Jedro

Po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Po ustaljeni sodni praksi ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen obstaja, če bi se z vračilom nepremičnine poseglo v že obstoječe zaokroženo območje ali v funkcionalno povezanost nepremičnin oziroma poslovnih dejavnosti, katerim so namenjene. Pomembna je torej funkcionalna izraba prostora, v katerem se nepremičnina nahaja. Bistveno za obstoj ovire pa je, da upravljavec (ostalega) območja oziroma nepremičnin zaradi vračila podržavljene nepremičnine teh ne bi mogel več neovirano uporabljati za enak namen kot pred vračilom ali bi bil ta namen bistveno okrnjen.

Relevantno je, ali se lahko kulturne prireditve organizirajo in nemoteno izvajajo zgolj v primeru, če se nepremičnina ne vrne. Relevantno je torej, ali je prostorska in funkcionalna povezanost nepremičnine z ostalimi prireditvenimi prostori na tem območju taka, da bi, če bi bila nepremičnina vrnjena A. A., ko bi bil torej njen upravljavec drug, namembnost tega objekta pa drugačna od obstoječe, prišlo do vplivov na opravljanje kulturne dejavnosti Č. Č. in ali bi bili ti vplivi taki, da bi bila njegova dejavnost bistveno okrnjena ali onemogočena. Vendar pa toženka teh relevantnih dejstev ni presojala, saj ni ugotavljala niti za kakšno povezanost nepremičnin gre niti kako bi lahko drugačna dejavnost, ki bi se odvijala v ... cerkvi in drug lastnik oziroma upravljavec nepremičnine vplivala na izvajanje kulturne dejavnosti Č. Č.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba št. 490-72/2007/181 z dne 22. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 3.990,62 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo A.A., kot pravnemu nasledniku B. B., vrnila v last in posest nepremičnino s parc. št. *197 k.o. ....

2. V obrazložitvi navaja, da je z odločbo št. 490-72/2007/32 z dne 11. 9. 2014 odločila, da se A. A. za to nepremičnino določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, vendar je Upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 1638/2014 z dne 11. 9. 2014 odločbo odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek. Za ostale nepremičnine na področju C. (samostanska zgradba z lapidarijem, notranje šolsko dvorišče, ... dvorana, ... dvorišče, ... hram, ... preddverje, prireditveni prostor ... gledališča, javni park z obzidjem in podržavljeni leseni objekti) je bila s pravnomočno delno odločbo št. 490-72/2007/67 z dne 23. 11. 2009 določena odškodnina.

3. V zvezi z zatrjevanimi ovirami za vračanje po 1. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ugotavlja, da je Č. Č. izkazal, da je na dan uveljavitve ZDen, pa tudi prej in po tem, v cerkvi opravljal kulturno dejavnost in jo opravlja še danes. Vendar pa je številne podobne prireditve prirejal tudi na drugih delih C. (... dvorana, ... dvorišče, ... preddverje) in izven njih (... cerkev, dvorana ..., .... dom, Konservatorij ...., .... samostan na ...., atrij ..... samostana, Galerija ....., Cerkev .... v ...., itd). Ne dvomi, da gre za odličen ambient, vendar glede na obseg izvajanja dejavnosti v cerkvi in v drugih podobnih prireditvenih prostorih ugotavlja, da bi se tovrstne prireditve v takem obsegu lahko opravljale drugje. To velja tudi za vaje in priprave umetnikov, ki se pretežno opravljajo v ... dvorani, Č. Č.-jevih upravnih prostorih, šolskih prostorih in garderobnih prostorih. Zato o nenadomestljivosti cerkve kot prireditvenega prostora z drugo nepremičnino ni mogoče govoriti. Glede na to ni presojala t.i. "nadomestitvenih stroškov" po tretjem odstavku 19. člena ZDen, saj bi bilo to potrebno le, če bi Č. Č. izvajal svojo dejavnost v večjem obsegu.

