Jedro

Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da pritožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke št. 2142-757/2024/6 (1222-15) z dne 20. 3. 2024, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu za prostovoljni odhod določila deset dnevni rok, v katerem mora zapustiti območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter hkrati odločila, da če tožnik v postavljenem roku ne bo zapustil teh območij, se ga z njih odstrani in se mu določi prepoved vstopa nanje za obdobje enega leta.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 20. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek). Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

6. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V 52. členu ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Pritožnik po vsebini (smiselno) uveljavlja zgolj zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo toženki, da je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (ekonomski razlog). V pritožbi še enkrat izpostavlja to, kar je navedel že v tožbi, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker si v njej ne more zagotoviti dovolj finančnih sredstev, da bi preživel.1 Tveganje, da tam ne bo mogel živeti dostojnega življenja in da bo utrpel resno škodo, je po njegovem prepričanju resnično, stvarno, osebno in predvidljivo. Verjetnost, da bo tam izpostavljen kršitvam 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, po mnenju pritožnika presega merilo "zgolj možnost ali sum".

8. Ti pritožbeni ugovori ne morejo biti uspešni. Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodbe, da je pritožnik s trditvami o slabi ekonomski situaciji v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.2 Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da pritožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

9. V pritožbi tudi zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. Ker je trditev neobrazložena, jo lahko Vrhovno sodišče zavrne le na splošni ravni. Tako ni razvidna kršitev tega načela, saj je bil pritožniku v obravnavanem primeru zagotovljen dostop do postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za pritožnikovo vrnitev v Maroko zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

10. Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 V pritožbi je tudi pojasnilo pooblaščenke, da je pritožnika opozorila na nezadostnost njegovih razlogov za pridobitev statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. 2 Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, I Up 205/2022 z dne 7. 12. 2022 in I Up 13/2015 z dne 13. 5. 2015.