Jedro

Sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja sme izhajati iz splošno znanih dejstev (stanje na trgu delovne sile). Ker so splošno znana, jih ni dolžno posebej dokazovati. Pri presoji preživninske obveznosti je potrebno upoštevati tudi predvideni razvoj dogodkov v bodočnosti. Toženka, ki ni bila nikoli zaposlena, tudi če bi delo dobila, ne bi mogla delati toliko časa, da bi pridobila pravico do pokojnine. Zato bi, ne glede na morebitno trenutno zaposlitev, imela pravico vsaj do tim. simbolične preživnine zaradi varnosti v starosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v razvezni pravdi med pravdnima strankama odločilo tudi o preživnini za toženko. Tožniku je naložilo, da mora toženki iz tega naslova plačevati 11.000,00 SIT na mesec od 29.11.1994 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika zoper to odločitev in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava "kot tudi drugih revizijskih razlogov po zakonu". V reviziji trdi, da niso podani zakoniti pogoji za preživnino. Toženka je zdravstveno sposobna za delo, izkazala pa tudi ni, da ne more dobiti zaposlitve. Toženka ni iskala zaposlitve pri Uradu za delo in ne pri podjetjih. Splošno znano je, da podjetja nadomestno zaposlujejo delavce, ker pridobijo stimulacijo od države. Toženka se tako ni potrudila, da bi zaposlitev našla. Njeno ravnanje ni pošteno. Podrejeno tožnik uveljavlja tudi nezmožnost plačevanja tako visoke preživnine. Je invalid III. kategorije in ne more obdelovati hribovske kmetije. Sicer pa je toženka solastnica polovice te kmetije. Zato tožnik predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji, poleg razloga zmotne uporabe materialnega prava, uveljavlja tudi "druge revizijske razloge po zakonu". Kateri so ti razlogi, tožnik v obrazložitvi revizije ni navedel in tudi ne obrazložil. Drugi revizijski razlogi pa so lahko le bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar mora revizijsko sodišče po uradni dolžnosti presojati le morebitne kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, vse druge pa mora navesti in obrazložiti revident sam. Ker tega ni storil, uradno upoštevnih kršitev pa ni bilo, revizijsko sodišče temu revizijskemu ugovoru ni moglo ugoditi.

Sodišči prve in druge stopnje tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Svojo odločitev sta oprli na 81. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.). Pravno odločilne okoliščine za uporabo tega določila so bile po ugotovitvah na prvi in drugi stopnji naslednje: Toženka je ves čas zakonske zveze (25 let) opravljala gospodinjska in kmečka dela na posestvu pravdnih strank. Toženka je rojena leta 1950 in ima končanih le 6 razredov osnovne šole. Vzgojila je tri otroke. Zaposlitve ni mogla najti. Njeno zdravstveno stanje je načeto (obisk psihiatra, zdravljenje visokega krvnega tlaka in srca). Navedena dejstva so zadoščala za ugoditev njenemu preživninskemu zahtevku. Ali so ta dejstva točna ali ne, pa ni predmet revizijskega preizkusa. Nestrinjanje tožnika z nekaterimi med njimi (zdravstveno stanje, iskanje zaposlitve) pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar na revizijski stopnji ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišče druge stopnje jih je v okviru svoje pristojnosti preizkusilo in ugotovilo, da so pravilno ugotovljena. Če pa je tako, jih mora kot točna sprejeti tudi revizijsko sodišče. V pojasnilo tožniku revizijsko sodišče le še dodaja, da sme sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja izhajati iz splošno znanih dejstev (stanje na trgu delovne sile). Ker so splošno znana, jih ni dolžno posebej dokazovati. Nasprotno (npr. da je toženka zavrnila kakšno ponujeno ji delo) bi moral dokazati tožnik, kar pa med postopkom ni storil. Revizijsko sodišče k temu še dodaja, da je pri presoji preživninske obveznosti potrebno upoštevati tudi predvideni razvoj dogodkov v bodočnosti. Toženka, ki ni bila nikoli zaposlena, tudi če bi delo dobila, ne bi mogla delati toliko časa, da bi pridobila pravico do pokojnine. Zato bi, ne glede na morebitno trenutno zaposlitev, imela pravico vsaj do tim. simbolične preživnine zaradi varnosti v starosti. Ker pa sta sodišči ugotovili, da tudi sedaj zaposlitve ne more najti, ima pravico do polne preživnine.

Toda sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ravnali, ko ji polne preživnine nista prisodili. Pri tem sta pravilno upoštevali tudi preživninsko zmožnost tožnika. Upoštevali sta njegovo bolezen in delno delovno nezmožnost. Drugačne trditve v reviziji zato niso točne. Sodišči pa sta tudi ugotovili, da tožnik dela in da je njegov zaslužek takšen, da del preživnine toženki lahko plačuje. Ugotovili sta nadalje, da osnovne prehrambene potrebščine pridela doma na posestvu. Ob takšnem dejanskem stanju, ki ga, kot je že bilo navedeno, v revizijskem postopku ni več dovoljeno izpodbijati, je o preživninskem zahtevku tudi po višini pravilno odločeno.

Ugovor tožnika, da je tudi toženka do polovice solastnica kmetije, na odločitev ne more vplivati, ker toženka ne živi na posestvu in tožnik tudi ne trdi, da bi imela od njega kakšne dohodke.

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).