4. Toženka je ugotavljala še, ali bi se z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin (4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen), in sicer ali bi se po vrnitvi ... cerkve ostali deli "kompleksa" C. še lahko uporabljali neovirano. Cerkev je bila zgrajena kot del samostanskega kompleksa, ki se je po podržavljenju začel uporabljati za šolsko dejavnost, kulturne prireditve, gostinsko dejavnost in upravne prostore Č. Č.. Od Oddelka Mestne občine ..., ki je pristojen za zapore cest in čezmerno obremenitev okolja s hrupom, je prejela informacijo, da Č. Č. za organizacijo prireditev ne potrebuje soglasja Srednje šole ... (v nadaljevanju Srednja šola) kot solastnika objekta. Upravna enota ... pa ji je sporočila, da mora organizator k prijavi javne prireditve priložiti soglasje lastnika oziroma upravljavca zemljišča, na katerem se organizira prireditev, če ni sam njegov lastnik. Toženka je opravila poizvedbe pri Srednji šoli, ki ima prostore v bivši samostanski zgradbi, katere solastnik je do 52/100 Republika Slovenija, o usklajevanjih med šolo in Č. Č.. Srednja šola je pojasnila, da nikoli ni prejela prošnje za soglasje h kateri od prireditev, se pa Č. Č. s šolo dogovarja za potek festivalskih prireditev zlasti glede uporabe šolskih prostorov za garderobe, glede souporabe preddverja, notranjega šolskega dvorišča za logistiko in organizacije gostinskih uslug. Festivalski dogodki so deloma prilagojeni, kadar so v šoli obveznosti, ki bi bile zaradi aktivnosti v poletnem gledališču motene. Glede na navedeno toženka v izpodbijani odločbi zaključi, da sprememba lastništva ... cerkve ne pomeni, da bi lahko A. A. preprečeval delovanje Č. Č. v preostalem delu C.. Zato namen izrabe preostalih nepremičnin ne more biti okrnjen.

5. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata. V tožbi navajata, da sta izkazala številne posledice, ki bi jih utrpela, če ne bi mogla več neovirano uporabljati ... cerkve, saj je del kompleksa, v katerem se izvajajo številne kulturne dejavnosti, ki nujno ne sovpadajo s cerkveno dejavnostjo. Toženka ni upoštevala dokazil, predloženih k vlogi z dne 8. 6. 2015, iz katerih izhaja, da se je v cerkvi kontinuirano izvajala dejavnost javne službe na področju kulture, tj. obširen kulturni program. Cerkev premore edinstven in neponovljiv ambient, izjemno in edinstveno akustiko, ki ni primerljiva z drugimi cerkvami ali dvoranami, zato se te prireditve ne morejo izvajati nikjer drugje. ... cerkev je neločljiv del širšega umetnostno zgodovinskega kompleksa in nepogrešljiv prostor pri pripravah na prireditve. Vaje, ki se izvajajo v ... cerkvi, so nujno potrebne za izvajanje prireditev v C. in jih ni mogoče izvesti drugje oziroma bi nastali nesorazmerni stroški. Jasno je, da bi bilo v primeru vrnitve trajno onemogočeno izvajanje javne službe na področju kulture.

6. Tožnika tudi nasprotujeta ugotovitvi toženke, da kompleks C. sestavljajo šolski, upravni in cerkveni kompleks, saj je kompleks enovit. Da se v primeru vračila preostali del ne bi mogel neovirano uporabljati, izhaja že iz dejstva, da cerkev sodi v zaokroženo območje C., v katerem zavezanec izvaja svojo kulturno dejavnost. ... cerkev je fizično povezana s preostalimi objekti, ki sestavljajo kompleks C.. Kar trije od štirih vhodov iz cerkve so orientirani v kompleks C., le glavni vhod je orientiran na Trg .... Bistveno je tudi, da gre za enoten prizoriščni prostor, katerega del je že od nekdaj tudi ... cerkev. V okviru dejavnosti Č. Č. se odvije približno 100 komornih prireditev na leto. V času, ko so prireditve v cerkvi, ne morejo potekati prireditve na drugih prizoriščih v C.. V primeru vrnitve bo onemogočeno planiranje kulturnih dogodkov, saj bo Č. Č. v celoti odvisen od volje upravičenca. Z vrnitvijo v naravi bi se poseglo v vsebinsko zaključen kompleks, prostorski celovitosti C. bi se odvzela njena temeljna vsebina, tj. povezanost posameznih delov C., ki tvorijo kulturno-zgodovinsko celoto. Predlagata spremembo izpodbijane odločbe ter podrejeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

