Jedro

Po presoji sodišča tožeči stranki izkazujeta pravni interes za vložitev predmetne tožbe. Tožena stranka namreč z izpodbijano odločbo ni v celoti sledila predlogu tožečih strank v pritožbi in je prvostopno odločbo le odpravila ter zadevo vrnila v ponovno odločanje, tožeči stranki pa sta v pritožbi smiselno predlagali, naj tožena stranka sama reši stvar. Glede na določbo 1. odstavka 252. člena ZUP je organ druge stopnje, ki v pritožbenem postopku ugotovi, da je bil v odločbi prve stopnje napačno uporabljen materialni predpis oziroma ta sploh ni bil uporabljen, res dolžan s svojo odločbo odpraviti odločbo prve stopnje in sam rešiti stvar. Vendar se razlogi za odpravo prvostopne odločbe ne nanašajo samo na nepravilno uporabo materialnega predpisa, temveč tudi na razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbi tožečih strank ter A.A. in B.B. odpravila odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 20.6.2002, s katero je bilo investitorju C. d.o.o., izdano enotno dovoljenje za gradnjo, in zadevo vrnila navedenemu prvostopnemu organu v ponoven postopek. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je treba za izdajo dovoljenja za poseg v prostor ugotoviti, kateri prostorski akt ureja konkretno območje in kaj določa glede posameznega posega, glede njegove namembnosti, urbanističnih in arhitekturnih pogojev, kot so npr. lega, višina, odmiki in oblikovanje. Po ugotovitvah tožene stranke pa v obravnavanem primeru organ prve stopnje sploh ni ugotavljal, kateri prostorski akt ureja to območje in kaj določa oziroma, ali je predlagani poseg v skladu s tem konkretnim aktom. V odločbi je naveden le Odlok o ugotovitvi, katere sestavine prostorskih izvedbenih načrtov so v nasprotju s prostorskimi sestavinami za območje Občine K. (Ur.l. RS, št. 122/2000, v nadaljevanju: Odlok). Ta Odlok pa ni prostorski izvedbeni akt, ki bi bil neposredna podlaga za izdajo dovoljenja za poseg v prostor. Tudi sicer so podatki v spisu nepopolni oziroma so si v nasprotju glede tega, kateri prostorski akti urejajo to območje. V lokacijski dokumentaciji, št. 163/2001, september 2001, v poročilu in zazidalnih podatkih o tem ni nobenih ugotovitev, sta pa v dokumentaciji vpeti soglasji občinskega urada Občine K., št. ... z dne 28.5.2001. V enem od teh soglasij je omenjen Zazidalni načrt delov naselij izven M. (MUV, št. 10/72 in 7/77), v drugem pa Odlok o urbanističnem redu (MUV, št. 7/77). Tako po mnenju tožene stranke ni mogoče preizkusiti izdane odločbe, saj je dejansko stanje v zadevi v bistveni okoliščini nepopolno ugotovljeno. Prav iz tega razloga tudi ni mogoče presoditi o utemeljenosti vloženih pritožb, ki se nanašajo na pozidanost zemljišča, velikost objektov in njihov namen. Zato bo moral prvostopni organ v ponovnem postopku po napotilu tožene stranke ugotoviti, kateri prostorski akti urejajo to območje, katere posege dopušča na tem območju in pod kakšnimi pogoji, nato pa ali je predlagani poseg v skladu s temi pogoji.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da se z odpravo prvostopne odločbe sicer strinjata, menita pa, da se zadeva ne bi smela vrniti v ponoven postopek, temveč bi morala tožena stranka dokončno zavrniti zahtevo predlagateljev - prizadete stranke. Razlogi, zaradi katerih je tožena stranka prvostopno odločbo odpravila se ne nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, saj spada poznavanje predpisov, ki urejajo dovoljenost posegov v prostor, v poznavanje materialnega prava. Prostorski izvedbeni akti so bili objavljeni v uradnih glasilih in bi se morali upoštevati v upravnem odločanju na obeh stopnjah. Prav tako tožnika navajata, da je glede na razmerje