Jedro

Dedni dogovor o delitvi in načinu delitve zapuščine ter o odstopu dednega deleža je po svoji pravni naravi pogodba civilnega prava, zato zanj veljajo splošna načela o veljavnosti pogodb. Sporazum lastnikov o parcelaciji in posestnih mejah, dosežen v mejnem ugotovitevenem postopku, pa ima po oceni pritožbenega sodišča pomen pogodbe o poravnavi in ga je treba presojati v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik na podlagi sklepa o dedovanju tega sodišča, opr. št. O 185/77, solastnik parcele št. 133/5 k.o. K. do 1/2 in izključni lastnik parcele št. 134/3 k.o. K., zato je dolžan izstaviti tožniku za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na navedenih parcelah. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu stroške postopka v višini 60.330,00 SIT z obrestmi.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo, da je bil sklep o vpisu lastninske pravice na toženca poslan obema strankama, zoper katerega se nista pritožili. Tožniku sklep o vknjižbi ni bil vročen, o tem tudi ne obstajajo povratnice. Prav tako predlog za vpis ni bil vložen, saj je sodišče opravilo vknjižbo brez predloga po uradni dolžnosti, kar je bilo ugotovljeno že v pravdi P 226/2001. Iz dednega dogovora O 185/77 izhaja, da je toženec odstopil svoj dedni delež po očetu svojemu bratu R. G. z izjemo okoli 500 m2 zemljišča na parc. št. 138 k.o. K., ki se bo po geodetski odmeri vknjižila na toženca. Teh približno 500 m2 zemljišča v dednem dogovoru ni bilo specificirano, zato I. G. po tem dogovoru ni pridobil lastninske pravice. Tudi geodedska odmera, ki je sledila, ni temelj za pridobitev lastninske pravice. Pravdni stranki bi morali po geodedski odmeri šele s posebno pogodbo opredeliti, katere izmed na novo odmerjenih parcel pridobi v last toženec. Sodnik, ki je opravil zapuščinski postopek, je po prejemu geodetske odmere po uradni dolžnosti izvršil vpis lastninske pravice na toženca za kar dobrih 1000 m2, kar je v nasprotju z dednim dogovorom in v nasprotju s prej veljavnim Zakonom o zemljiški knjigi kot tudi sedanjim zakonom, saj za vpis lastninske pravice na toženca ni bilo pravne podlage. Dedni dogovor vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo brez specifikacije parcele in njene izmere, zato ni nikoli postal temelj za vknjižbo lastninske pravice na toženca za parc. št. 133/5 in 134/3 k.o. K.. Nadalje pritožnik zatrjuje, da je trditev sodišča, da tožniku pripada le 500 m2 zemljišča, v nasprotju z izvedenimi dokazi ali pa gre zgolj za pisno napako, saj po dednem dogovoru takšna površina zemljišča pripada tožencu in ne tožniku. Iz dednega dogovora nedvoumno izhaja, da je tožnik pridobil vse nepremičnine, razen 500 m2 zemljišča na parc. št. 138 k.o. K., zato je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.

Omenjeni dedni dogovor je temelj, s katerim je tožnik pridobil lastnino na vtoževanih parcelah in deležev. Za isti dedni dogovor sodišče uporablja drugačna merila za tožnika kot za toženca. Za toženca je prepričano, da je s sklepom o dedovanju postal lastnik spornih parcel, čeprav parcele niso specificirane, za tožnika pa meni, da ta isti sklep ni temelj za pridobitev lastninske pravice na vtoževanih parcelah, ker zemljišče, ki bi mu šlo, ni specificirano.