8. Stranka z interesom A. A. prereka aktivno legitimacijo Č. Č., saj ni stranka denacionalizacijskega postopka. Opozarja, da Č. Č. v svoji brošuri oglašuje ....cerkev kot samostojen objekt in ga tudi oddaja v najem po tržni ceni. V brošuri je navedeno, da je objekt ... cerkve posebej primeren za manjše koncerte, razstave, sprejeme, večerje, modne revije, poslovna srečanja in poroke. Iz seznama dogodkov, ki jih je predložil Č. Č., izhaja, da velike večine sploh ni organiziral Č. Č., ampak tretje osebe. Ti dogodki pa niso povezani z izvajanjem javne službe. Mesto ... v svojem dopisu z dne 23. 6. 1994 med prostori, ki jih uporablja Č. Č. in za katere nasprotuje vračilu v naravi, ne navaja ... cerkve. Iz tega očitno izhaja, da sta tožnici pričeli uporabljati cerkev za izvajanje prireditev izključno za potrebe denacionalizacijskega postopka. Glede na skupni obseg dogodkov, ki jih organizira Č. Č., je število dogodkov v ... cerkvi zanemarljivo. V ... cerkvi se je od leta 1949 do osamosvojitve Republike Slovenije redno izvajalo bogoslužje, in sicer so bile v cerkvi vsako nedeljo ob 18. uri svete maše. Duhovnika sta vstopala v cerkev z lastnim ključem. Očitno je, da ni bilo nobenih ovir za souporabo in soizvajanje bogoslužja in kulturnih prireditev v drugih delih C.. Ločeno lastništvo ne bi v ničemer okrnilo kompleksa. ... cerkev ni niti prostorsko in niti funkcionalno tako vpeta v območje C., da bi bila z njeno vrnitvijo bistveno okrnjena prostorska celovitost. Cerkev ima ločen vhod z ulice, stoji na samostojni parceli na robu območja C. (za razliko od Srednje šole), v cenilnem poročilu je obravnavana ločeno, ni osrednja sestavina območja ter zato ni bistvena za delovanje ... gledališča in ... preddverja, ki sta bistveno območje izvajanja kulturne dejavnosti. Predlaga, da sodišče tožbo Č. Č. zavrže, tožbo Mestne občine ... pa zavrne. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

9. Upravno sodišče je s sodbo I U 939/2017 z dne 20. 3. 2018 tožbo zavrnilo. S sklepom X Ips 12/2019 z dne 22. 1. 2020 je Vrhovno sodišče to odločitev razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

10. V ponovljenem postopku so tožnika in stranki z interesom vložili več vlog. Tožnika sta v njih pojasnjevala, o čem naj bi bi bil zaslišan D. D., in uveljavljala, da A. A. ni pravna oseba in zato ne more biti stranka v upravnem sporu. Opozarjata, da iz dekreta z dne 13. 8. 2018 ne izhaja, da je prior E. E. upravičen zastopati A. A., saj ga ni izdal veliki mojster F. F., ampak dr. G. G.. Zato ni dokazano, da je E. E. zakoniti predstavnik A. A.. Ker je A. A. pred upravnim organom zastopala oseba, ki ga ne bi smela zastopati, pa je organ kršil 4. točko prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega uveljavljata še, da se nepremičnina po 27.a členu ZDen ne vrača, ker gre za premoženje fevdalnega izvora.

11. Stranka z interesom A. A. je te trditve prerekala in ugovarjala, da želita tožnika nedopustno razširiti trditveno podlago in obseg odločanja v upravnem sporu. Meni, da je potrebno v ponovljenem postopku zgolj odpraviti bistveno kršitev postopka, ki je bila storjena z zavrnitvijo zaslišanja D. D., ki pa je bilo predlagano zgolj glede prireditev in oblikovanja programa, ki se je izvajal v ... cerkvi in celotnem kompleksu C.. Vrhovno sodišče v ostalem delu ni poseglo v odločitev in je ta pravnomočna. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo druge napake, zatrjuje, da so vse ostale navedbe prepozne in neupoštevne. V zvezi s svojo pravno sposobnostjo opozarja, da ji sodišče v tem, revizijskem in tudi v nobenem drugem postopku doslej ni odvzelo pravice do sodelovanja.

12. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo in prebralo listinsko dokumentacijo v spisu, in sicer dopis toženke z dne 29. 5. 2015, odločbo št. 498-72/2007/181 z dne 22. 3. 2017, Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Č. Č., odgovor na poziv z dne 8. 6. 2015 s prilogami, odgovor na poziv z dne 12. 10. 2015 s prilogami, sodbe I U 939/2017, vse listine v upravnem spisu in zaslišalo zakonitega zastopnika drugo tožeče stranke. Ostale dokazne predloge je kot nedovoljene ali za odločitev nerelevantne zavrnilo.

13. Tožba je utemeljena.

14. Sodišče v zvezi z ugovorom stranke z interesom, da Č. Č. nima aktivne legitimacije za tožbo, uvodoma pojasnjuje, da iz upravnega spisa izhaja, da je bil Č. Č. kot upravljavec objekta ves čas upravnega postopka obravnavan kot stranka. Zato je upoštevaje prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko tožeča stranka, sodišče pa je njegovo tožbo obravnavalo vsebinsko.

15. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka ne more sodelovati A. A., češ da ni pravna oseba. Po 80. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka (…). Vendar pa ZUS-1 izrecno določa, da se ZPP uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače. Po presoji sodišča je treba zato pri ugotavljanju, ali ima stranka sposobnost udeleževati se postopka, upoštevati posebnosti upravnega spora. A. A. in H. H. d.d. v tem upravnem sporu po ZUS-1 nista stranki, ampak prizadeti osebi s položajem stranke. Prizadeta oseba se ima pravico udeleževati postopka v upravnem sporu, ker je na podlagi izpodbijane odločbe pridobila določen pravni položaj, ki ga lahko sodišče s svojo odločitvijo o tožbi spremeni (prvi odstavek 19. člena ZUS-1). V konkretnem primeru je bil A. A. v upravnem postopku udeležen kot denacionalizacijski upravičenec in mu je bilo v tem postopku priznano, da je lahko nosilec pravic in obveznosti. S tem mu je bil priznan tudi položaj stranke v postopku. Tožnika pravilnosti takega zaključka toženke v tožbi nista izpodbijala. Zato sodišče sodi, da se pravna osebnost A. A. in njegova pravica sodelovati v upravnem sporu ne more presojati na podlagi dokazov, predloženih nekaj let po vložitvi tožbe. Iz tega razloga je v tem upravnem sporu sodišče za presojo pravne osebnosti prizadete osebe s položajem stranke upoštevalo zgolj tiste dokaze, ki so bili v zvezi s tem predloženi toženki do izdaje odločbe in na podlagi katerih je A. A. priznala položaj stranke v upravnem postopku.

16. Do izdaje odločbe, tj. ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo, je A. A. predložil izjavi in potrdili Nadškofijskega ordinariata št. 1689/92 in št. 1034/93, iz katerih izhaja, da je sestavni del Rimokatoliške cerkve in pravna oseba, ki jo zastopa vsakokratni prior, to pa je bil v času vložitve zahteve za denacionalizacijo sodeč po teh potrdilih p. I. I., ki je dne 12. 11. 1992 za vložitev zahteve za denacionalizacijo pooblastil odvetnika J. J.. Dne 17. 3. 2000 so bila v upravni spis vložena še Pravila in določila A. A.-ja, potrjena v Rimu dne 11. 10. 1993 in na generalnem kapitlju dne 3. 9. 1994. Stališče, da ima A. A. lastnost pravne osebe, smiselno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča U 792/95, U 828/95, U 834/95 z dne 13. 5. 1998, ki je bila v tej zadevi izdana na podlagi tožbe zoper odločbo št. 464-223/92 z dne 18. 4. 1995. O tem, da je A. A. pravna oseba, je naslovno sodišče zavzelo stališče še v zadevi I U 109/2017 z dne 23. 1. 2018, pri čemer je upoštevalo veljavno zakonodajo (tretji odstavek 7. člena Zakona o verski svobodi) in sodno prakso, po kateri imajo status pravne osebe tudi posamezni sestavni deli cerkvenih redov, torej tudi Katoliške cerkve, ter avtonomijo te cerkve, da svobodno odloča o tem, kateremu izmed teh delov bo podeljena pravna osebnost in kateremu ne.1 Ker iz teh dokazil, zakona in sodne prakse izhaja, da je A. A. pravna oseba, mu je sodišče dovolilo, da se udeležuje upravnega spora in sodeluje na glavni obravnavi.

17. Nadalje sodišče zavrača vsebinsko presojo tožbenega ugovora, da je A. A. pred upravnim organom zastopala oseba, ki ga po zakonu ni mogla zastopati, saj gre za nov tožbeni razlog, uveljavljen v vlogi z dne 13. 5. 2020. Enako velja za v isti vlogi uveljavljen ugovor, da premoženja ni mogoče vrniti, ker naj bi obstajale ovire za vračanje po 27. členu ZDen. Tožba v upravnem sporu je namreč pravno sredstvo, ki ga je dovoljeno vložiti v 30. dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Po presoji sodišča lahko zato tožnik po izteku tega roka dodatno pojasnjuje razloge, s katerimi je izpodbijal odločbo (že) v tožbi, ne more pa uveljavljati novega tožbenega razloga2. Četudi pri ugovoru zastopanja ne bi šlo za nov tožbeni razlog, pa še opozarja, da kršitev, storjenih v upravnem postopku ni mogoče utemeljevati z listinskimi dokazili, nastalimi v času po izdaji odločbe3. 18. V ponovljenem postopku je moralo torej sodišče ponovno odločiti o tožbi in presoditi, ali obstajajo ovire za vračilo nepremičnine parc. št. *197 k.o. ... po 1. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Pri tem ne drži stališče stranke z interesom, da sme zgolj odpraviti kršitev, ki jo je ugotovilo Vrhovno sodišče (tj. zaslišati direktorja Č. Č. izključno glede organiziranja prireditev in oblikovanja programa), v ostalem delu pa naj bi bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Tako učinkovanje sodb Vrhovnega sodišča ne izhaja niti iz ZUS-1 niti iz ZPP. Glede na to, da je bila sodba I U 939/2017 razveljavljena, je zadeva vrnjena v stanje, kakršno je bilo pred izdajo te sodbe. To pomeni, da sodišče ponovno odloča o tožbi in mora zato presoditi zakonitost odločbe, in ker je dejansko stanje sporno, v skladu z 59. členom ZUS-1 opraviti obravnavo ter izvesti pravočasno predlagane, ustrezno substancirane in pravno relevantne dokaze. Po presoji sodišča je bilo zaslišanje D. D. predlagano pravočasno. Ker je direktor Č. Č., ki na območju C. organizira kulturne prireditve, pa je dokaz tudi relevanten.

