Jedro

Izjava volje osebe, ki zaradi svojega psihofizičnega stanja ni sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi, nima pravnih učinkov. Pravni posel, ki ga sklene taka oseba, je ničen, čeprav osebi (še) ni bila odvzeta poslovna sposobnost. Treba je na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin primera presoditi, ali je imela oseba takrat, ko je podala izjavo, sposobnost razsojanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je posojilna pogodba, ki sta jo v obliki notarskega zapisa dne 20. 7. 2007 pri notarju A. A. sklenila tožnica kot posojilojemalka in prvi toženec kot posojilodajalec, nična ter tožencema naložilo v plačilo 3.590,52 EUR pravdnih stroškov tožnice.

2. Pritožuje se prvi toženec, uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, do izvedenih dokazov se ni kritično opredelilo, zlasti pa ni opravilo pravne subsumpcije. Sodba je pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Sodišče se je nekritično oprlo na arbitrarno izbrane dele izvedenskega mnenja, na druga dejstva in dokaze pa izpodbijana sodba v bistvenem delu ni oprta. Sicer pa mnenje izvedenca ne vzpostavlja dejanske podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljeno trditi, da tožeča stranka v času sklepanja sporne pogodbe ni bila sposobna za razsojanje. Izvedenec ni podal mnenja o tem, kakšno je bilo stanje tožeče stranke na dan sklepanja pogodbe. V bistvenem delu izvedenskega mnenja je podano stališče, da je bila tožnica v letu 2007 sicer večinoma zmožna razumeti pomen svojih dejanj, pa tudi, da je razumela vsebino posojilne pogodbe ter vedela kaj pomeni najem posojila in zakaj najema posojilo. Glede na te ugotovitve je nedvomno, da intelektualne sposobnosti tožnice niso bile okvarjene v taki meri, da ni bila sposobna razumeti pomena posojilne pogodbe in izraziti voljo za sklenitev tega posla. Nezmožnost načrtovanja tožnice še ne pomeni, da ni bila sposobna razsojati. Ni upoštevano dejstvo, da se tožnica od 26. 3. 2007 do 26. 8. 2009 sploh ni zdravila. Ni razlogov o tem, na podlagi česa sodišče sklepa o njenem stanju v tem obdobju, zlasti na dan sklenitve posojilne pogodbe. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje lečečih psihiatrov in dveh psihologov. Zato je izvedenec lahko podal zgolj projekcije o stanju tožnice v relevantnem obdobju. Navedb o stanju tožnice na dan 20. 7. 2007, ki jim nekritično pritrjuje prvostopenjsko sodišče, v dokaznem postopku ni potrdil noben izmed izvedenih dokazov. Posledično sodba ne vsebuje razlogov, ki bi utemeljevali, da je bila tožnica na dan sklenitve pogodbe poslovno nesposobna in ni ugotovljeno relevantno dejansko stanje oziroma je ugotovljeno nepravilno. Izpovedbe vseh prič o pripravah in poteku notarskega naroka potrjujejo, da je bila tožnica v trenutku sklepanja posojilne pogodbe poslovno sposobna. Aktivno je reševala situacijo, ko je zaradi neizpolnjevanja njenih predhodnih pogodbenih obveznosti že tekel postopek prisilne prodaje hiše, v kateri živi z družino. Zato je samoiniciativno poiskala prvega toženca, ga prepričala, naj ji pomaga in ji da kredit ter organizirala notarski narok. Bila je psihofizično urejena in je znala zavarovati svoje premoženjske pravice in interese. O vsem tem izpodbijana sodba molči. Ugotavlja prištevnost tožnice v kazenskopravnem smislu. Tožnica je ravnala tako, kot bi vsak razumen človek, ki bi želel obdržati svojo hišo, kar je bil motiv za sklenitev pogodbe in s svojim ravnanjem ni škodovala sebi, svojemu premoženju ali katerikoli tretji osebi. Tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu. Sklicevanje na pasivnost tožnice v zvezi z izgubo službe je nerelevantno in neutemeljeno, enako sklicevanje na dejstvo, da je bila tožnici odvzeta poslovna sposobnost. Ni pa se sodišče izreklo o ugotovitvah izvedenca, da se tožnica dogodkov precej bolje spominja kot navaja. Nepravilno je interpretiralo ugotovitve izvedenca. Glede na ugotovljene okoliščine je bila sposobnost oblikovanja volje tožnice lahko kvečjemu bistveno zmanjšana in bi lahko šlo le za izpodbojno pogodbo. Z ugotovitvijo, da tožnica ni bila poslovno sposobna, ker ni bila zmožna imeti v oblasti svoje ravnanje, je sodišče preseglo trditveno podlago tožeče stranke, ki je zatrjevala, da se tožnica ni zavedala kaj podpisuje in ni razumela pomena in posledic sklenjene pogodbe.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno, na določila 15. in 41. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oprto odločitev. Sodbo je obrazložilo z jasnimi in popolnimi razlogi, v njej ni nobenih protislovij. Odgovorilo je na vse pravno relevantne navedbe pravdnih strank. Iz obrazložitve je jasno razviden miselni tok sodišča: katerim zatrjevanim dejstvom je sledilo in zakaj, tako da je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Upoštevalo je tako vsebino spisovnega gradiva, kakršna izhaja iz listin, zapisnikov in prepisov zvočnih posnetkov in je pavšalno zatrjevanje kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno. Višje sodišče se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in bo v nadaljevanju le še kratko odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Oseba, ki zaradi duševne bolezni ali drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, ni sposobna sama skrbeti zase, za svoje pravice in koristi, ni poslovno sposobna (prim. 44. člen Zakona o nepravdnem postopku). Izjava volje osebe, ki zaradi svojega psihofizičnega stanja ni sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi, nima pravnih učinkov. Pravni posel, ki ga sklene taka oseba, je ničen, čeprav osebi (še) ni bila odvzeta poslovna sposobnost. Treba je na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin primera presoditi, ali je imela oseba takrat, ko je podala izjavo, sposobnost razsojanja.(1) Sodišče prve stopnje je to presojo pravilno opravilo. Relevantne dejanske okoliščine je ugotovilo na podlagi 8. členu ZPP skladne, to je celostne dokazne ocene izvedenih dokazov. V zadevah, na kateri se sklicuje pritožba,(2) niso bile ugotovljene enake dejanske okoliščine kot v obravnavani zadevi, ko je tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča uspela dokazati, da že več let preden ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, ni bila sposobna razumeti pomena in dolgoročnih posledic svoje izjave poslovne volje.