med predvideno pozidavo in predvidenimi parkirišči le teh premalo, saj imajo prebivalci te soseske že sedaj velike težave s parkiranjem. V neposredni bližini tudi ni pločnikov, ki bi stanovalcem in učencem bližnje osnovne šole omogočali varen prehod cestišča, ki bi s predvideno gradnjo postalo zelo prometno. Prav tako je že dosedanji vodovod preobremenjen in ne bi vzdržal dodatnih obremenitev. Predvidena gradnja pa bi tudi porušila celotno zasnovo naselja, saj tam do sedaj ni nobenih visokih gradenj. Tožnika menita, da bi se z vrnitvijo zadeve v ponovni postopek odločanje o tem po nepotrebnem zavleklo, zato je po njunem mnenju nujno, da sodišče dokončno zavrne zahtevek investitorjev. Sicer pa bi moral prvostopni organ zahtevek investitorjev zavreči, saj v lokacijski dokumentaciji ni nobenih podlag za odločanje. Tožeči stranki predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in hkrati zavrne zahtevo investitorjev za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo kot neutemeljeno. Toženi stranki pa še naj naloži povračilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Prizadeta stranka oziroma investitor v odgovoru na tožbo navaja, da bi bilo treba tožbo zavreči že ob predhodnem preizkusu tožbe, saj tožeči stranki zanjo očitno nimata pravnega interesa in izpodbijani akt ne posega v njune pravice ali na zakon oprte koristi. Pravno sredstvo, ki ga tožeči stranki vlagata v postopku, kjer sta zmagali, je namreč nedovoljeno, saj zanj ne moreta imeti pravnega interesa. Tožeči stranki pa po mnenju prizadete stranke povsem nerazumljivo in pravno nedopustno sprožata spor polne jurisdikcije, saj za to ni izpolnjena nobena procesna predpostavka. Po mnenju prizadete stranke zaradi neupoštevanja vseh materialnih predpisov ni bilo mogoče popolno in pravilno ugotoviti dejanskega stanja. Glede na navedeno prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča tožeči stranki izkazujeta pravni interes za vložitev predmetne tožbe. Tožena stranka namreč z izpodbijano odločbo ni v celoti sledila predlogu tožečih strank v pritožbi in je prvostopno odločbo le odpravila ter vrnila zadevo v ponovno odločanje, tožeči stranki pa sta v pritožbi smiselno predlagali, naj tožena stranka sama reši stvar. V obravnavani zadevi je tako med strankami sporno, ali je tožena stranka po odpravi prvostopne odločbe zadevo utemeljeno vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje, ali pa bi morala sama o zadevi odločiti in zahtevo investitorja za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo zavrniti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev tožene stranke, s katero se strinjata tudi tožeči stranki, da upravni organ prve stopnje v obravnavani zadevi sploh ni ugotavljal, kateri prostorski akt ureja območje, na katerem bi se naj izvedel obravnavani poseg v prostor. Zato tudi ni bilo ugotovljeno, kakšni urbanistični in arhitekturni pogoji so za takšen poseg določeni ter kakšni so pogoji glede namembnosti gradnje. Tudi po presoji sodišča v prvostopni odločbi naveden Odlok, na katerega prvostopni organ opira svojo odločitev, ni relevanten materialni predpis, ki bi konkretno določal pogoje obravnavane gradnje na predvidenem območju, še zlasti pa ne ureja tistih vprašanj, ki so za tožeči stranki ves čas postopka sporna (velikost zemljišča glede na velikost predvidenih objektov, število parkirnih mest, arhitekturna zasnova naselja oziroma dovoljena višina gradnje). Glede na določbo 1. odstavka 252. člena Zakona o splošen upravnem postopku (Ur.l. RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002, v nadaljevanju ZUP) je organ druge stopnje, ki v pritožbenem postopku ugotovi, da je