19. Po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

20. Toženka je na podlagi predloženih podatkov Č. Č. zaključila, da se v ... cerkvi izvaja dejavnost javne službe, vendar v majhnem obsegu. V odločbi povzema število prireditev v objektu, ki sta jih v pripravljalnih vlogah z dne 30. 4. 2009 in 1. 7. 2014 za leta 2003, 2005, 2006, 2007, 2008, 2012, 2013 in 2014 zatrjevala tožnika, stranka z interesom pa jih ni prerekala. Navaja, da gre za primeroma izkazovan obseg izvajanja javne službe, in sicer je bilo po podatkih Č. Č. v letu 2003 v cerkvi izvedenih 10 koncertov, v letu 2005 5 koncertov, v letu 2006 6 koncertov, v letu 2007 6 koncertov, v letu 2008 3 koncerti, medtem ko v letu 2012 ni bilo v njej nobene prireditve v sklopu poletnega festivala. V letih 2013 in 2014 pa se je obseg uporabe cerkve povečal. Ugotovila je še, da je Č. Č. istovrstne prireditve organiziral tudi na drugih lokacijah v C. in izven področja C.. V preostalem času je cerkev oddajal za razne kulturne namene drugih prirediteljev ali pa je bila zaprta.

21. V zvezi s tožbenimi navedbami, da sta tožnika v vlogah v upravnem postopku natančno opredelila kulturne dejavnosti, ki se odvijajo v cerkvi, sodišče ugotavlja, da sta v odgovoru na poziv z dne 9. 6. 2015 navajala in predložila dokazila še za prireditve v letu 1990 (11 prireditev) in 1992 (3 prireditve), v vlogi z dne 13. 10. 2015 pa sta navedli in priložili programe in časopisne članke, ki izkazujejo prireditve v letu 1991 (9 prireditev), 1992 (10 prireditev), 1994 (3 prireditve), 1995 (1 prireditev), 1996 (2 prireditvi), 1997 (11 prireditev), 1998 (10 prireditev), 1999 (9 prireditev). Navajala in dokazala pa sta tudi, da so se prireditve v njej odvijale kontinuirano od leta 1971 do 1989. Prireditve v letu 2015 in 2016 sta zatrjevala in dokazovala šele v tožbi, pri čemer sodišče ne more slediti njuni trditvi, da tega nista mogli storiti prej, ker so se dogodki izvedli pretežno po tem, ko je bila zadeva zaključena, saj je bila izpodbijana odločba izdana 22. 3. 2017. 22. Sodišče se tudi po izvedenem dokaznem postopku strinja s toženko, da iz tega obsega prireditev in dejstva, da je njihovo izvajanje mogoče organizirati na drugih prizoriščih v in izven C., kar velja tudi za vaje in priprave umetnikov, izhaja, da bi se lahko opravljale tudi drugje. Za nenadomestljivost nepremičnine pa ne gre v primeru, če je zavezanec ne bi mogel več uporabljati, ampak v primeru, če bi bila z vračilom bistveno okrnjena možnost za izvajanje njegove dejavnosti, ker je (sploh) ni mogoče nadomestiti. Sodišče sodi, da zavezana stranka zgolj z izpovedjo direktorja Č. Č. ni dokazala, da sta ambient in akustika v tem prireditvenem prostoru taka, da bi bilo mogoče komorne glasbene prireditve izvajati samo v njem, saj umetniki, ki izvajajo to vrsto glasbe, nastopajo tudi po drugih dvoranah, kar izhaja že iz programov, ki so v upravnem spisu. Č. Č. jih že sedaj organizira na drugih lokacijah, kar je zaslišan kot stranka potrdil tudi D. D..

