Jedro

Prvostopno sodišče je listinske dokaze pravilno ocenilo in zaključilo, da je podan obnovitveni razlog po 1. točki 249. člena ZUP in da toženec tudi ni zamudil 30 dnevni rok po 252. členu ZUP ter je zato njegova odločba, izdana v obnovi postopka po uradni dolžnosti zakonita. Tožnikov zahtevek, da se mu tudi po 1.9.1993 izplačuje akontacijo vojaške pokojnine je utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odločbi toženca št. V-9.873.883 z dne 2.8.1993 in z dne 25.10.1994 razveljavita in da mu gredo vse pravice, določene z odločbo toženca št. 9.874.883 z dne 15.4.1992, kar mu je le-ta dolžan priznati ter mu tudi po 1.9.1993 izplačevati akontacijo vojaške pokojnine, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospetja v izplačilo vsakokratnega mesečnega zneska akontacije pokojnine do plačila in mu povrniti povzročene stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopne sodbe do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je prvostopno sodišče na podlagi izvedenih dokazov dejstva o njegovem prebivališču sicer pravilno ugotovilo, jih pa zmotno presodilo in posledično nepravilno zaključilo, da ne izpolnjuje predpisanega pogoja iz 1. čl. Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, da ima najpozneje od 26.6.1991 dalje stalno prebivališče v R Sloveniji. Povzema bistvene ugotovitve, da ima v Ljubljani že preko 20 let najemno stanovanje, da tu živi družina, da je 20.6.1991 v tem mestu ponovno prijavil stalno prebivališče, ko se je zaradi upokojitve vrnil iz Bjelovarja, kjer je bil v aktivni vojaški službi od leta 1986 dalje in da potem ni nikoli sam odjavil svojega bivališča z območja R Slovenije. Poudarja, da se pojem stalnega prebivanja vedno ne ujema s pojmom prijave stalnega prebivališča, kar utemeljuje s konkretnimi primeri, in da je sodišče nepravilno interpretiralo Zakon o tujcih, še zlasti, ker ni upoštevalo določbe 3. odst. 82. čl. Nadalje tožnik obširno obrazlaga svoje stališče, da v njegovem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po ZUP in je zato v obnovi postopka sprejeta odločitev toženca nezakonita. Meni, da potrdilo XY z dne 29.6.1993 ni nov dokaz v smislu obnove upravnega postopka. V potrdilu, ki ga je predložil tožencu ob vložitvi prošnje za priznanje akontacije vojaške pokojnine, je bilo namreč izrecno napisano, da ima na območju R Slovenije stalno prebivališče do 25.6.1991. Če bi tožena stranka tedaj pravilno uporabila določbo 1. čl. omenjenega odloka, bi morala njegov zahtevek zavrniti, ker iz potrdila ni razvidno, da ima stalno prebivališče na območju R Slovenije najpozneje od 26.6.1991 dalje.

Toda po njegovem mnenju mu je bila akontacija vojaške pokojnine priznana povsem upravičeno, saj je bistveno dejstvo, da stalno živi na območju R Slovenije. Opozarja tudi, da bi morala tožena stranka, upoštevajoč določbe 249. do 259. čl. ZUP, najprej odločiti o obnovi postopka, šele nato pa meritorno o sami zadevi. Prvostopni organ tožene stranke pa ni odločil niti o obnovi postopka, niti meritorno o sami zadevi, temveč le o odpravi odločbe z dne 15.4.1992, s katero mu je priznal upravičenost do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine od 1.11.1991 dalje. Ker se je zoper omenjeno odločbo pritožil, je šele drugostopni organ izrek izpodbijane odločbe dopolnil tako, da je njegov zahtevek za izplačevanje akontacije vojaške starostne pokojnine zavrnil in odločil, da se izplačevanje akontacije ustavi s 1.9.1993. Za takšno odločitev pa ni imel pravne podlage. Po mnenju pritožnika, ki ga obrazlaga, je toženec tudi zamudil 30 dnevni subjektivni rok za obnovo postopka in bi moralo prvostopno sodišče izvesti določene dokaze, da bi lahko zanesljivo zaključilo, da roka ni zamudil. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava o stvari tudi pravilno odločilo.

Pri tem tudi ni kršilo določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je temeljito in pravilno obrazložilo z razlogi, s katerimi sodišče v celoti soglaša in jih zato v izogib ponavljanju ne povzema. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja le še naslednje.

