Jedro

Ker likvidnostno stanje stranke ni edino merilo za presojo (ne)utemeljenosti predloga za odložitev plačila (podredno pa obročno plačilo) sodne takse, tožeča stranka s pritožbeno navedbo, da je v predlogu izpostavila, da se dobri rezultati poslovanja kot računovodska postavka ne odražajo neposredno na likvidnostnih sredstvih in da je posledično odločitev prvostopenjskega sodišča, ki predlogu za odlog ali obročno plačilo sodne takse ni ugodilo, zmotna, ne more uspeti in doseči spremembe izpodbijanega sklepa (pri čemer ugotovitve, da je razpolagala z 2.210,75 EUR denarnih sredstev, pritožbeno niti ne izpodbija, navaja zgolj, da so denarna sredstva edina primerna za plačilo takse). Sodišče mora upoštevati še njeno premoženjsko in finančno stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se kot neutemeljen zavrne predlog za odložitev plačila sodne takse (I. točka izreka), da se kot neutemeljen zavrne tudi predlog za odobritev plačila na obroke (II. točka izreka sklepa) in da je tožeča stranka dolžna sodno takso za vloženo pritožbo zoper sodbo v znesku 1.449,00 EUR poravnati v roku 15 dni od vročitve (tega) sklepa (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper citirani sklep v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo, in sicer iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu predlogu za odlog ali obročno plačilo sodne takse ugodi. Podrejeno je tožnica pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) lahko sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o taksni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke se upoštevajo podatki o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah ter stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih (prvi odstavek 12b. člena ZST-1).

5. Sodišče ugotavlja položaj predlagatelja na podlagi predloženih in pridobljenih podatkov. Presoja utemeljenosti predloga je predvsem odvisna od trditev predlagatelja. V postopku odločanja o plačilu sodne takse se namreč smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke (tretji odstavek 1. člena ZST-1), torej v primeru pravdnega postopka oziroma gospodarskega spora ZPP.

6. Ker likvidnostno stanje stranke1 ni edino merilo za presojo (ne)utemeljenosti predloga za odložitev plačila (podredno pa obročno plačilo) sodne takse, tožeča stranka s pritožbeno navedbo, da je v predlogu izpostavila, da se dobri rezultati poslovanja kot računovodska postavka ne odražajo neposredno na likvidnostnih sredstvih in da je posledično odločitev prvostopenjskega sodišča, ki predlogu za odlog ali obročno plačilo sodne takse ni ugodilo, zmotna, ne more uspeti in doseči spremembe izpodbijanega sklepa (pri čemer ugotovitve, da je razpolagala z 2.210,75 EUR denarnih sredstev, pritožbeno niti ne izpodbija, navaja zgolj, da so denarna sredstva edina primerna za plačilo takse). Sodišče mora upoštevati še njeno premoženjsko in finančno stanje. In glede na to, da tožeča stranka po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča določena sredstva ima - izkazuje namreč obstoj kratkoročnih sredstev v višini 146.864,24 EUR (od katerih je 55.361,43 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev)2 - bi predlogu tožeče stranke za odlog ali obročno plačilo sodne takse sodišče prve stopnje lahko ugodilo le, če bi slednja trdila in dokazala, da teh ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti, česar pa tožnica v tem primeru ni storila. Predlog za odlog ali obročno plačilo sodne takse brez ustrezne trditvene in dokazne podlage ne pomeni avtomatično, da stranka likvidnih sredstev za plačilo sodne takse nima. Tožeča stranka bi tako morala pojasniti, zakaj kratkoročnih poslovnih terjatev v danem ji roku ne more izterjati ali jih kako drugače unovčiti oziroma zakaj denarnih sredstev ne more nameniti za plačilo dolžne sodne takse v višini 1.449,00 EUR. Morala bi pojasniti, zakaj za plačilo ne more nameniti visokega bilančnega dobička. Njeno posplošeno zatrjevanje, da ji v kratko postavljenem roku ni uspelo zagotoviti zadosti likvidnih sredstev za plačilo sodne takse, ni dovolj. Da v predlogu ni navedla, da ne more unovčiti katere od naložb ali da bi bila katera naložba brez vrednosti, pa tožeča stranka pritožbeno priznava sama.

7. Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je pri svoji odločitvi, ki jo je sprejelo na dan 13. 3. 2020, upoštevalo podatke oziroma bilance stranke za leto 2018, ki po navedbah pritožnice ne prikazujejo trenutnega stanja. Drugačnih, aktualnejših podatkov sodišču prve stopnje namreč ni ponudila, zato jih slednje tudi ni moglo upoštevati (prim. 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pri tem pa tožeče stranke tudi ni bilo dolžno pozivati, da naj predloži ažurne podatke o denarnih sredstvih ali o drugih likvidnih sredstvih. Tega niti ZST-1 niti ZPP (ki se v tej zadevi smiselno uporablja; tretji odstavek 1. člena ZST-1) ne predvidevata. Drugačne pritožbene trditve so zmotne.

8. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), potem ko je sklep uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

1 Kot že izpostavljeno v 4. točki obrazložitve tega sklepa. 2 Poleg tega pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje iz Izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2018 izhaja, da je imela tožeča stranka čistega prihodka od prodaje 1.851.016,13 EUR in 213.950,88 EUR čistega dobička v obračunskem obdobju ter da celotni bilančni dobiček znaša 371.594,71 EUR.