Jedro

Dodeljena brezplačna pravna pomoč se nanaša le na upravičencu nastale stroške postopka in dejanske izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca, ne pa na stroške in izdatke ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke.

Stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči založila Republika Slovenija, ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca so stroški sodnega postopka. Tudi o teh stroških sodišče odloči po načelu uspeha.

Višina tožničinega pridobljenega premoženja bi lahko vplivala zgolj na njeno dolžnost plačila razlike med stroški, ki so bili njenemu pooblaščencu dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga bo povrnil toženec. Zato glede obveznosti plačila toženčevih stroškov ne velja omejitev iz tretjega odstavka 48. člena ZBPP, da se od nje kot upravičenke do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobila.

Po presoji pritožbenega sodišča je bližina strankinemu prebivališču utemeljen razlog za izbiro pooblaščenca v kraju izven delovnega območja sodišča, pred katerim poteka postopek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se ta pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 353 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do dne plačila."; - v III. točki izreka pa tako, da se znesek 1.526,09 EUR nadomesti z zneskom 1.387,47 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 353 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do dne plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo (II. točka izreka), da v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, povrne stroške postopka, ki so nastali v zvezi s pravnim svetovanjem in zastopanjem tožene1 stranke ter dokazovanjem z izvedencem v znesku 263,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev dalje do plačila. Tožeča stranka pa je dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije stroške postopka, ki so nastali v zvezi s pravnim svetovanjem in zastopanjem tožene stranke v znesku 1.526,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov laično pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Podredno predlaga, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede I. točke izreka ji ni jasno, zakaj bi morala stroške postopka oziroma stroške zastopanja njenega odvetnika, ki so ji bili priznani z odločbo o brezplačni pravni pomoči, povrniti tožencu. Glede III. točke izreka navaja, da nekateri stroški toženca niso bili potrebni za pravdo (urnina, pripravljalne vloge, pritožbi). Poleg tega prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožnica dolžna povrniti toženčeve stroške postopka, za katere mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Večinska sodna praksa kot potrebne stroške priznava le potne stroške pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Opozarja, da je odškodnina, ki ji je bila odmerjena, med nižjimi, saj ne dosega niti dveh povprečnih plač v času sojenja. Skupno višina stroškov, ki ji je bila naložena v plačilo, presega prisojeno odškodnino, tretji odstavek 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pa določa, da se v nobenem primeru od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. 3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 5. 2022 razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 1.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2013 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožnica tožencu povrniti 75 % njegovih pravdnih stroškov, toženec pa njej 25 % njenih. Navedena odločitev je pravnomočna, saj se tožnica zoper njo ni pritožila, toženčevo pritožbo pa je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Cp 1848/2022 z dne 3. 10. 2023 zavrnilo.

6. Po pravnomočnosti zgoraj navedene sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s sklepom odločilo o višini stroškov. Ta sklep, kolikor njej nalaga plačilo, zdaj izpodbija tožnica.

_Glede I. točke izreka_

7. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka tožnici naložilo plačilo toženčevih stroškov v višini 353 EUR, v obrazložitvi pa navedlo, da gre za tožničine stroške, ki niso kriti iz brezplačne pravne pomoči. Očitno gre za pisno pomoto (in posledično nasprotje med izrekom in obrazložitvijo), ki pa je prvostopenjsko sodišče kljub pozivu obeh strank ni odpravilo z izdajo popravnega sklepa.

8. Glede višine priznanih stroškov je tožničina pritožba neutemeljena. Odločitev, da je upravičena zgolj do povrnitve 25% deleža priznanih stroškov, je pravnomočna in vanjo pritožbeno sodišče ne more poseči. Tako je sodišče prve stopnje odločilo, ker je tožnica uspela zgolj z delom svojega zahtevka (zahtevala je odškodnino v višini 6.300 EUR, prisojenih pa ji je bilo 1.600 EUR, to je 25 %). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnici sicer priznalo vse priglašene stroške, ki niso kriti iz brezplačne pravne pomoči, razen sodne takse, saj je bila njenega plačila oproščena.

9. Glede na navedeno je odločitev prvostopenjskega sodišča glede višine stroškov pravilna, napačna pa je v delu, ko navaja, da jih mora tožnica plačati tožencu, namesto obratno. Višje sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep v I. točki izreka ustrezno spremenilo.

_Glede III. točke izreka_

10. Obema strankama je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Dodeljena brezplačna pravna pomoč se nanaša le na upravičencu nastale stroške postopka in dejanske izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca, ne pa na stroške in izdatke ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke (9. člen ZBPP). Tožnica torej ne more biti oproščena plačila sodnih taks, drugih stroškov postopka, dejanskih izdatkov in nagrade pooblaščenca, ki so nastali tožencu, saj za to ni zakonske podlage.

11. Stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena ZBPP med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija, ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena ZBPP so stroški sodnega postopka (prvi odstavek 46. člena ZBPP). Tudi o teh stroških sodišče odloči po načelu uspeha. ZBPP namreč v tretjem odstavku 46. člena določa, da o višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Po načelu uspeha (154. člen ZPP) bi torej morala tožnica tožencu povrniti 75 % njegovih pravdnih stroškov, saj je s tožbenim zahtevkom uspela le v deležu 25 % (zakonske podlage za odločitev, da vsak izmed njiju krije svoje stroške postopka, ni). Ker pa je bil toženec upravičen do brezplačne pravne pomoči, mora tožnica te stroške povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.

12. Nadalje tudi ne drži, da na odločitev sodišča o stroških vpliva izboljšanje materialnega položaja toženca. O morebitni dolžnosti upravičenca do brezplačne pravne pomoči, da povrne stroške, ki jih je Republika Slovenija plačala iz naslova brezplačne pravne pomoči, ne odloča sodišče v pravdi, temveč o tem odloči pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (49. člen ZBPP).

13. Prav tako na odločitev o povrnitvi toženčevih stroškov s strani tožnice ne vpliva, ali je z uspehom v postopku pridobila kakšno premoženje in v kolikšni višini. Če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP (prvi odstavek 48. člena ZBPP). Višina tožničinega pridobljenega premoženja bi tako vplivala zgolj na njeno dolžnost plačila razlike med stroški, ki so bili njenemu pooblaščencu dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga bo povrnil toženec. Zato glede obveznosti plačila toženčevih stroškov ne velja omejitev iz tretjega odstavka 48. člena ZBPP, da se od nje kot upravičenke do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobila.

14. Sodišče prve stopnje je pri vsakemu priznanemu strošku navedlo pravno podlago za takšno odločitev in natančno obrazložilo svoj izračun. Pri tem se ne zahteva, da bi za vsak strošek pojasnilo, zakaj je bil potreben (ravno obratno, pojasniti mora, zakaj določen priglašen strošek šteje za nepotreben in zato stroškovno neupravičen). Urnina, stroški za odsotnost pooblaščenke iz pisarne za pot na naroke in nagrade odvetnici za narok niso podvojeni stroški, saj so to skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) različni stroški (glej prvi odstavek 6. člena OT, četrti odstavek 6. člena OT in tar. št. 19 OT). Podvojen strošek tudi ni kilometrina za prihode pooblaščenke na naroke (10. člen OT). Ob tem pritožba izpostavlja, da naj bi večinska sodna praksa kot potrebne stroške postopka priznavala le potne stroške pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. V zvezi s tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da se je postopek sicer vodil pred sodiščem prve stopnje v Ljubljani, kjer ima tožnica prebivališče (drugi odstavek 52. člena ZPP). A toženec prebiva v Velenju in ga je zastopala odvetnica v bližnjem kraju, iz A. Po presoji pritožbenega sodišča je bližina strankinemu prebivališču utemeljen razlog za izbiro pooblaščenca v kraju izven delovnega območja sodišča, pred katerim poteka postopek. Poleg tega je toženca zastopala odvetnica v okviru brezplačne pravne pomoči, nabor odvetnikov, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, pa je omejen (glej seznam pri Odvetniški zbornici Slovenije). Iz spisa niti ne izhaja, da bi si izvajalca brezplačne pravne pomoči izbral toženec sam, temveč ga je (ob prvi dodelitvi brezplačne pravne pomoči) določil pristojni organ za brezplačno pravno pomoč.

15. Glede toženčevih pripravljalnih vlog tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bile za pravdo potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP). V njih je namreč odgovarjal na tožničine navedbe. Ne drži, da peta pripravljalna vloga tožnici sploh ni bila vročena, saj iz vročilnice izhaja, da je bila vročena njenemu pooblaščencu.

16. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožencu ne bi smelo priznati nagrade za pritožbo z dne 20. 6. 2022. S to pritožbo zoper sodbo je namreč toženec v celoti propadel. Višje sodišče je zato ponovno izračunalo njegove stroške. Od priznanih 4630 točk je odštelo 500 točk za pritožbo in nato ta znesek (4130 točk) razpolovilo (po petem odstavku 17. člena Zakona o odvetništvu v povezavi s 3. členom Prehodnih in končnih določb novele ZOdv-G) ter mu nato še prištelo materialne stroške (30,65 točk) in DDV v višini 276,63 EUR (22 % od zneska 1257,39 EUR). Skupno s kilometrinami in stroški prihoda toženca na sodišče, kot so bili priznani in obrazloženi v izpodbijanem sklepu, znašajo upravičeni stroški toženca 1.849,96 EUR, 75 % od tega pa 1387,47 EUR. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in III. točko izreka skladno s 3. točko 365. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek 1.526,09 EUR nadomestilo s 1387,47 EUR.

17. V preostalem je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Pravilno: tožeče.