23. Ker je A. A. ugovarjal dokazovanju z zaslišanjem zakonitega zastopnika Č. Č., češ da gre za t.i. informativni dokaz, s katerim tožnika na nedovoljen način širita trditveno podlago, se mora sodišče izrecno opredeliti tudi do tega ugovora. Po prvem odstavku 40. členu ZUS-1 sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča tožbeni predlog ni enak tožbenemu zahtevku v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP, saj tožbenega predloga v upravnem sporu ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi. Tožbeni predlog opredeljujejo tudi vsebinske navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje dejanskim in pravnim stališčem izpodbijanega upravnega akta in ki naj jih sodišče presodi.4

24. Vsebinske navedbe, s katerima tožnika (že) v tožbi nasprotujeta izpodbijani odločbi, pa so (tudi), da bi bila dejavnost Č. Č. zaradi vračila nepremičnine bistveno okrnjena, ker bi bil z vračilom nepremičnine okrnjen enoten prizoriščni prostor, ki ga Č. Č. ne bi mogel več neovirano uporabljati za prireditve, da kulturne dejavnosti ne sovpadajo nujno s cerkveno in da v času, ko so prireditve v cerkvi, zaradi povezanosti prostorov ni mogoče hkrati izvesti prireditev na drugih delih C., saj bi bile te motene. Bistvo C. je enoten prizoriščni prostor, pri čemer Č. Č. sedaj planira prireditve tako, da se ne izvajajo istočasno. S Srednjo šolo ureja odnose na podlagi pogodbe in letnega plana, ob vračilu cerkve pa bi bil v celoti odvisen od volje upravičenca.

25. Ne drži, da je bila izpoved D. D. predlagana le v zvezi z enim stavkom v tožbi, v katerem tožnika navajata, naj se glede organiziranja prireditev in oblikovanja programa zasliši direktor Č. Č.. Tožnika sta predlagala njegovo zaslišanje za dokazovanje trditev pod II a) in b) tožbe, iz katerih je sodišče razbralo v prejšnji točki opisane navedbe. Te res niso tako podrobne, kot je podrobna izpoved zakonitega zastopnika Č. Č., pri čemer bi tožnika vse to, kar je slednji navajal na zaslišanju, lahko zapisala tudi v tožbo. Vendar sodišče sodi, da za substanciranje dokaznega predloga ni treba, da so tožbene navedbe tako podrobne, kot je (kasneje) izpoved stranke in da nenazadnje niti ne morejo biti identične. Zaslišanje je namreč izpoved stranke, kateri se na zaslišanju postavljajo vprašanja, da se njena izpoved o pravno relevantnih dejstvih dopolni, preizkusi in razjasni. Sodišče po pregledu upravnega spisa tudi ugotavlja, da v tem delu ne gre za nova dejstva in niti za dokaz, ki bi bil predlagan šele v tožbi. Tožnika sta obstoj ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen zatrjevala že v postopku pred upravnim organom5, prav tako pa sta kot dokaz predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika6. Toženka izjave stranke ni izvedla kot dokazno sredstvo, tj. kot njeno zaslišanje, kakor je bilo predlagano, ampak je na zapisnik povzela izjave zakonitega zastopnika, ki jih je dajal na ustnih obravnavah7 in ogledu8. V upravnem postopku je med obojim pomembna razlika v tem, da želi stranka s svojimi navedbami usmerjati izvedbo upravnega postopka oziroma dokaznega postopka, ne pa dokazovati določenega dejstva, ki ga je sama zaznala kot priča, kar velja za izjavo stranke v smislu dokaznega sredstva.9 Glede na navedeno sodišče sodi, da z izpovedjo zakonitega zastopnika Č. Č. ni prišlo do širjenja tožbenega predloga.

26. Sodišče se strinja s tožnikoma, da upravičenec v primeru vračila nepremičnine ne bi bil dolžan oddajati teh prostorov Č. Č.. Po presoji sodišča so vse navedbe o možnosti sodelovanja med Č. Č. in A. A. za pravilno odločitev s stališča 19. člena ZDen irelevantne. Gre namreč za bodoče negotovo dejstvo, na katerega ni mogoče opreti odločitve. Ugotavlja pa, da toženka svoje odločitve ni utemeljila na tej okoliščini. Kot pravno relevantne okoliščine je pravilno upoštevala relativno majhen obseg dejavnosti javne službe, ki se opravlja v ... cerkvi in dejstvo, da Č. Č. prireditve organizira na številnih drugih prizoriščih. Zato je utemeljeno zaključila, da ovire iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen niso izkazane.

