo napačno odločitev, ker ni ugotovilo načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Za predmetni postopek je irelevantna sodba, na katero se sodišče sklicuje v svoji obrazložitvi (opr. št. Pdp 257/2011), saj je dejansko stanje v tej zadevi povsem drugačno – v njej je šlo za situacijo, ko je tožena stranka morala tožeči stranki povrniti stroške funkcionalnega izobraževanja, pri čemer je bilo v kolektivni pogodbi jasno določeno, da se ti stroški vračajo le, če gre za znanja, s katerimi bi tožena stranka po prenehanju delovnega razmerja lahko uspešno konkurirala tožeči stranki pri drugih delodajalcih. V konkretni zadevi pa gre za vprašanje, ali lahko delodajalec stroške izobraževanja, ki se ga je bila toženka dolžna udeležiti, uveljavlja od nje ali ne.

Toženka graja ugotovitev sodišča o višini njene obveznosti. Formulacija 57. člena kolektivne pogodbe, da se skupni stroški izobraževanj delijo med udeležence proporcionalno, glede na število udeležencev, je dokaj ohlapna, saj ni jasno, kaj je mišljeno s številom udeležencev. Vprašanje je, ali to pomeni število udeležencev, ki bi se morali udeležiti izobraževanja, ali število udeležencev, ki so se dejansko udeležili izobraževanja. Iz računov, ki so podlaga za izračun obveznosti tožnice, nikjer ne izhaja, ali je račun pripravljen glede na dejansko število udeležencev ali ne, to pa tudi ni razvidno iz seznama prisotnosti, ki izkazuje zgolj to, kdo naj bi bil na posameznem izobraževanju prisoten, ne pa, kako je bil izračun pripravljen.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Pri tem izpostavlja, da določbo 1. odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi dopolnjuje tudi kolektivna pogodba tožeče stranke, ki je v 2. odstavku 57. člena opredelila vse oblike prenehanja pogodbe o zaposlitvi po volji ali krivdi delavke, vključno z odpovedjo pogodbe s strani delavca. Ugotovitev sodišča, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo po volji tožene stranke na podlagi njene odpovedi z dne 30. 9. 2008, je torej pravilna. Neutemeljene so trditve toženke glede vsebine izobraževanj, saj so seminarji predstavljali splošno znanje, ki ga delavec uporabi pri opravljanju drugega delovnega mesta pri drugem delodajalcu, izven delokroga pri tožeči stranki. Neutemeljeno je tudi stališče tožene stranke glede višine obveznosti, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da je način določitve višine terjatve skladen z veljavno kolektivno pogodbo in pravilno obrazložilo, da je razdelitev nastalih stroškov izobraževanj in delež, ki ga je morala kriti tožena stranka, v skladu s 3. odstavkom 57. člena kolektivne pogodbe. Tožena stranka pri izobraževanjih ni uveljavljala obvezne udeležbe, razen v primerih, ko je šlo za produktna znanja, ki pa v tem spornem primeru niso bila vtoževana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje v ničemer ni prekoračilo svojih pristojnosti v zvezi z materialnim procesnim vodstvom (285. člen ZPP), ko je tožečo stranko pozvalo k specifikaciji vtoževanih stroškov izobraževanja. Ne glede na omenjeni poziv pa je imela tožeča stranka pravico spremeniti tožbo vse do konca glavne obravnave, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo, ker so bili pogoji iz 1. odstavka 185. člena ZPP izpolnjeni. Zato ni podana v pritožbi smiselno očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ravnalo pravilno, ko je po dovolitvi spremembe tožbe v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno glede vseh okoliščin, odločilnih za presojo, prvostopenjsko sodišče pa je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago. Pri tem je upoštevalo tako določbe pogodbe o zaposlitvi (zlasti določbe 9. člena) kot tudi določbe Kolektivne pogodbe B. d.d. (zlasti določbe 51., 52., 53. in 57. člena kolektivne pogodbe).

Bistvena za odločitev v obravnavani zadevi je določba 1. odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2007, s katero sta se stranki dogovorili, da je dolžna delavka (tožena stranka) v primeru, če preneha pogodba o zaposlitvi po njeni volji ali krivdi (sporazumna razveljavitev pogodbe, redna odpoved iz krivdnega razloga, izredna odpoved delodajalca) družbi, to je tožeči stranki, povrniti stroške funkcionalnih izobraževanj, izpopolnjevanj in usposabljanj, ki so nastali v obdobju zadnjih 12 mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja, pa zanje ni bila sklenjena posebna pogodba. Ta določba temelji na določbi 2. odstavka 57. člena kolektivne pogodbe, ki vsebuje po vsebini enako določbo, z razliko, da je med primeri prenehanja pogodbe o zaposlitvi po volji ali krivdi delavca poleg sporazumne razveljavitve pogodbe, redne odpovedi iz krivdnega razloga oz. izredne odpovedi določena še odpoved delavca. Čeprav primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi delavca v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko, ni izrecno zapisan, ni nobenega dvoma o tem, da odpoved delavca predstavlja obliko prenehanja pogodbe o zaposlitvi po volji delavca. Pomanjkljivost v tekstu citirane določbe 9. člena pogodbe o zaposlitvi ni odločilnega pomena, saj so oblike prenehanja pogodbe o zaposlitvi po volji ali krivdi delavca navedene le primeroma. Poleg tega pa obveznosti tožene stranke neposredno izhajajo tudi iz kolektivne pogodbe, ki pa izrecno omenja tudi odpoved delavca. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, ki s tem v zvezi izpostavlja, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani toženke v pogodbi o zaposlitvi ni nikjer navedena med taksativno navedenimi oblikami prenehanja pogodbe o zaposlitvi, neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka od tožnice ne more terjati stroškov izobraževanja, ker je bilo zanjo obligatorno in ne fakultativno. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da vsa izobraževanja, ki se jih je tožnica udeležila v zadnjem letu pred prenehanjem delovnega razmerja pri tožeči stranki, predstavljajo funkcionalna izobraževanja po 2. odstavku 51. člena kolektivne pogodbe in da je bila udeležba na izobraževanjih sicer res toženkina delovna obveznost, da pa je pri tem bistveno, da se je tožena stranka s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezala povrniti stroške teh izobraževanj, čeprav so bila določena kot njena delovna obveznost. Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je ta zaveza skladna z določbo 3. odstavka 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) in da je glede na sprejeto obveznost po pogodbi o zaposlitvi (v skladu s kolektivno pogodbo) tožbeni zahtevek utemeljen. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicevalo tudi na podoben primer iz sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča, to je na zadevo opr. št. Pdp 257/2011 z dne 12. 5. 2011. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravilnosti odločitve po višini. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju predložene listinske dokumentacije utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ob ugotovitvi, da je porazdelitev nastalih stroškov izobraževanj na prisotne udeležence skladna s 3. odstavkom 57. člena kolektivne pogodbe. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbami 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in jih ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).