7. To, kar pritožba očita sodišču, stori sama: iz konteksta iztrga dele mnenja izvedenca psihiatrične stroke in poudarja njegov zaključek, da je tožnica lahko razumela osnovne podatke (vedela je npr. kaj pomeni najem posojila, da mora za posojilo zastaviti materialne dobrine, ipd.) in zakaj najema posojilo; zanemari pa, da je izvedenec v zvezi s to ugotovitvijo nadaljeval, da pa ni bila zmožna pravega uvida kaj dolgoročno pomeni najem takšnega posojila za njeno finančno stanje oziroma kakšne posledice lahko povzroči najem takega posojila, da ni bila zmožna vplivati na svoje ravnanje in se ni mogla upreti potrebi po čim prejšnji razrešitvi težav. Izvedenec je imel na voljo zdravstveno dokumentacijo tožnice in izpovedbe o njenem stanju v času podpisa posojilne pogodbe. Izvedenca sodišče angažira, ker razpolaga z znanjem, ki je potrebno, da na podlagi razpoložljivih podatkov ugotovi dejstva, katerih ugotovitev mu naloži sodišče. Izvedenec psihiatrične stroke ima znanje, da na podlagi zdravstvene dokumentacije, osebnega pregleda in podatkov o funkcioniranju pregledovane osebe v določenem obdobju oceni njeno zmožnost razsojanja. Izvedenec B. je upošteval, da tožnica v času, ko je podpisala sporno posojilno pogodbo, ni obiskovala zdravnikov. Na pripombe, ki jih je podal na njegovo mnenje prvi toženec, je najprej odgovoril pisno, nato pa še, ko je bil zaslišan. Obrazložil je, da ima tožnica depresijo vsaj od leta 2003 dalje, da se ji je stanje slabšalo in bi bila že najmanj leto ali dve pred letom 2007 potrebna bolnišničnega zdravljenja, v času podpisa posojilne pogodbe julija 2007 je imela hudo obliko ponavljajoče se depresivne motnje. S strokovnimi argumenti je obrazložil, da v celem letu 2007 (pa tudi že pred letom 2007 in pozneje) ni bila sposobna skrbeti za svoje finančne in pravne posle, za svoje pravice in koristi na teh področjih. Le kratkoročno je razumela, kaj je podpisala. Vedela je, da mora nekaj narediti, ni pa bila tega sposobna kritično vrednotiti in ni bila zmožna vplivati na svoje ravnanje. To pomeni, da je razumela, da lahko nekaj naredi narobe, ni pa mogla razumsko vplivati na to, njena voljnost je bila ukinjena. Ni se mogla upreti podpisu pogodbe.

