Jedro

Tožnik kot subsidiarni tožilec, glede na določbo 421. člena ZKP, ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na navedeno zakonsko določbo namreč ni upravičena oseba za vložitev takšne zahteve. Zato je pravilna presoja tožene stranke, da tožnik z vložitvijo pritožbe zoper sklep z dne 15. 5. 2012 ne more uspeti, kar pomeni, da je pričakovanje tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer za vložitev pritožbe zoper sklep o zavržbi zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. Kr 39796/2010. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožena stranka je po preučitvi zadeve presodila, da je predmetna prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči nerazumna. Na podlagi podatkov iz spisa je razvidno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti tožnika zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Kr 39796/2010 z dne 29. 12. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 39796/2010 z dne 8. 3. 2012 dne 15. 5. 2012 zavrglo kot nedovoljeno iz razloga, ker tožnik kot oškodovanec in kot tožilec nima pravice vložiti izredno pravno sredstvo – zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri tem se sklicuje na sodno prakso v zadevah I Ips 43718/2010 in I Ips 276/99. Svojo odločitev utemeljuje z določilom 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki opredeljuje, katere osebe smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na navedeno določilo tožnik kot subsidiarni tožilec ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in ugovarja, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo 24. člena ZBPP. Meni, da tožena stranka sicer pravilno ocenjuje, da tožnik nima izkazanih možnosti za uspeh z vložitvijo pritožbe zoper sklep opr. št. IV Kr 39796/2010 z dne 15. 5. 2012 in da je njegovo pričakovanje očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, vendar poudarja, da je tožbo moral vložiti, ker je le ta pogoj za vložitev ustavne pritožbe. V tožbi tudi obširno navaja, zakaj meni, da potek kazenskega postopka v zadevi opr. št. IV Kr 39796/2010 ni bil pravilno voden in v katere ustavne pravice mu je bilo s tem poseženo. Pri tem poudarja, da sodišče naklepno spregleda ustavne norme, ki jasno in nedvomno določajo pravice in temeljne svoboščine A.A. kot tožnika in tudi vseh drugih občanov Krškega polja v zvezi z umeščanjem nevarnega jedrskega objekta v prostor. Upravno sodišče teh navedb tožnika ne povzema, ker se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijane odločbe. Tožnik predlaga, naj sodišče: - ugodi njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči; - ugodi tožbi in odpravi izpodbijani upravni akt ter vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal v ponovnem postopku; - upravni akt odpravi in samo v okviru tožbenega zahtevka meritorno odloči o zadevi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni predložila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Predmet presoje v obravnavani zadevi ni, kot zmotno meni tožnik v tožbi, presoja kazenskega postopka, ki se je vodil pod opr. št. IV Kr 39796/2010, temveč odločba tožene stranke opr. št. Bpp 275/2012 z dne 3. 9. 2012, s katero je organ za brezplačno pravno pomoč prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti v citiranem kazenskem postopku zavrnil. Glede izpodbijane odločbe v tem upravnem sporu, se sodišče v celoti strinja z njenimi razlogi, s katerimi organ utemeljuje, zakaj v zadevi ni izpolnjen pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. Ker sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, se v celoti sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tudi po presoji sodišča tožnik kot subsidiarni tožilec, glede na določbo 421. člena ZKP, ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na navedeno zakonsko določbo namreč ni upravičena oseba za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je pravilna presoja tožene stranke, da tožnik z vložitvijo pritožbe zoper sklep opr. št. IV Kr 39796/2010 z dne 15. 5. 2012 ne more uspeti, kar pomeni, da je pričakovanje tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Glede na navedeno in ker ostale tožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1.