27. Po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Po ustaljeni sodni praksi ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen obstaja, če bi se z vračilom nepremičnine poseglo v že obstoječe zaokroženo območje ali v funkcionalno povezanost nepremičnin oziroma poslovnih dejavnosti, katerim so namenjene. Pomembna je torej funkcionalna izraba prostora, v katerem se nepremičnina nahaja. Bistveno za obstoj ovire pa je, da upravljavec (ostalega) območja oziroma nepremičnin zaradi vračila podržavljene nepremičnine teh ne bi mogel več neovirano uporabljati za enak namen kot pred vračilom ali bi bil ta namen bistveno okrnjen.10

28. Toženka je zaključek, da ne gre za enoten kompleks, oprla na ugotovitev, da so se C. po podržavljenju pričele uporabljati za šolsko dejavnost, kulturne prireditve, gostinsko dejavnost in za upravne prostore Č. Č.. Nadalje je štela, da vračilo ... cerkve ne bi oviralo delovanja Č. Č. oziroma prireditev v preostalih prostorih v sklopu C. zato, ker za organizacijo prireditev ne bi bilo potrebno soglasje lastnika ... cerkve (razen če bi se prireditev izvajala v cerkvi). Za relevantno okoliščino, ki izključuje obstoj kompleksa, je štela tudi, da ... cerkev stoji na nepremičnini, ki ima svojo parcelno številko in ločen vhod s Trga .... Vse navedeno je po presoji sodišča za odločitev gotovo relevantno. Ne zadostuje pa za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe. Obstoj kompleksa je treba namreč (kot že rečeno) presojati predvsem glede na funkcionalno povezanost določenega prostora in njegove izrabe.

29. Glede na navedeno je treba ugotoviti, ali je objekt parc. št. *197 k.o. ... del enotnega prireditvenega prostora, brez katerega tudi uporaba ostalih prizorišč ni mogoča oziroma je bistveno okrnjena. V zvezi s tem je zakoniti zastopnik na zaslišanju podrobneje pojasnil povezanost kompleksa, in sicer da je ... dvorišče južni zid cerkve in severni zid ... dvorišča, na nasprotni strani tega dvorišča pa je ... dvorana. Zaradi svetlobe so na ... dvorišče obrnjena okna s cerkve in ... dvorane, ter prav tako s šole. Zato se, kjerkoli se kaj dogaja, vidi in sliši tudi v ostalih delih. Luči so bistven del ambienta ... dvorišča, zato bi bilo v primeru, če istočasno gorijo luči v cerkvi, to moteče. Prostori so povezani tudi tako, da je vhod v cerkev le s ... dvorišča. Če bi potekala maša v cerkvi, ne bi bila problem samo njena glasnost, ampak tudi zasedenost prostora. En kulturni dogodek pomeni vsaj tri do štiri dni zasedenosti prireditvenega prostora z vajami, postavitvami kamer in podobno. Če prireditve na vseh prizoriščih izvaja Č. Č., jih lahko koordinira tako, da je prireditev takrat, ko ni druge, kar že sedaj težko usklajujejo s Srednjo šolo. V primeru vračila cerkve v naravi pa enotno upravljanje ne bi bilo mogoče, kar bi motilo organizacijo in izvedbo njihovih prireditev, če bi dogodki potekali hkrati.

30. Že iz upravnega spisa izhaja, da je v kompleksu C. več prireditvenih prostorov, in sicer ... dvorana, ... dvorišče in Preddverje, ki so v solastnini Republike Slovenije in Mestne občine ..., upravljata pa ju drugi tožnik in Srednja šola .... Poletno gledališče in ... cerkev sta v lasti Mestne Občine ..., upravlja pa ju Č. Č.. Sodišče upoštevaje dokumente, ki so v upravnem spisu in izpoved zakonitega zastopnika ocenjuje, da je relevantno, ali se lahko kulturne prireditve organizirajo in nemoteno izvajajo zgolj v primeru, če se nepremičnina ne vrne. Relevantno je torej, ali je prostorska in funkcionalna povezanost nepremičnine z ostalimi prireditvenimi prostori na tem območju taka, da bi, če bi bila nepremičnina vrnjena A. A., ko bi bil torej njen upravljavec drug, namembnost tega objekta pa drugačna od obstoječe, prišlo do vplivov na opravljanje kulturne dejavnosti Č. Č. in ali bi bili ti vplivi taki, da bi bila njegova dejavnost bistveno okrnjena ali onemogočena.

31. Tudi to je pomemben vidik prostorske kompleksnosti obravnavanih prireditvenih prostorov, v katerih sedaj tožnika, ker je MOL bodisi njun lastnik ali solastnik, lahko načrtujeta in usklajujeta izvajanje kulturnega programa. Vendar pa toženka teh relevantnih dejstev ni presojala, saj ni ugotavljala niti za kakšno povezanost nepremičnin gre niti kako bi lahko drugačna dejavnost, ki bi se odvijala v ... cerkvi in drug lastnik oziroma upravljavec nepremičnine vplivala na izvajanje kulturne dejavnosti Č. Č.. Zato je dejansko stanje ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije kot sta predlagala tožnika. Sodišče namreč v upravnem sporu praviloma ne razsoja oziroma ne odloča o vsebini upravne zadeve, saj je upravni spor primarno spor o zakonitosti upravnega akta (2. člen ZUS-1) in ne spor, v katerem naj sodišče reši upravno stvar. Treba je upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb tako ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.11 Zato lahko sodišče odloča v sporu polne jurisdikcije le ob pogojih iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ki pa v tem primeru niso izpolnjeni.