Nima prav pritožba, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo izvedene dokaze o tožnikovem prebivališču, še zlasti pa dopis XY z dne 29.6.1993 in temu dopisu priloženo potrdilo z dne 1.7.1993, ko je zaključilo, da v teh listinah navedena dejstva predstavljajo nova dejstva, same listine pa nov dokaz v smislu 1. tč. 1. odst. 249. čl. ZUP. Prvostopno sodišče je sprejemljivo obrazložilo, kdaj je neko dejstvo oz. dokaz šteti za novo dejstvo oz. nov dokaz v smislu veljavne zakonodaje. Ni res, da je toženec že aprila 1992, ko je odločal o tožnikovem zahtevku za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine, vedel, da tožnik od 26.6.1991 dalje nima več stalnega prebivališča na območju R Slovenije, ker je bilo to razvidno iz predloženega potrdila XY z dne 4.11.1991. Iz potrdila, ki ga je tožencu predložil tožnik, namreč ne izhaja, da je imel prijavljeno stalno prebivališče v Ljubljani, Snebersko nabrežje 25 le do 25.6.1991, temveč da ima na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče pred 25.6.1991. Glede na tako vsebino omenjenega potrdila in upoštevajoč tožnikovo vlogo z dne 19.12.1991, v kateri navaja, da prilaga potrdilo o stalnem prebivališču, je toženec utemeljeno zaključil, da tožnik izpolnjuje tudi predpisan pogoj stalnega prebivališča. Da tožnik nima stalnega prebivališča od 26.6.1991 dalje je toženec ugotovil šele na podlagi dopisa XY z dne 29.6.1993 in temu dopisu priloženih listin tega organa. V dopisu z dne 29.6.1993 je mestni sekretariat toženca obvestil, da je tožnik imel prijavljeno stalno prebivališče v Ljubljani do 21.3.1986, (ko se je odjavil, ker je odšel v Bjelovar, R Hrvaško) in ga v R Sloveniji ponovno prijavil v Ljubljani, Snebersko nabrežje 25, dne 20.6.1991, kar izhaja iz priložene fotokopije obrazca za prijavo in odjavo stalnega prebivališča.Ta dejstva so bila razvidna tudi iz priloženega potrdila sekretariata z dne 1.7.1993. Iz citiranega potrdila iz registra stalnega prebivalstva in evidence stalno oz. začasno prijavljenih tujcev pa je bilo tudi razvidno, da je imel tožnik na omenjenem naslovu prijavljeno stalno prebivališče le od 20.6.1991 do 25.6.1991 (ko mu je le-to zaradi uporabe 1. čl. Zakona o tujcih prenehalo) in da ima od 16.4.1993 dalje na tem naslovu začasno prebivališče kot tujec na podlagi potrdila o vloženi vlogi za začasno prebivanje v R Sloveniji. Prvostopno sodišče je na podlagi originala odtisnjene datirke o prejemu pošiljke na dopisu mestnega sekretariata pravilno ugotovilo, da je toženec omenjene listine prejel 5.7.1993. Po oceni pritožbenega sodišča je pritožnikov sum v pravilnost ugotovitve datuma prejema neutemeljen, saj je datirka zanesljiv dokaz in niso potrebni še dodatni, predlagani dokazi. Ker je toženec odločbo izdal 2.8.1993, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je upošteval predpisani 30 dnevni subjektivni rok iz 252. čl. ZUP. Zato nima prav pritožba, da je ta rok zamudil, saj naj bi dopis mestnega sekretariata z dne 29.6.1993 prejel pred 1.7.1993. Gre le za domnevo pritožnika, ne pa za dokazano dejstvo, ki ga je, kot že omenjeno, prvostopno sodišče pravilno ugotovilo. Prav mestni sekretariat je, glede na ugotovljena dejstva, dal v omenjenem dopisu tožencu pobudo za obnovo postopka po uradni dolžnosti po določbi 1. tč. 249. čl. ZUP. Tudi ni točna pritožbena navedba, da sodišče v sodbi ne omenja dopisa z dne 29.6.1993, temveč le dopis z dne 1.7.1993, ki naj bi ga toženec prejel 5.7.1993. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče potrdilo z dne 1.7.1993 omenja tako na 2. kot na 4. strani obrazložitve sodbe, medtem ko dopis z dne 29.6.1993 omenja le na 4. strani obrazložitve sodbe, kjer tudi navaja, da ga je toženec prejel 5.7.1993 in k temu dopisu kot prilogo potrdilo (pomotoma izpuščena beseda) z dne 1.7.1993. Prav ima pritožba, da prvostopni organ toženca ni postopal v skladu z določbami ZUP, ker v izreku odločbe z dne 2.8.1993 ni odločil o obnovi postopka niti ne o njegovem zahtevku in da je izrek te odločbe dopolnil šele drugostopni organ z odločbo z dne 25.10.1994. Pritožbeno stališče, da drugostopni organ za tako odločitev ni imel pravne podlage, pa ni pravilno. Nepravilnosti, ki jih je zagrešil prvostopni organ, je v pritožbenem postopku utemeljeno odpravil drugostopni organ in zato dopolnil izrek odločbe tako glede samega zahtevka kot glede učinkovanja odločbe izdane v obnovi postopka. 271. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 s spremembami) namreč določa, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, če pa gre zavarovancu na podlagi take odločbe pravica do višjega zneska denarnega prejemka, učinkuje odločba še največ za šest mesecev nazaj. Nima prav pritožba, da tožnik izpolnjuje predpisan pogoj stalnega prebivališča po 1. čl. Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin in da je sodišče nepravilno interpretiralo omenjeni člen, kot tudi določbe Zakona o tujcih (Ur. list RS, št. 1-I/91).

Omenjeni člen odloka namreč predpisuje pogoj "stalnega prebivališča", ne pa "stalnega bivališča" kot navaja pritožba. Stalno prebivališče ni le dejanska kategorija, kot zmotno meni pritožnik, temveč tudi pravna kategorija. Na podlagi izvedenih dokazov in upoštevajoč veljavne predpise, ki jih je prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe tudi navedlo, je pravilno zaključilo, da tožnik od 26.6.1991 dalje v R Sloveniji nima več stalnega prebivališča in da ima od 16.4.1993 dalje kot tujec le začasno prebivališče na naslovu v Ljubljani.

Prvostopno sodišče je pravilno interpretiralo določbe 81. in 82. čl. Zakona o tujcih, saj 81. čl. obravnava državljane SFRJ, 82. čl. pa tujce. Ker je bil tožnik državljan SFRJ in je državljan R Hrvaške, ne pa tujec v smislu 82. čl. Zakona o tujcih, zato zanj ni možno uporabiti določbe 3. odst. ki določa, da dovoljenja za stalno prebivanje, izdana po Zakonu o gibanju in prebivanju tujcev (Ur. list SFRJ, št. 56/80, 53/85, 30/89 in 26/90), veljajo še naprej za vse tujce, ki so imeli ob uveljavitvi tega zakona stalno prebivališče na območju R Slovenije.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.