Jedro

Republika Slovenija sprejema pri denarnih obveznostih načelo denarnega nominalizma, ne pa načela valorizacije denarne obveznosti (ki se v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, skriva v obeznosti plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka).

Izrek

1. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

2. Prvotožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da je drugotožena stranka tožeči stranki od zneska 20.124,50 SIT dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od dne 30.06.1997 do dne 22.07.1997 (v roku 15 dni, pod izvršbo).

5. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

6. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženi stranki tožeči stranki plačali znesek 2.429.635,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.06.1997 do plačila (I. točka izreka prvostopenjske sodbe). Podrejenemu tožbenemu zahtevku pa je delno ugodilo, tako da je prvotoženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki znesek 1.737.522,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.06.1997 do plačila (prvi odstavek II. točke izreka prvostopenjske sodbe), drugotoženi stranki pa, da plača tožeči stranki znesek 20.124,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.07.1997 do plačila (drugi odstavek II. točke izreka prvostopenjske sodbe), medtem ko je višji in drugačen tožbeni zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko zavrnilo (tretji odstavek II. točke izreka prvostopenjske sodbe). Pri tem je prvotoženi stranki naložilo povrnitev 155.195,70 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.02.1999 do plačila (prvi odstavek stroškovnega izreka prvostopenjske sodbe), tožeči stranki pa povrnitev 134.563,60 SIT pravdnih stroškov drugotožene stranke (drugi odstavek stroškovnega izreka prvostopenjske sodbe).

Tožeča stranka se je pritožila proti tretjemu odstavku II. točke izreka prvostopenjske sodbe in proti drugemu odstavku njenega stroškovnega izreka. Smiselno je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je ustrezno spremembo izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe oz. (podrejeno) njegovo razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena drugotoženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Prvotožena stranka se je pritožila proti prvemu odstavku II. točke izreka prvostopenjske sodbe in proti prvemu odstavku njenega stroškovnega izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, predlagala pa razveljavitev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe z vrnitvijo zadeve v ponovno obravnavanje in odločanje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala pritožbene navedbe in predlagala potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem delu. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora.

Ker je bila prvostopenjska sodba izdana pred dnem 14.07.1999, ko je začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (ZPP/99), je drugostopenjsko sodišče pritožbeni postopek nadaljevalo po določbah starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).

Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena.

Prvotožena stranka je edine navedbe in dokazne predloge v postopku pred sodiščem prve stopnje podala v odgovoru na tožbo z dne 29.01.1998. V nadaljevanju postopka je namreč vztrajala pri podanih navedbah, medtem ko je na naroku za glavno obravnavo dne 25.02.1999 umaknila dokazni predlog za zaslišanje strank. Zato njene pritožbene navedbe in predloženi dokazi predstavljajo nedovoljene novote po 1. odstavku 496.a člena ZPP/77. Prvotožena stranka namreč ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da jih (brez svoje krivde) ni mogla navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave na prvi stopnji (tj. do dne 25.02.1999).

Prvotožena stranka se je v odgovoru na tožbo zgolj splošno sklicevala na predpostavke odškodninske odgovornosti, ki naj bi jih (tako kot višino škode) dokazala tožeča stranka. Ni pa konkretno zatrjevala, da naj bi po sporni parceli potekala asfaltirana dostopna pot do javnega odlagališča odpadkov Leskovec, da bi iz te trditve lahko izvajala ustrezne pravne posledice. Prav tako pa ni zatrjevala, da naj bi bilo odpisno dovoljenje sestavljeno oz. da naj bi bil brezplačni odstop spornega zemljišča (v družbeni lastnini) izvršen zaradi odkupa gozdnih sortimentov, ki ni mogel potekati drugače. Prvotožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni zatrjevala, da naj bi bila vzročna zveza med ravnanjem njenih predstavnikov (aktivistov kmetijske zadruge) ob sklenitvi darilne pogodbe in ponovnim odkupom zemljišča pretrgana, niti se ni sklicevala na soodgovornost predstavnika državnega organa (delavca sodišča).

Prvotožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni zatrjevala, da bi lahko tožeča stranka odpisano zemljišče (v družbeni lastnini) pridobila neodplačno zaradi pridobitve prostora za javno odlagališče, niti ni oporekala primernosti odkupnine (in s tem višini škode).

Zato je drugostopenjsko sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 (ne da bi odgovarjalo na neupoštevne pritožbene navedbe) neutemeljeno pritožbo prvotožene stranke zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo zakonito in pravilno prvostopenjsko sodbo (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je namreč v okviru zatrjevanih dejstev pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev.

Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, je drugostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77 sklenilo, da sama trpi z njo zvezane stroške (2. točka izreka).

Ker tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar pomembnega (takšnega, kar bi prispevalo k razjasnitvi zadeve), je drugostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP/77 sklenilo, da sama trpi z njim zvezane stroške (3. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Tožeča stranka je iz naslova neupravičene obogatitve od drugotožene stranke zahtevala vračilo (plačilo) določenega denarnega zneska, pri čemer je na podlagi načela monetarnega nominalizma, ki je v Republiki Sloveniji sprejeto pri denarnih obveznostih in je določeno v 394. členu ZOR, bila upravičena terjati le tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost. Torej pri čistih denarnih obveznostih ni možna valorizacija denarne obveznosti (gl. dr. Boris Strohsack: "Obligacijska razmerja III (Druga spremenjena in dopolnjena izdaja)", Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1996, str. 144-145, C.).

Vendar pa zakon v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, predpisuje, da je treba plačati zamudne obresti (v katerih se skriva načelo valorizacije denarne obveznosti), in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (214. člen ZOR). Ker je bila drugotožena stranka pozvana k izpolnitvi povračilnega zahtevka z dopisom z dne 14.06.1997 (priloga A 2), čigar prejemu ni oporekala, ni mogoče šteti, da ni bila nepoštena in da je zato zamudne obresti (od zneska 20.124,50 SIT) dolžna plačati šele od vložitve tožbe (dne 23.07.1997). Drugotožena stranka je namreč postala nepošteni pridobitelj takrat, ko jo je tožeča stranka pozvala k povrnitvi tistega, kar je neupravičeno pridobila.

Ker je torej tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo (zakonskih) zamudnih obresti od dne 30.06.1997 (ko je potekel rok za prostovoljno izpolnitev povračilnega zahtevka), je drugostopenjsko sodišče na podlagi 4. tč. 370. člena ZPP/77 prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je drugotoženi stranki naložilo, da je tožeči stranki od zneska 20.124,50 SIT dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti za čas od dne 30.06.1997 do dne 22.07.1997 (4. točka izreka). Po tej spremembi je tako drugotožena stranka tožeči stranki od zneska 20.124,50 SIT dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 30.06.1997 (in ne šele od 23.07.1977) do plačila.

V preostalem delu pa je drugostopenjsko sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo zakonito in pravilno prvostopenjsko sodbo (5. točka izreka). To velja tudi glede njenega stroškovnega dela, saj se uspeh stranke v gospodarskem sporu (po 2. odstavku 154. člena ZPP/77) presoja glede na višino (glede na vrednost spornega predmeta, ki je pri denarnem zahtevku neposredno določena) in ne glede na temelj zahtevka.

Ker je tožeča stranka samo s sorazmerno majhnim delom pritožbe uspela (drugostopenjsko sodišče namreč izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe ni spremenilo tako, da bi drugotoženi stranki naložilo "plačilo 20.124,50 SIT v valorizirani vrednosti za čas od 21.11.1989 do 30.06.1997 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.06.1997 do plačila"), pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, je drugostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi z 3. odstavkom 154. člena ZPP/77 sklenilo, da tožeča stranka sama trpi z njo zvezane stroške (6. točka izreka).