32. V ponovljenem postopku naj toženka s pregledom načrtov, novim ogledom vseh prireditvenih prostorov (in ne zgolj cerkve), izjavo (obeh) strank in morebitno izvedbo drugih, relevantnih predlaganih dokazov, ugotovitvi bližino in siceršnjo medsebojno povezanost prostorov in medsebojne vplive, ki jih taka povezanost prinaša in s tem v zvezi natančno opiše svoje ugotovitve. Nadalje naj ugotovi, kdaj se praviloma odvijajo prireditve in vaje ter ali se lahko odvijajo istočasno na več prizoriščih v C., kdaj ter za kakšen namen se lahko uporabljajo sakralni objekti v lasti verskih skupnosti in kako taka uporaba vpliva na sosednje objekte. Po izvedbi teh in morebitnih drugih dokazov, na podlagi katerih se lahko ugotovijo vsa relevantna dejstva, naj presodi, ali je obstoječa prostorska in funkcionalna povezanost prireditvenih prostorov taka, da bi bilo v primeru, če bi bil upravičencem vrnjen objekt parc. št. *197 k.o. ..., onemogočeno ali bistveno ovirano izvajanje kulturne dejavnosti, ki jo izvaja Č. Č..

33. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnikov, ki sta v upravnem sporu v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila prvotno rešena na seji in tožnika sta v postopku zastopali odvetniški družbi, zato se jima za ta postopek priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnice sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR.V ponovljenem postopku je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa sta zastopali odvetniški pisarni, kar pomeni, da se jima priznajo še stroški v višini 385,00 EUR, povečano za 84,70 EUR, skupaj torej 469,70 EUR. Ker sta tožnika uspela z revizijo, je sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP, ob upoštevanju druge alineje 1. točke tarifne številke 30 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in vrednosti točke 0,60 EUR. Revident je zahteval povračilo stroškov tako za predlog za dopustitev revizije kot tudi za revizijo. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je sodišče v skladu s prakso Vrhovnega sodišča12 stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek. Pri tem je, izhajajoč iz odločbe toženke z dne 11. 9. 2014, upoštevalo, da je vrednost spornega predmeta 340.305,01 EUR. Nagrada za predlog za dopustitev revizije tako znaša 2500 točk (4. točka tarifne številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT), za revizijo pa 1750 točk (5. točka tarifne številke 30 v povezavi s 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Revidentoma se torej za revizijski postopek priznajo stroški v znesku 2550,00 EUR (4250 točk) in 51,00 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 2.601,00 EUR oziroma z obračunanim DDV 3.173,22 EUR. Skupni stroški upravnega spora in revizijski stroški znašajo tako 3990,62 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

34. Ker stranka z interesom v postopku ni uspela, je sodišče ob smiselni uporabi 154. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 njen zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo.

1 Glej X Ips 878/2007 z dne 10. 7. 2008, X Ips 67/2008 z dne 10. 7. 2008. 2 Stališče, da uveljavljenje novega tožbenega razloga po poteku 30. dnevnega roka ni upoštevno, je v sodbi I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019 že zavzelo Vrhovno sodišče. 3 Dekret, na katerega se sklicujeta tožnika, je izdan 13. 8. 2018. 4 Glej I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017 in I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017. 5 Pripravljalna vloga z dne 11. 11. 2013, odgovor na poziv z dne 13. 10. 2015, stran 28, vloga v postopku z dne 5. 10. 2016. 6 Vloge z dne 30. 4. 2009 in 4. 10. 2016. 7 Zapisniki o ustni obravnavi z dne 11. 4. 2002, 21. 9. 2005, 17. 6. 2009, 11. 12. 2013. 8 Zapisnik o ogledu z dne 28. 9. 2005. 9 Glej Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno, Upravni postopek in upravni spor, Ius software, Ljubljana 2017, stran 294-295 10 Glej II Ips 80/2016 z dne 6. 10. 2016, II Ips 78/2011 z dne 6. 10. 2011, X Ips 401/2007 z dne 16. 9. 2009, II U 436/2016 z dne 6. 12. 2017, I U 48/2011 z dne 7. 2. 2012, I U 1696/2010 z dne 15. 11. 2011 in druge. 11 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61. 12 Glej X Ips 22/2019 z dne 04. 12. 2019.