Jedro

Upoštevaje konkretne okoliščine, ko torej vinjenost ni dokazana in ni šlo za direkten in namenski udarec intervenienta, nadalje policija do tedaj s tem lokalom ni imela težav, kot tudi ne s samim lastnikom lokala, ko je tudi jasno razvidno, da je tožnik veliko višji in močnejši od kršitelja in dokazni postopek tudi ni dokazal velike hrupnosti v lokalu niti ne nevarnosti nemira in izgreda gostov ob izvedbi aretacije, torej posebne okoliščine niso bile podane niti glede samega lokala niti glede osebe kršitelja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic ni bila dokazana in objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient nosita vsak sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dopustilo stransko intervencijo M. Š. na strani tožene stranke (I. točka izreka) ter razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2012 do plačila ter ji plačati stroške postopka (II. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati v roku petnajst dni toženi stranki 30,00 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 577,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede fizičnega kontakta med tožnikom in stranskim intervenientom, saj je ta sam zapisal, da se je ob prijemu tožnika skušal iztrgati in je tožnika pri tem nenamenoma odrinil, kar je povzročilo njegov padec. Sporno je bilo, ali je bil kršitelj ob tem vinjen. Tožnik je prepričan, da je bistveno, da je šlo za ravnanje vinjenega in istočasno aktivno upirajočega se kršitelja, ki je prešlo v napad. Logično je, da napad ne predstavlja zgolj udarca, ampak tudi odrivanje kršitelja. Kadar se ob dolžnem ravnanju policista kršitelj agresivno vede do policista in ga z aktivnim upiranjem poškoduje, čeprav je policist v skladu s pravili izvajal zakonit ukrep, mora biti podana objektivna odškodninska odgovornost delodajalca. Kršitelj se je skušal iztrgati, kar mu je uspelo, ob tem je tožnika poškodoval, zato gre za dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost in je šlo za nevarno dejavnost. Ni pravilen zaključek sodišča, da kršitelj ni bil vinjen, saj to izhaja že iz odgovora MNZ z dne 23. 1. 2013, jasno je to izpovedala tudi policistka N. R. Ni nelogična in kontradiktorna trditev tožnika, ki je rekel, da je bil kršitelj vinjen, a se je z njim dalo normalno pogovarjati. Dejstvo vinjenosti je postalo relevantno šele takrat, ko kršitelj ni hotel prostovoljno izvršiti odredbe tožnika in je tožnik zoper njega moral uporabiti prisilno sredstvo. Za drugo intervencijo je iz odgovora MNZ razvidno, da je h kršitelju pristopil zgolj tožnik, ostali policisti pa niso bili neposredno ob kršitelju. Prav tako ni pravilno stališče, da četudi bi bila vinjenost izkazana, da ne bi bilo podlage za odškodninsko odgovornost delodajalca. Nepravilen je zaključek sodišča, da ni bilo posebnih okoliščin oziroma se situacija ni spremenila v nevarno, saj je kršitelj izvedel aktivno ravnanje proti policistu, zaradi česar je policist padel. Sodišče obrazloži, da so priče nejasno in nekoherentno izpovedovale, kaj točno se je zgodilo, vendar gre zgolj za različne besede, ki opisujejo jasno dejstvo, da je kršitelj aktivno ravnal proti tožniku. Da je kršitelj sam rekel, da ne gre nikamor, ne more biti sporno. S tem in z nespoštovanjem odredbe policista je izkazal upor, zato je policist upravičeno uporabil sorazmerno prisilno sredstvo. Nepravilno je stališče sodišča, ki neobstoj objektivne odgovornosti v obravnavanem primeru utemeljuje s tem, da naj bi bilo splošno znano, da do takšnih dogodkov (napadov na policiste) običajno ne prihaja. Sodišče se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 206/2011, da spremljanje vinjene osebe do intervencijskega vozila ne predstavlja nevarne dejavnosti, sodišče pa pri tem spregleda, da je v tem primeru šlo za nekaj več. Sodna praksa je tudi že odločila nasprotno, da lahko gre v primeru obvladovanja vinjene osebe za nevarno dejavnost. Enotna je sodna praksa višjih sodišč, ki so potrdila podanost objektivne odgovornosti v judikatih VSL II Cp 2316/2012, II Cp 2059/2013, II Cp 823/2009, II Cp 3036/2012, II Cp 571/2013 in II Cp 1900/2013. Po mnenju tožnika obstaja odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da je šele policist A., ko je zoper kršitelja uporabil lasten strokovni prijem, umiril tožnika, dokončno se je umiril šele, ko je bil vklenjen v lisice. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj tožnik glede krivdne odgovornosti ne bi postavil ustreznih trditev. Tožnik je že v tožbi podal v zvezi s tem določene navedbe, navedel je, da ker sme policist na podlagi navodil odgovornih oseb oziroma nadrejenih delavcev izvajati prisilo nad kršiteljem tako, da prične z izvajanjem najmilejšega prisilnega ukrepa in ne sme uporabiti razpršila ali solzivca in ker je zaradi takšnih navodil prišlo do poškodbe tožnika, je prvotožena stranka tožniku za nastalo škodo odškodninsko odgovorna tudi po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Če je zavarovanec prvotožene stranke predpisal takšna navodila, bi moral računati, da lahko pride do poškodbe. V pripravljalni vlogi je še dodal, da delodajalec odgovarja po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih po splošnih principih odškodninskega prava, očital mu je, da ni poskrbel, da bi bilo delo bolj varno. Sodba v tem delu ne vsebuje razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj se je opredelilo zgolj do dela odgovora delodajalca tožnika, upoštevalo je stališče inšpektorja Z. da je prišlo do padca zaradi nestrokovno opravljenega prisilnega sredstva, ne pa tudi ugotovitve, da je tožniku mogoče očitati zgolj sokrivdo za nastalo poškodbo. Tožnik je tega dne ravnal zakonito, upošteval je načelo sorazmernosti pri uporabi prisilnih sredstev. Vztraja, da je prisilna sredstva uporabil strokovno, vendar se sodišče ni podrobno ukvarjalo s trditvami tožnika v zvezi s tem, so pa bistvene, saj vplivajo na presojo pravilne izvedbe strokovnega prijema. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da je ravnal s pravili stroke, spregledalo je, da se je kršitelj z obema rokama držal za točilni pult in je jasno, da je moral tožnik najprej kršiteljevi roki pridobiti v položaj oziroma pozicijo, iz katere sploh lahko izvede prisilno sredstvo vzvod ključ na komolcu. Sodišče tudi spregleda, da ni bilo devet policistov zadolženih za enega kršitelja in je zato nelogična ugotovitev sodišča, da bi devet policistov moralo enega kršitelja z lahkoto obvladati. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, sodba se ne more preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je šlo v konkretnem primeru pri delu tožnika za delo, iz katerega izvira večja škodna nevarnost in torej za nevarno dejavnost ter je podana objektivna odgovornost tožene stranke, navedeno zatrjuje tudi v pritožbi, vendar neutemeljeno. Nevarna dejavnost, ki je podlaga za objektivno odgovornost, je dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Objektivna odgovornost je tako podana, kadar gre za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti, tudi če se pri opravljanju dejavnosti uporablja vsa dolžna skrbnost in če je bila nevarnost škode velika glede na resnost in verjetnost škode. Po ustaljeni sodni praksi tako vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo, pač pa delo s povečano nevarnostjo postane šele glede na okoliščine konkretnega primera, kolikor le-ta vsebuje elemente povečane nevarnosti. Relevantne so praviloma le tiste okoliščine, ki so ne le v vzročni zvezi z nastalo škodo, temveč tudi objektivne narave, ne pa okoliščine, kot neposredna posledica krivdnega ravnanja osebe, ki jo izvaja oziroma opravlja dejavnost, oškodovanca samega ali koga tretjega. Krivdno ravnanje proti pravilom stroke oziroma skrbnega ravnanja tako ne more pripeljati do tega, da bi neka dejavnost, ki sama po sebi še ni nevarna, postala nevarna v smislu odškodninskega prava. Tožeča stranka je povečano nevarnost utemeljevala z dejstvom, da naj bi bil M. Š., to je stranski intervenient, za katerega je bilo v postopku ugotovljeno, da je udaril oziroma odrinil tožnika, pri čemer je sodišče zaključilo, da dokazni postopek ne izkazuje, da bi prišlo do direktnega in namenskega udarca intervenienta v tožnika, vinjen in da je ob izvajanju ukrepa s strani tožnika prišlo do presenetljivega in nenadnega aktivnega ravnanja stranskega intervenienta, kar je v danih okoliščinah predstavljalo povečano tveganje za delo policista.