Zaradi očitanih kršitev je sodišče napačno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta kot dediča po pokojnem očetu I. G. dne 14.6.1977 na zapuščinski obravnavi pred Občinskim sodiščem v T. sklenili dedni dogovor, ki ga je zapuščinsko sodišče v skladu z določbo 3. odstavka

214. člena Zakona o dedovanju povzelo v sklep o dedovanju. Dedni dogovor o delitvi in načinu delitve zapuščine ter o odstopu dednega deleža je po svoji pravni naravi pogodba civilnega prava, zato zanj veljajo splošna načela o veljavnosti pogodb. Z dednim dogovorom je toženec odstopil svoj dedni delež tožniku, zadržal je le cca 500 m2 zemljišča, ki se bo po geometrski odmeri vpisalo na njega, na preostalem delu zapuščine, ki bi sicer do 1/3 pripadala njemu, pa je dovolil vknjižbo lastninske pravice na tožnika. S takšnim dogovorom je soglašala tudi mati pravdnih strank kot dedinja po pokojnem možu. V dednem dogovoru sicer res ni določena številka parcele, na kateri naj bi se odmeril del zemljišča, ki bo pripadal tožencu v last po opravljeni geometrski odmeri, vendar je tožnik že v letu 1980 naročil parcelacijo parcel št. 133/1 in 134/1 k.o. K. na Geodedski upravi. Iz odločbe Geodedske uprave, opr. št. Z-14/80-80 z dne 2.3.1981, kateri je priložen tudi delilni načrt in zapisnik o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji (priloga C2 priloženega spisa P 226/2001), izhaja, da je geometer dne 26.9.1980 po tožnikovem predlogu izvedel parcelacijo parcel št. 133/1 in 134/1 k.o. K. v skladu s pogoji, ki jih je določil tožnik. Parcelacija in mejni ugotovitveni postopek sta bila izvedena v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o zemljiškem katastru (Ur.l. SRS, št. 16/74 in 42/86). V 2. odstavku 27. člena navedenega zakona je bilo določeno, da se posestne meje s parcelacijo zajetih in novo osnovanih parcel ugotovijo in zamejničijo v mejnem ugotovitvenem postopku po določbah 14. do 17. člena tega zakona. 14. člen istega zakona pa je določal, da se v mejnem ugotovitvenem postopku s soglasjem vseh navzočih lastnikov oziroma uporabnikov ugotovijo in zamejničijo mejne točke na posestnih mejah parcel. Po dokončanih opravilih iz prejšnjega odstavka sestavi uradna oseba, ki vodi postopek, ugotovitveni zapisnik, ki ga podpišejo vsi prizadeti lastniki oziroma uporabniki. Ugotovitveni zapisnik, sestavljen in podpisan po določbah prejšnjega odstavka, je podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru in v zemljiški knjigi. Za izvedbo parcelacije, ki jo je naročil tožnik in določitev meje med sosednjimi mejnimi parcelami, je bil glede na navedeno potreben sporazum vseh lastnikov zemljišč. Da je bil takšen sporazum dosežen, dokazuje ugotovitveni zapisnik, katerega so podpisali vsi, med njimi tudi tožnik, in na njegovi podlagi izdana zgoraj navedena odločba Geodedske uprave, ki je bila podlaga za evidentiranje posestnih meja in novo nastalih parcel v zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru v skladu s citirano določbo 3. odstavka 14. člena Zakona o zemljiškem katastru. Podrobneje je postopek parcelacije določalo tudi Navodilo za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel, izdano na podlagi 35. člena Zakona o zemljiškem katastru (Ur.l. SRS, št. 2/76, v nadaljevanju Navodilo). V 5. členu Navodila je bilo določeno, da se v mejnem ugotovitvenem postopku ugotovijo in zamejničijo posestne meje, ki se na novo ustanovijo zaradi prometa z nepremičninami, dedovanja, sporazuma med lastniki oziroma uporabniki zemljišč o izravnavi meja, menjave zemljišč v agrarnih operacijah in podobno. Posestne meje na tej podlagi se ugotovijo in zamejničijo po njihovi predhodni določitvi v naravi, ta pa mora biti v skladu s pogoji, ki jih določijo prizadeti lastniki oziroma uporabniki zemljišč oziroma v skladu s pogoji, ki so določeni v aktih, ki so podlaga za njihovo ustanovitev. Sporazum lastnikov o parcelaciji in posestnih mejah, dosežen v mejnem ugotovitevenem postopku, pa ima po oceni pritožbenega sodišča pomen pogodbe o poravnavi in ga je treba presojati v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. S tem sporazumom pa sta se pravdni stranki na kraju samem ob izvedbi parcelacije dodatno dogovorili, da toženec na podlagi dednega deleža, ki mu je pripadal po pokojnem očetu, ne prejme le cca 500 m2 zemljišča, kot je bilo dogovorjeno z dednim dogovorom, pač pa 1014 m2 zemljišča, za kolikor sta dosegli sporazum v postopku parcelacije. V tem postopku je bilo tudi konkretizirano, da odmerjena dela parcel št. 133/1 in 134/1, ki sta bili predmet parcelacije, dobita parcelni številki 133/5 v izmeri 970 mý in 134/3 v izmeri 44 m2, vse k.o. K.. Iz delilnega izkaza tudi izhaja, da navedeni novonastali parceli pripadata tožencu, preostala dela parcel št. 133/1 v izmeri 3785 m2 in 134/1 v izmeri 7139 m2 pa tožniku. Navedene spremembe v katastrskem operatu so bile na podlagi citirane odločbe Geodedske uprave evidentirane tudi v zemljiški knjigi. Glede na to, da je bilo že z dednim dogovorom med dediči dogovorjeno, da se pri novonastali parceli, ki bo pripadla tožencu po opravljeni parcelaciji, vknjiži lastninska pravica na toženca, na preostalih zemljiščih pa na ime tožnika in njegove matere, je Temeljno sodišče v L., Enota v T., ravnalo prav, ko je odredilo odpis novonastalih parcel št. 133/5 in 134/3 od dotedanje vl. št. in pri navedenih parcelah vknjižbo lastninske pravice za toženca, pri preostalih nepremičninah pa vknjižbo lastninske pravice za tožnika do 2/3 in njegovo mater do 1/3. Pravno podlago za vpis lastninske pravice predstavlja sklep o dedovanju, v katerem je bil povzet dedni dogovor in konkretizacija dednega dogovora glede obsega zemljišča, ki pripada tožencu, dosežena s sporazumom pravdnih strank v postopku parcelacije.