8. Na kršitev, da naj bi bili neutemeljeno zavrnjeni dokazni predlogi tožeče stranke, se tožena stranka ne more sklicevati. Ni res, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o tem, ali s strani tožeče stranke predložena dokumentacija potrjuje navedbe o nesposobnosti razsojanja tožnice. Iz obrazložitve je razvidno, da je v spis vložena medicinska dokumentacija služila izvedencu, da je kot strokovnjak ugotovil dejstva, ki se nanašajo na psihofizično stanje tožnice, ter da izvedba drugih s strani tožeče stranke predlaganih dokazov (zaslišanj), ni potrebna, ker že izvedeni dokazi dokazujejo dejstva, ki jih je zatrjevala. Da je tožnica sklenila posojilno pogodbo pri notarju in je bila za to potrebna njena aktivnost, ne potrjuje sposobnosti zavedanja posledic izražene volje. Enako ne sam videz tožnice ob sklepanju pogodbe. Izvedenec je obrazložil, da je tožnica na pogled delovala povsem normalno. Sodišče je to korektno navedlo v odgovor ugovoru prvega toženca, da ni zaznal, da bi bilo s tožnico ob podpisu pogodbe kaj narobe. Trditve prvega toženca, da tožnica s svojim ravnanjem ni škodovala ne sebi ne drugim, so sprenevedanje. Tožnica je, da zaradi poplačila njenih dolgov ne bi bila na dražbi prodana hiša, v kateri živi z družino, zastavila to hišo in povzročila še višji dolg. Dejstvo, da je bila tožnici v sodnem postopku, v katerem je bil angažiran drug izvedenec kot v tem postopku, odvzeta poslovna sposobnost ter njena pasivnost ob izgubi službe, potrjujeta trditve tožbe o stanju tožnice. Sodišče je ta dejstva ugotavljalo v sklopu celostne dokazne ocene (8. člen ZPP), ker je tožeča stranka z njimi utemeljevala tožbeni zahtevek. Ob izgubi službe človek, ki se ima v oblasti, ni pasiven. Do odvzema poslovne sposobnosti običajno ne pride takoj, ko so izpolnjeni pogoji iz 44. člena Zakona o nepravdnem postopku, zato dejstvo odvzema poslovne sposobnosti kaže na to, da je oseba že prej imela težave z razumevanjem izražene pravno poslovne volje. Stališča pritožbe o nerelevantnosti in neutemeljenosti teh dejstev ne vzdržijo. Za obrazloženost sodbe zadostuje, da se sodišče opredeli do zaključkov izvedenskega mnenja, ni se mu potrebno izrekati o vsakem stavku oziroma celo delu stavka v mnenju. Da se tožnica dogodkov bolje spominja kot navaja, je izvedenec zapisal v prvem delu stavka, v katerem pa je zaključil, da je bila pri tožnici voljnost prizadeta v bistveni meri in ni mogla vplivati na svoje ravnanje (tč. 11. izvedenskega mnenja). Mimo trditvene podlage sodišče ni sodilo. Presojalo je le zatrjevana pravno relevantna dejstva in na podlagi njih naredilo materialnopravni sklep, da tožnica v času sklepanja sporne pogodbe ni bila sposobna za razsojenje, zato je pogodba nična.

9. V pritožbi uveljavljeni razlogi po obrazloženem niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnik sam, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): prim. sodbe VSRS II Ips 73/2013, II Ips 687/2009, II Ips 450/2005. Op. št. (2): sodba VS RS II Ips 476/1997 in sodba VSL II Cp 2905/2013.