6. Pri teh trditvah vztraja tudi v pritožbi, vendar neutemeljeno. Glede trditve, da naj bi bil stranski intervenient vinjen, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dokazni postopek ne dokazuje, da bi bil stranski intervenient, to je kršitelj, vinjen, dokazno oceno sprejema tudi sodišče druge stopnje kot pravilno (11. točka obrazložitve). Dokazno breme glede tega dejstva je bilo namreč na strani tožeče stranke, ta pa tega ni zmogla. Ni namreč sporno, da kršitelj testiran ni bil, izpovedbo tožnika in zaslišane priče pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Nihče ni izpovedal, da bi kršitelja videl piti, šlo je le za mnenje priče in tožnika, ki pa objektivno ni bilo dokazano. Vinjenost kršitelja tako ni bila izkazana, zato je nerelevantno prepričanje tožnika, da je napačno stališče, da ne bi bilo podlage za odškodninsko odgovornost, četudi bi bila vinjenost kršitelja izkazana.

7. Nadalje pritožba zatrjuje, da je nepravilen zaključek sodišča, da ni bilo posebnih okoliščin oziroma se situacija ni spremenila v nevarno. Navaja, da (ne)namenski/namerni udarec kršitelja ni pogoj za objektivno odgovornost delodajalca, da pa iz opisov prič zagotovo izhaja dejstvo, da je kršitelj aktivno ravnal proti tožniku. Sodišče prve stopnje je razloge glede teh trditev navedlo v 16. in 17. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje pa soglaša, da je na podlagi navedenih izpovedb sodišče pravilno ugotovilo, da ni bilo izkazano, da je prišlo do direktnega in namenskega udarca intervenienta v tožnika (kar je relevantno, ne pa tudi še kasnejše ravnanje kršitelja) in torej iz tega razloga ne gre za posebno okoliščino, iz katere bi izhajala povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic, tako da se tožeča stranka tudi na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani neutemeljeno sklicuje, saj so v navedenih zadevah, drugače kot v konkretni, takšne okoliščine, iz katerih je izhajala povečana nevarnost, obstajale. Zadeva Vrhovnega sodišča II Ips 206/2011 res ni povsem primerljiva s konkretno zadevo, saj je šlo tam za vinjeno osebo in to spremljanje takšne osebe. Glede na to, da ni bilo dokazano, da je bil v konkretnem primeru intervenient vinjen, se tako pritožba neutemeljeno sklicuje na odločbe v zadevah II Cp 2316/2012, II Cp 2059/2013, II Cp 3036/2012 in II Cp 571/2013, saj je šlo v vseh teh primerih za vinjenega kršitelja. Primerljiva tudi ni zadeva II Cp 1900/2013 (nadpovprečna fizična moč kršitelja, podkrepljena z nezmožnostjo samoobvladovanja) in zadeva II Cp 823/2009 (nepričakovano ravnanje tretje osebe, drugače kot v konkretni zadevi, ko je h kršitelju pristopil tožnik). Upoštevaje konkretne okoliščine, ko torej vinjenost ni dokazana, ko ni šlo za direkten in namenski udarec intervenienta in je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da policija do tedaj s tem lokalom ni imela težav, kot tudi ne s samim lastnikom lokala, ko je tudi jasno razvidno, da je tožnik veliko višji in močnejši od kršitelja in dokazni postopek tudi ni dokazal velike hrupnosti v lokalu niti ne nevarnosti nemira in izgreda gostov ob izvedbi aretacije, torej posebne okoliščine niso bile podane niti glede samega lokala niti glede osebe kršitelja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic ni bila dokazana. Stališče sodišča, da naj bi bilo splošno znano, da običajno do napadov na policiste ne prihaja, ki ga pritožba tudi graja, ni relevantno, saj so pomembne konkretne okoliščine. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana.

8. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da glede krivdne odgovornosti sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je sicer res navedlo, da ni presojalo krivdne odgovornosti delodajalca tožeče stranke, ker tožeča stranka ni podala ustreznih trditev, vendar je kljub temu razloge navedlo v zadnjem odstavku 22. točke obrazložitve. Pri tem je med drugim navedlo, da bi sodišče krivdno odgovornost delodajalca tožeče stranke ugotavljalo, če bi tožeča stranka kršitev delodajalčevih obveznosti natančno opredelila oziroma zatrjevala in dokazala, saj je pogoj za opredelitev neke dejavnosti kot nedopustne kršitev konkretiziranega dolžnostnega ravnanja, tožeča stranka pa v obravnavanem primeru ni podala ustrezne trditvene in dokazne podlage. S takšnimi razlogi soglaša tudi sodišče druge stopnje. Trditvena podlaga, kakršno je tožeča stranka podala, namreč ustrezne trditvene podlage za krivdno odgovornost ne predstavlja. Tožeča stranka je sicer navedla, da je tožena stranka tožeči stranki odgovorna po pravilih o krivdni odgovornosti zato, ker sme policist na podlagi navodil odgovornih oseb oziroma nadrejenih delavcev izvajati prisilo nad kršiteljem tako, da prične z izvajanjem najmilejšega prisilnega ukrepa in ne sme uporabiti razpršila ali solzivca. Če je zavarovanec tožene stranke predpisal takšna navodila, bi moral računati, da lahko pride do dejstva, da bo prišlo do poškodbe policista. Protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke s takšnimi trditvami tožeča stranka sploh ni opredelila. Nasprotno, v času škodnega dogodka veljavni 51. člen Zakona o policiji (ZPol) je določal, da smejo policisti uporabiti le tisto prisilno sredstvo, ki je sorazmerno načinu in moči upiranja ali napada. Hujše sredstvo je smel policist uporabiti le, če je bila uporaba milejšega sredstva neuspešna ali če zaradi okoliščin in razlogov za varnost življenja, osebno varnost ali varnost premoženja ljudi ne bi bila mogoča. Tudi v zvezi z 184. členom Zakona o delovnih razmerjih, ko je tožeča stranka trdila, da delodajalec (zavarovanec tožene stranke) ni poskrbel, da bi bilo delo bolj varno, tožeča stranka ni ustrezno navedla, za kakšno opustitev zavarovanca tožene stranke naj bi torej šlo, spet je krivdno odgovornost utemeljevala le s trditvijo, da če bi tožnik lahko uporabil solzivec ali drugo sredstvo, do takšnih škod ne bi prihajalo. Zgolj takšne trditve za utemeljitev krivdne odgovornosti tudi po oceni sodišča druge stopnje ne zadoščajo oziroma so le pavšalne, po drugi strani pa je tožeča stranka te trditve že v izhodišču povezovala z objektivno odškodninsko odgovornostjo, saj je navajala, da je zaradi omejitvenih dejavnikov in oteženih pogojev opravljanje dela v konkretni situaciji predstavljalo delo s povečano stopnjo nevarnosti.

9. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da tožniku ni moč očitati protipravnega ravnanja ter opozarja na stališče inšpektorja Z. in vlogo MNZ z dne 23. 1. 2013, v kateri je inšpektor zapisal, da je tožniku mogoče očitati zgolj sokrivdo za nastalo poškodbo in zato tožnik ne more sprejeti stališča, da je za celotno škodo odgovoren sam. Te trditve niso pravno relevantne, glede na to, da odgovornost zavarovanca tožene stranke ni ugotovljena. Le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da odgovornost zavarovanca tožene stranke obstoji, bi bilo treba odgovarjati tudi na te trditve in se izreči o tem, ali in koliko je tožeča stranka za nastalo poškodbo sokriva, kakšen pa je delež zavarovanca tožene stranke. Na pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je tožniku mogoče očitati zgolj sokrivdo, zato ni treba podrobneje odgovarjati.

10. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi stranski intervenient, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena in na 154. ter 155. členu ZPP.