Iz navedenih razlogov je odločitev prvostopnega sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilna, saj tožnik ni dokazal pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na polovici parcele št. 133/5 in na parceli št. 134/3 k.o. K.. Pritožnik ima sicer prav, da le na podlagi sklepa o dedovanju in v njem povzetega dednega dogovora sodišče ne bi moglo vpisati lastninske pravice na novonastalih parcelah na ime toženca, vendar ob tem pozablja, da je v postopku parcelacije s tožencem sklenil novo pogodbo o poravnavi, s katero sta se sporazumela, da tožencu pripada več zemljišča, preostanek pa tožniku in njegovi materi. V skladu s takšnim dogovorom pa je bil tudi opravljen vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi.

Zatrjevanje tožnika, da zemljiškoknjižnega sklepa o vpisu lastninske pravice Dn. št. 428/81 z dne 17.3.1981 na podlagi sklepa o dedovanju ni prejel, na odločitev v tem postopku nima nobenega vpliva. O neveljavnosti vknjižbe je bilo že pravnomočno odločeno v pravdni zadevi opr. št. P 226/2001, ko je bil njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in na vzpostavitev v prejšnje zemljiškoknjižno stanje zavrnjen.

Glede zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je ugotovilo, da tožniku po dednem dogovoru pripada cca 500 m2 zemljišča, saj to velja za toženca, takšna ugotovitev pa je v nasprotju z dokazi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana. Res je prvostopno sodišče na strani 3 sodbe zapisalo tako kot zatrjuje pritožnik, vendar gre za očitno pomoto, ki ne vpliva na pravilnost sodbe, sodbo pa je kljub temu mogoče preizkusiti.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, sodišče prve stopnje pa v postopku ni storilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ob upoštevanju določbe 2. odstavka 350. člena ZPP, je sodišče druge stopnje ob upoštevanju 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.