bil v odločbi prve stopnje napačno uporabljen materialni predpis oziroma ta sploh ni bil uporabljen, res dolžan s svojo odločbo odpraviti odločbo prve stopnje in sam rešiti stvar. Vendar se razlogi za odpravo prvostopne odločbe ne nanašajo samo na nepravilno uporabo materialnega predpisa, temveč tudi na razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po določbi 1. odstavka 251. člena ZUP drugostopni organ v primeru ugotovitve, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, dopolni postopek in odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka in po potrebi stvar reši drugače ter s svojo odločbo odpravi prvostopno odločbo (2. odstavek 251. člena ZUP). Če pa pri tem spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, lahko v skladu s 3. odstavkom 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj predložena lokacijska dokumentacija iz septembra 2001, št. 163/2001, in drugi podatki spisa oziroma študije, ki so opredeljene kot sestavni del prvostopne določbe, ne dajejo dovolj podlage za presojo okoliščin, ki sta jih tožeči stranki izpostavljali v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku. Tako v postopku na pravi stopnji ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje glede parkirnih mest, saj je v zapisniku o ustni obravnavi in ogledu na kraju samem z dne 6.6.2002 ugotovljeno, da je na razpolago 84 parkirnih mest, v načrtu zunanje ureditve, št. 265/02 z datumom maj 2002, ki ga je izdelal Biro za projektiranje, pa je predvidenih 28 parkirnih mest za zaposlene in obiskovalce skupaj za oba objekta. Na podlagi podatkov spisa tudi ni mogoče preizkusiti, ali je to število parkirišč ustrezno glede na vrsto, obseg in število dejavnosti, ki se bodo opravljale v predvidenih objektih.

Prav tako je iz navedene dokumentacije razvidno, da del zunanje ureditve za obravnavana objekta sega v javne površine, t.j. lokalno cesto, ki jo bo treba zaradi normalnega funkcioniranja objekta, zagotovitve dostopa in prometne varnosti razširiti. Dopustnost (npr. soglasje pristojnega organa) in možnost takšne razširitve lokalne ceste, ki je očitno pogoj za nemoteno uporabo objektov, pa prvostopni organ ni ugotavljal. Tožeči stranki tudi ugovarjata, da je zemljišče za predvideno gradnjo premajhno, česar pa ni mogoče preizkusiti, saj v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, kolikšni so odmiki obeh poslovno stanovanjskih objektov od parcelnih meja ter kolikšni so odmiki parkirišč za stanovalce in kletnih prostorov, ki se izvedejo na dvorišču, ločeno od objektov, niti ni bilo ugotovljeno, kakšni najmanjši odmiki so predpisani na obravnavanem območju. Iz navedenega tako izhaja, da je v obravnavani zadevi prvostopni organ tudi nepopolno ugotovil dejansko stanje, zato so neutemeljeni tožbeni ugovori, da se razlogi za odpravo prvostopne odločbe nanašajo le na nepravilno uporabo materialnega predpisa in da je vrnitev zadeve v ponoven postopek neutemeljena. Zgolj s pravilno uporabo materialnega predpisa tožena stranka še ne bi mogla odločati o zahtevku investitorja, temveč je treba v obravnavanem primeru za pravilno in zakonito odločanje dopolniti tudi ugotovitveni postopek. Navedene pomanjkljivosti ugotovljenega dejanskega stanja pa bo glede na naravo konkretne upravne zadeve tudi po presoji sodišča bolj ekonomično in hitreje odpravil organ prve stopnje, še zlasti kolikor bo treba za to dopolnjevati dokumentacijo ali zaslišati stranke oziroma opraviti ustno obravnavo ali ogled kraja.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je bilo potrebno tožbo kot neutemeljeno zavrniti v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS, št. 50/95 in 70/2000).