Jedro

Z začasno odredbo po 68. členu ZDen ni mogoče prepovedati razpolaganja s podržavljenim premoženjem osebi, ki tega premoženja nima med svojimi sredstvi, pa čeprav je zemljiškoknjižni lastnik tega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.5.2006, s katero je ta na pritožbo Mestne občine ..., v tem upravnem sporu prizadete stranke, odpravila sklep Upravne enote Celje z dne 13.12.2005, in sama odločila tako, da je predlog tožnice za izdajo sklepa o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacije, zavrnila. S prvostopnim sklepom pa je prvostopni organ prizadeti stranki kot zemljiškoknjižni lastnici spornih nepremičnin začasno prepovedal vsakršno razpolaganje s spornimi nepremičninami.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke iz izpodbijane odločbe. Kot nesporno je ugotovilo, da je tožnica zamudila rok za vložitev zahtevka za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka, določen v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) zoper dejanskega lastnika spornega dela nepremičnine, to je družbo A. d.d., da pa je sporno, ali je mogoče izdati začasno odredbo po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in odrediti začasno prepoved razpolaganj s sporno nepremičnino oziroma njenim delom zoper prizadeto stranko, ki je zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremične oziroma njenega dela. Sklenilo je, da na podlagi 68. člena ZDen razpolaganja s tem delom premoženja prizadeti stranki ni mogoče prepovedati, ker ni več lastnica tega premoženja. Pojasnilo je tudi, zakaj ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi.

Zoper prvostopno sodbo tožnica vlaga revizijo iz razlogov po 2. in 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Hkrati naj odloči tudi o stroških v zvezi z revizijo skupaj z zamudnimi obrestmi. Meni, da je zavezanka za vračilo zahtevanega premoženja prizadeta stranka in da bi bilo treba zoper njo izdati začasno odredbo po 68. členu ZDen. Za tako odločitev glede na določbe 292. člena ZUP 1986 oziroma zdaj 304. člena ZUP zadošča že verjetnost, zato je bilo ugotavljanje zavezanca odveč in v nasprotju z namenom začasne odredbe po 68. členu ZDen, temveč je namenjeno za odločanje o denacionalizaciji sami. Neutemeljeni so očitki prvostopnega sodišča, da ni pravočasno vložila začasne odredbe po ZLPP, saj se občina ne preoblikuje po ZLPP. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 51. člen ZDen, ki za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena, saj se o zavezancu ne odloča v postopku po 68. členu ZDen. Opozarja tudi na nerazumljivost obrazložitve izpodbijane sodbe v zadnjem odstavku na 5. strani. Ker glede izpolnjevanja pogojev iz 292. člena ZUP in 68. člena ZDen izpodbijana sodba nima razlogov, je s tem podana navedena absolutna bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, to je kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP).

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih po 1.1.2007, to je tudi ta revizija, po ZUS-1. Po 85. členu ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS).

Tožnica v pritožbi kot kršitev pravil postopka v upravnem sporu navaja kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se po 3. odstavku 75. člena ZUS-1 šteje za absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba reviziji ugoditi, če bi bila ta kršitev podana. Po presoji revizijskega sodišča pa ta kršitev ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so povezani tudi s pravilno uporabo materialnega prava, v tem primeru ZDen in ZUP 1986. Če pa se revidentka z utemeljitvijo izpodbijane sodbe ne strinja, pa to še ne pomeni, da sodba nima razlogov.

Po presoji revizijskega sodišča je v tem primeru prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbe 68. člena ZDen in 292. člena ZUP 1986. V 68. členu ZDen je določeno, da lahko organ prve stopnje zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo ali drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov. Iz enakih razlogov lahko odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana. Ker ZDen glede izdaje take začasne odredbe nima postopkovnih določb, se v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZDen glede tega uporablja ZUP 1986, torej 292. člen. Ta pa v 1. odstavku določa, da v primeru, če je obveznost podana ali vsaj verjetno izkazana in je nevarno, da bo zavezana stranka s tem, da bo razpolagala s premoženjem ali se dogovorila z drugimi ali pa kako drugače onemogočila ali znatno otežkočila izpolnitev obveznosti, organ, ki je pristojen za odločanje o strankini obveznosti, pred izdajo te odločbe izda začasen sklep za zavarovanje izpolnitve. Pri tem mora upoštevati določbo 273. člena ZUP 1986 in sklep obrazložiti.

V obravnavanem primeru je revidentka izkazala verjetnost svojega upravičenja do denacionalizacije, vendar pa je glede na to, da mora biti začasna odredba usmerjena zoper določenega zavezanca, svoj predlog usmerila zoper napačnega zavezanca. Po 51. členu ZDen je namreč zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja pravna oseba, v katere premoženju je podržavljeno premoženje. Revidentka se torej moti, ko zatrjuje, da je zavezanka v tem primeru prizadeta stranka, ki je sicer res zemljiško-knjižna lastnica tega premoženja, ne pa tudi dejanska. To premoženje ima namreč med svojimi sredstvi po ZLPP olastninjena družba A. d.d, ki pa glede na določbo 3. odstavka 16. člena ZDen ni zavezanka za denacionalizacijo, ker je civilno-pravna oseba. Tudi sicer pa revidentkin predlog za izdajo začasne odredbe ni usmerjen zoper to družbo. Za odločitev v tej stvari tudi ni pomembno, kako je ta družba to premoženje pridobila med svoja sredstva, in tudi ni pomembno, da ni zemljiško-knjižna lastnica tega premoženja, saj za prenos družbenega premoženja med družbeno pravnimi osebami zemljiško-knjižni vpis za nastanek upravljavskih oziroma lastninskih upravičenj ni bil konstitutiven. Prenos tega nekdaj družbenega premoženja v last družbe pa je bil izveden v procesu lastninskega preoblikovanja po ZLPP, in pomeni originaren način pridobitve lastninske pravice. Za tako obliko originarno pridobljene lastninske pravice pa vpis v zemljiško knjigo ni konstitutiven.

Ker torej prizadeta stranka, zoper katero je usmerjena začasna odredba, ni dejanska lastnica obravnavanega premoženja, kar izhaja tako iz ugotovitev v denacionalizacijskem postopku, ki so v upravnih spisih, posredno pa tudi iz odločitev v pravdi (sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 28.2.2003, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Celju, s katero je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da družba A. ni lastnica spornega premoženja), in kar ve tudi revidentka, zoper prizadeto stranko tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče izdati začasne odredbe po 68. členu ZDen v zvezi z 292. členom ZUP 1986. Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen revidentkin očitek, da sta se prvostopno sodišče in tožena stranka ukvarjala z vprašanji, ki za odločitev glede izdaje začasne odredbe po 68. členu ZDen niso pravno pomembna. Ob tem, da je bilo v denacionalizacijskem postopku, v katerem je revidentka sodelovala, ugotovljeno, da prizadeta stranka ni zavezanka za vračilo tega premoženja, in da to ve tudi revidentka, kar izhaja tudi iz prej navedenih sodb sodišča splošne pristojnosti, izdaja začasne odredbe zoper prizadeto stranko nima pravne podlage niti v ZDen niti v ZUP 1986 niti v katerem drugem zakonu.

Glede na to je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. Hkrati z zavrnitvijo revizije je revizijsko sodišče zavrnilo tudi zahtevek revidentke za povračilo stroškov revizijskega postopka.